Do 6.3. 2023 si lahko v Galeriji Kocka ogledate razstavo Boštjana Puclja »imarathon«. Fotograf in maratonec tokrat navdušuje s serijo posnetkov, ki zajemajo duh časa in v nas vzbujajo določena čustva. Nostalgičnost, napetost, odtujenost in spokojnost so zajeti v 48 posnetkih, še več njih pa si jih lahko ogledate na avtorjevem Instagram profilu »imarathon«. Kakšna čustva bodo vzbudili v vas?
Pred dvajsetimi leti ste postali znani kot fotograf. Kako se je v teh letih fotografija spremenila in predvsem odnos do fotografov? Je še vedno tako cenjen, glede na to, da se danes dobre fotografije lahko naredijo s telefonom, fotograf pa je praktično lahko tako vsak?
Sama fotografija se ni spremenila, saj se je zamenjal samo medij zapisa. Namesto klasičnega analognega fotografskega zapisa imamo sedaj vse digitalno. Sta se pa bistveno spremenili pojavnost in postprodukcija. Tu mislim na dostopnost zaradi pametnih telefonov, vsi fotoaparati (razen profesionalnih) so cenovno veliko dostopnejši kot nekoč. Največja sprememba je zagotovo v obdelavi fotografij. Nekoč si samo posnel fotografski film, oddal ta film v fotografski studio in dobil fotografije. Danes večina fotografov naredi tudi obdelavo fotografij, kar vzame veliko časa. Ampak to je obrtniško delo, v umetnosti pa štejejo ideje. Tehnika je zgolj orodje za doseganje ciljev. Tako je bilo nekoč in je tudi danes. Je pa danes zagotovo več možnosti.
Predstavili ste s serijo nakupovalnih vozičkov, razmišljate, da bi jo morda poustvarili, glede na to, da je še vedno aktualna?
Fotografiranje nakupovalnih vozičkov sem zaključil, ko sem se začel ponavljati v kadrih. Danes ni več takega vandalizma, ekscesov ali inovativne uporabe, kot sem jo zasledil takrat. Malo mi je žal, ker takrat nisem zaključil z izdajo serije v obliki knjige. Knjige imam zelo rad in vse serije fotografij, ki jih delam, gledam skozi prizmo knjižne oblike. Zagotovo pa je ta tema še vedno aktualna, saj nakupovalni voziček predstavlja simbol našega potrošniškega časa in nič ne kaže, da bo kmalu kaj drugače.
Kako to, da ste fotografijo v razstavi »imarathon« zamenjali z videi?
Pravzaprav so to neke vrste fotografije. Množica podobnih fotografij, ki so zapisane v video. Vse je narejeno enako kot bi naredil fotografijo s tem, da nisem pritisnil kot posnetek, ampak sem zajel 1 minutne sekvence tega kadra. Postal sem opazovalec prostora in zapisal ta pogled v 60 sekundah. Seveda je prednost tega, ker sem lahko dodal tudi zvok in zato dejansko nastane video. Gledalec morda tako lažje začuti izkušnjo, moj pogled in sporočilo.
Kako ste se lotili projekta? Je vse skrbno načrtovano ali so videi nastali bolj po naključju in ste jih potem kategorizirali?
Ni šlo za projekt, ki bi ga načrtoval. Gre bolj za dnevniški zapis trenutkov, ki jih doživim. Vse je spontano. Večinoma nastane med čakanjem. Danes zelo hitimo med obveznostmi in potem čakamo. Čakamo v prometnih zamaških, pred blagajno, na foto termin, da nas postrežejo v restavraciji, da otroci zaključijo dejavnosti, v ambulanti. Nekatere stvari pa preprosto obožujem, kot sta glasba in hrana. Na ta način poskušam zajeti duh časa. Kategorizirala jih je Sandra Hrovat, vodja galerije Kocka, ki me je tudi povabila k javni predstavitvi. Odločila sva se za 4 čustva (napetost, spokojnost, odtujenost, nostalgičnost) in potem izbrala posamezna dela, ki jih vizualno uprizorijo.
Kateri od posnetkov ima za vas osebno močno sporočilo? In kakšni so odzivi? Verjetno naletite tudi na koga, ki bi posnetke kategoriziral drugače?
Vsi posnetki imajo sporočilo, ki govorijo o drobnih zadevah, ki nam dejansko krojijo življenje ali pa bodo izginili iz našega vidnega obzorja. Zanimivo je to, da so različni videi za različne posameznike najljubši. V njih boš težko našel neko vizualno lepoto kot tako, boš pa našel svoja čustva. Posnetkov je skoraj tisoč in na razstavi jih je predstavljeno 48. Zagotovo bi vsak naredil drugačen izbor, saj kljub temu, da živimo v istem prostoru in času, imamo različne navade in izkušnje, kar kroji naše razumevanje do sveta v katerem živimo.
Zakaj ime “imarathon”? Verjetno je povezava z vašim hobijem?
‘imarathon’ je ime mojega profila na Instagramu (instagram.com/imarathon). Na tej platformi objavljam dnevniške video zapise, že dobrih 10 let. Sicer imajo moji projekti oz. serije fotografij vedno dolgometražno komponento. Ena od teh serij je tudi maraton, kjer sem med tekom fotografiral ta dogodek. Fotografije so večinoma zmazane, ukrivljene in popačene. Tak je tudi pogled maratonca, ko teče na meji svojih sposobnosti. Sem rekreativni tekač, ampak vedno dam vse od sebe. Težko je opisati občutek, ki ga doživim med dolgim tekom. Gre za svojevrstno katarzo. Začel sem v Atenah, potem sem jih pretekel še 5. Želim si še enega, bostonskega, kjer pa moram najprej narediti normo, ki je za moje noge skoraj nedosegljiva. Zato tudi pridno treniram, kjer mi je v veliko motivacijo in pomoč Matjaž Fabjan, nekdanji vrhunski atlet in srčen človek. S tekom sem se začel ukvarjati pred 12 leti, potem sem za nekaj let prekinil, sedaj pa bi rad končal na najstarejšem maratonu na svetu.
