fbpx
Mestnik
Anja Ramšak si je v drugi polovici lanskega leta vzela nujno potreben čas zase. FOTO: Radio 1.
Featured Intervju Novice

Anja Ramšak: IZGORELOST – »Ko(t, da) tvoja roka ni več TVOJA roka!«

Anja Ramšak, 33-letna Korošica je radijska voditeljica, ki nas je leta in leta na najbolj poslušanem radiu v Sloveniji spremljala na poti v službo. A so večletno zgodnje jutranje vstajanje in pričakovanja, da moraš vedno biti pozitiven, nasmejan, zabaven in duhovit – četudi Anja vse našteto iskreno in pristno že pooseblja, pa vendar – (tudi) na njej pustili posledice.

Strani rumenega tiska je polnila z novicami, da si je vzela premor in čas zase, zaradi česar jo je marsikdo obsojal, češ, »kako je mlad človek sploh lahko utrujen«. Dovolila si je poslušati sebe, kar jo je pripeljalo do tega, da je sedaj le še boljša verzija sebe.

No, danes Anja naš delovni dan končuje in ne začenja, skupaj z Robertom Roškarjem namreč skrbita, da nas na poti domov spremlja nor(o) zabaven, duhovit in nagajiv radijski program, ki sta ga poimenovala kar ŠOU DOMOV.

O težkem življenjskem obdobju je ob mesecu žensk spregovorila tudi z nami.

»To, da si človek nekaj let ne vzame časa zase, ni najboljše za glavo, srce in telo.«

Pravimo, da je marec mesec žensk. Kakšna je zate uspešna ženska, ženska, ki bi ji rekla »kapo dol«?

V mojih očeh je uspešna ženska tista, ki zna jadrat v življenju in, da tudi takrat, kadar ji to jadranje ne uspe najbolje, upa to priznati sama sebi in drugim, da ni vedno in povsod samo »močna«, da je včasih tudi žalostna, šibka in vse to s ponosom sprejema. Meni gre res zelo na živce, ko mi neprestano govorijo v smislu »bodi močna, vedno moraš biti močna…« ne, ni mi treba biti vedno močna, ker točno to – vsaj zame – pomeni to, da v bistvu si močna, ker si upaš biti ne-močna, če se razumemo… Ne glede na kariero, zaposlitev in te »obstranske« zadeve, zame je uspešna ženska nekaj drugega. Uspešna ženska sprejema sebe.

Se ti zdi, da si tudi ti takšna?

Ja, mislim, da vedno bolj. Vedno bolj sem zadovoljna s tem, kako razmišljam o sebi in ravno s tem sem imela v preteklosti težavo. Vedno sem imela občutek, da moram vse izpeljat tako, kot sem si zadala, nikoli nisem rekla ne, marsikdaj sem šla preko sebe in odločila sem se, da tega ne rabim oziroma nočem. Hočem biti ženska, ki seveda je močna, ki zna in si upa poskrbeti zase, a hkrati, da vse to včasih tudi nisem in nebom, s tem pa ni nič narobe. Kot sem rekla, uspešna ženska si to brez nekega »opravičevanja« upa priznati. Včasih se zlomi, zajoče in se zaveda, da je to okej oziroma celo potrebno. Mislim, da sem na dobri poti do tega.

Misliš, da smo »moderne« ali pa današnje ženske pod velikim (družbenim) pritiskom – pod večjim kot moški ali mogoče pod večjim kot so bile včasih? Ker… danes se od ženske vseeno pričakuje več kot le »skrb za otroke oziroma družino, partnerja, dom«. Poleg te naloge je konec koncev dobila še »vse ostale« (šolanje, služba, skrb za videz…)?

Jaz mislim, da smo pod ogromnim pritiskom in verjetno so bile ženske v preteklosti tudi, čeprav je bila njihova vloga vezana »samo« na dom in družino. Pod pritiskom smo mislim da predvsem zaradi tega, ker k temu same težimo, ves čas želimo, da so ljudje okoli nas srečni in zadovoljni, danes pa »moramo« – poleg vsega tega – biti zadovoljne in srečne tudi me same in se še izpolnjevati na vseh različnih področjih – v šoli, službi, nasploh v družbi… Bi pa tudi rekla, da sta oba spola veliko bolj obremenjena kot včasih. Tudi moški se ne znajdejo več tako dobro, kot so se včasih, ker so se tudi njihove vloge spremenile. Sicer na drugačen način kot pri nas, ampak vseeno… Vloge niso več tako »strogo« ločene, prej je bilo bolj jasno, kdo »skrbi« za kaj, danes pa je vse veliko bolj pomešano, ni več tistih »tipično« moških oziroma ženskih vlog, tako da so na nek način tudi oni – tako kot ženske – morali spremenili svoje delovanje v družbi. Pri ženskah je pa drugače seveda tudi zaradi samega biološkega ustroja, še vedno so prisotni ti pritiski oziroma prepričanja, da do določenega leta moraš recimo imeti družino, se poročiti… In tovrstna vprašanja ali pripombe v veliko večji meri dobivamo ženske, kakor pa moški.

Precej odkrito si potem– ko si se umaknila od radijskega mikrofona in družbenih omrežij – govorila o razlogu za to, rekla si, da si izgorela. Kdaj oziroma kako si ugotovila, da nisi »ok«, da se moraš za nekaj časa umakniti z javnosti in se – kakor si enkrat rekla – »spravit k sebi«?

Ja, res je. To mojo situacijo oziroma izkušnjo rada primerjam recimo z nezdravim prehranjevanjem. Namreč, če se neprestano oziroma kar nekaj časa prehranjuješ slabo, bo to slej ko prej vplivalo na tvoje zdravje. In podobno je pri izgorelosti. Dlje časa, ko svoje misli in svoj vsakdan polniš s stvarmi, ki zate niso dobre, na neki točki vse skupaj izbruhne ven in posledice potem odpravljaš kar nekaj časa. Okrevanje je res dolgotrajno, no, ne vem, ali se sploh kdaj konča, ker tega ne pozabiš. Skratka, izgorelost je res proces. To so stvari, ki se nabirajo in potem izbruhnejo. Saj v tem času, ko se nabirajo, se ti približno svita, da to ni okej. Ni okej to, kako se počutiš, to, da je svet okrog tebe takšen, kot ga vidiš in to, da si takšen, kakršen si tudi ti sam. Ko pa res dokončno izbruhne, pa o tem nehaš razmišljati in se vdaš v usodo oziroma si vzameš čas za »hiberniranje«, počivanje, ker šele potem si pripravljen stopiti v akcijo in se tudi mentalno spopasti s tem.

Kaj pa je bil pri tebi »dokončen izbruh«? Kaj te je pripeljalo na rob?

Jaz sem bila na tej točki po približno dveh letih izjemno neustreznega življenjskega načina in razmišljanja. Ključna točka je bila ta, da enostavno nisem več čutila telesa in nisem več mogla govorit. Če takrat ne bi bilo tako zelo kritično, če bi lahko vsaj približno še funkcionirala, sem prepričana, da bi ignorirala tudi te znake.

»Bila sem na točki, ko bi dejansko morala v bolnišnico.«

Kako si se začela spopadati s tem – kaj so bili tvoji prvi koraki in kakšna je bila tvoja pot do tega, da si danes spet »taprava«?

Najprej sem se odločila, da za nekaj časa preneham z delom, vzela sem si premor od vsega trušča, radia, zamenjala sem okolje, torej, za nekaj mesecev sem se preselila iz Ljubljane nazaj k svojim staršem, kar se je izkazalo za zelo pozitiven korak. Iz svojega življenja sem črtala vse, kar bi mi lahko kakorkoli škodilo – od navad, razvad, ljudi, ki so bili škodljivi oziroma, ki mi niso dobro deli. Dejansko sem bila nekaj tednov zgolj in samo sama s sabo, v popolni izolaciji. Takrat sem se tudi dejansko prvič po dolgem času naspala, spala sem nepretrgoma recimo 7, 8 ur, brez mor in hiperventilacij, kar se mi je prej pogosto dogajalo. Potem pa sem začela počasi spet »počasi« živeti. Hodila sem na sprehode, brala knjige o tem, kako se recimo poruši kemično ravnovesje v možganih in kaj človek sploh potrebuje, da lahko normalno funkcionira in te stvari, dejansko sem se vsega lotila precej znanstveno, in to s ciljem, da izvem, kaj moram narediti, da bo moje telo spet funkcioniralo. Na zadnji točki sem se začela dejansko spraševati, kaj je šlo narobe in katere so tiste stvari, na katere se morem osredotočiti in na katerih moram delati, da me ne bodo spet pripeljale do iste situacije. V veliko pomoč mi je bila tudi psihoterapija, joge, meditacije so mi tudi dobro dele, namreč, počutila sem se, kot da sem vsa »razštelana«, počutiš se kot da roka ni več tvoja roka. Res, grozen občutek.

Anja Ramšak in Robert Roškar s svojim zabavnim programom skrbita od 13. do 16. ure.

Bi rekla, da si zdaj odprla nov list v življenju?

Niti ne bi rekla, da začenjam na novo, ker to izkušnjo bom vedno nosila s sabo oziroma vsaj še nekaj časa. Ljudje si ne predstavljajo ravno, da je to res travmatična izkušnja, ki te sesuje in okrevanje je dolgotrajno, mogoče pa tudi ne popolno. Čisto iskreno, v bistvu si tudi ne bi želela te zgodbe »zaključiti«, ker želim, da me nekako vodi naprej skozi življenje, ker me uči, kaj je zares pomembno meni in čemu naj posvečam svojo pozornost. Temu, da se mi je zgodilo to, kar se mi je, želim dati neko težo, neko vrednost, to želim jemati kot neko priložnost za to, da se razvijem. Seveda pa si ne želim, da bi se še kdaj ponovilo, »enkratna« lekcija je bila dovolj (smeh). Kadar prideš v neke »boje« samega s sabo, se še bolje spoznaš in – če te situacije pripeljejo do podobnega stanja – znaš primerno in predvsem pravočasno reagirati.

Kako pa danes skrbiš za svoje mentalno zdravje? Kaj počneš drugače, kot si prej?

Dejstvo je, da če se človek giblje v istem okolju, z istimi ljudmi, da se nahaja v enaki situaciji kot pred »težavami« – bodisi depresivnost, anksioznost, izgorelost, karkoli – je zelo malo možnosti, da bo kaj bolje. Človek sam po sebi se nikoli ne more toliko spremeniti, da ga okolica ne bi ganila. Jaz sem torej popolnoma prevetrila svoj družbeni krog, zamenjala tudi recimo delo oziroma delovni čas, nisem več del jutranje ekipe ampak popoldanske, da sem se in se bom »normalno« naspala. Jaz sem zdaj res postala največja ljubiteljica spanca, vsakemu, ki mi reče, da se slabo počuti ali kaj takega rečem »pojdi spat, naspi se« (smeh). To je res edina stvar, ki revitalizira celotno telo, možgane, vsega. Če bi ostala v istih odnosih, v istem službenem okolju, nenaspana, ne vem, kako bi se končalo.

»Ženske bi se morale počutiti kar ponosne na vse, kar smo dosegle.«

Če bi lahko spremenila eno stvar pri sebi, kaj bi to bilo?

Pri sebi me najbolj moti to, da se preveč sekiram za stvari, ki niso pomembne. To je ena izmed stvari, ki me je večkrat pahnila čez rob. Preveč mi je bilo pomembno, kaj si drugi mislijo, kako me drugi vidijo in včasih mi je bilo res težko nekomu direktno povedati, če me je kaj motilo, prizadelo, ker sem se bolj obremenjevala s tem, kako se počuti drugi. Zdaj pa res delam na tem, da – ko pride do nekega konflikta – samo razmislim, kje je moj problem, kje pa to ni več. In to prepoznavanje mi gre vedno bolje. Nikomur ne želim škodovati – namerno ali nenamerno – ne dovolim pa niti (več), da bi kdo škodoval meni.

Kmalu bo dan žena in materinski dan, dva popolnoma »ženska« praznika v letu. Kako ju razumeš oziroma jemlješ? Ti kaj pomenita?

Niti ne, no, nekako »lepši« praznik se mi zdi dan žena, tudi zaradi njegove zgodovine, tradicije, všeč mi je ta tradicionalni nageljček, ki se ga podari in mislim, da bi se – vedno, ne le na ta dan – ženske morale počutiti kar ponosne na vse, kar smo dosegle. Če primerjamo, kje smo bile in kje smo zdaj, je razlika res očitna, mislim, da se je naš položaj na splošno zelo izboljšal. Materinski dan pa mi – ker trenutno še nisem mama – ne pomeni nič kaj dosti, verjamem pa, da mi enkrat bo. No, še vedno, tudi pri svojih 33-ih letih pa na ta dan ne pozabim na mojo mamo in babici, ki prejmeta tudi kakšno »tradicionalno« malenkost – rožico, čokoladico… S tradicijami se meni ne zdi nič narobe, lepo je nekomu nekaj podariti, ne razumem pa – in nikoli ne bom – tistega pretiravanja z diamantnimi ogrlicami in podobno.

Katera je tista oseba v tvojem življenju, ki ji najbolj zaupaš in zakaj?

Trenutno najbolj zaupam moji terapevtki Anki, ker jo veže profesionalna dolžnost, da nič ne govori o temu, kar ji povem (smeh). No, drugače pa imam eno zelo dobro prijateljico Sabino, ki mi je mogoče v zadnjih dveh letih vsega tega dogajanja najbolj stala ob strani in ne vem, kako bi brez nje vse skupaj sploh speljala. Imam pa tudi ogromno podporo moje družine, prijateljev, tudi sodelavcev na radiu, ker sem se enostavno od ljudi, ki mi ne denejo dobro, poslovila že nekaj časa nazaj.

»Preveč se sekiram za stvari, ki niso pomembne.«

Če bi lahko izbirala… bi raje bila ženska ali moški? Komu, misliš da je »lažje« v življenju in zakaj?

Mislim, da bi bila raje ženska. Zakaj? Enostavno zato, ker sem res rada ženska (smeh). Nikoli se ne počutim recimo kakorkoli degradirano, obožujem ženske pogovore, no, seveda imamo tudi kar nekaj negativnih lastnosti, sploh v kontekstu žensk, ampak vseeno, v splošnem sem zelo rada ženska in všeč mi je vse, kar to prinaša s seboj – no, menstruacija morda malo manj (smeh). Čeprav, tudi na menstruacijo imam zdaj precej drugačen pogled, je nekaj, kar imamo samo me, ženske, me smo edine tiste, ki lahko donosimo drugo bitje… Meni je biti ženska privilegij, res ne bi bila rada moški. Bi pa rada imela sina, da vidim, če jim je res lažje v življenju, ker zaenkrat mislim, da jim je (smeh). No, dejansko, njihovi miselni sistem je že v osnovi drugače naravnan kot naš, njihove misli ne tavajo toliko sem in tja, kot naše, imajo več fokusa in nimajo hormonskih neravnovesij, malo bolj jim je vseeno za vse skupaj in ne jemljejo si vsega srcu. Tako da s te perspektive bi mogoče sem pa tja malo zamenjala ampak… ne pa za dolgo (smeh).

»Meni je biti ženska privilegij.«

N.Š.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih