fbpx
Mestnik
Dogodki Featured Intervju Novice

INTERVJU: Aleš Hojs, minister za notranje zadeve: “Čez mejo kot lani letos definitivno ne!”

Aleš Hojs, 59-letni Ljubljančan, oče treh hčera, po poklicu univerzitertni diplpomirani gradbeni inženir. Lahko bi rekli, da je za njim kar pestro leto. Lani marca, ob začetku epidemije, je bil imenovan na mesto ministra za notranje zadeve, čez dobre tri mesece pa je že podal svoj nepreklicni odstop. Ki pa ga Janša ni sprejel in tako je ostal na položaju. No, septembra se je znova znašel na “zatožni klopi”, predvsem zaradi koncerta Thompsona, ki naj bi se – PA SE NI – zgodil v Mariboru. Pa ga je tudi tokrat večina podprla. Tako še vedno greje stolček ministra za notranje zadeve, na sončno dopoldne pa smo ga obiskali tudi mi. Ob dobri kavi (ki je zaradi maske pač morala postati kava “za s sabo”) smo navrgli kar nekaj besed o pereči romski problematiki, ki postaja vedno večji vseslovenski problem, pa o potencialnem migrantskem navalu in, kar je najmanj, a realno tudi najbolj pomembno, ali gremo letos na morje. In kako. Oziroma s čim. Ali pod katerimi pogoji.

Prostega prehajanja mej kot je bilo lani letos definitivno ne bo!

ROMSKA PROBLEMATIKA JE PROBLEMATIKA CELOTNE SLOVENIJE, NE LE JUGOVZHODA

Romsko naselje

Kot ste verjetno opazili tudi sami, zadnje čase naslovnice s svojimi kriminalnimi dejanji polnijo Romi. Na nevzdržne razmere opozarjamo že kar nekaj časa, pa posluha s strani države ni. Vemo, da ima Slovenija ogromno manjšin, ki se vsaj večinoma odlično integrirajo v našo družbo, Romi pa nikakor. Kaj menite, v čem je težava?

Veste kako je, mi smo se z romsko problematiko začeli zelo intenzivno ukvarjati še, ko je bil tukaj na našem ministrstvu državni sekretar g. Anton Olaj, ki je zdaj generalni direktor policije, torej “star policist”, če tako rečem. On vodi medresorsko delovno skupino, v katero so bili povabljeni vsi ključni akterji, ki bi morali prispevati k reševanju romske problematike, seveda tudi Romi. Moram pa povedati, da je pri Romih – vsaj po moji oceni – opazna ena velika specifika. Romi na severovzhodu naše države so izjemno dobro integrirani v družbo, otroci hodijo v šolo, odrasli v službo in tam ni težav, medtem ko je jugovzhodni del povsem neintegriran in zato smo dali posebno pozornost prav temu koncu. S tem, ko je gospod Olaj postal direktor policije verjamem, da se bo zadeva s te strani še bolj intenzivirala.

Je pa tako, da je po moji oceni tak rezultat romskega neintegriranja in posledično tako obsežne romske problematike posledica tega, da se je preveč dolgo časa to toleriralo. Torej, če bi bil policijski pritisk v preteklih letih večji, se to ne bi tako po domače povedano “razpasilo”, kot se je, zato bo zdaj pač potrebno toliko več časa, da se bo stvar obrnila v pravo smer. No, v tej medresorski delovni skupini sodelujejo tudi Romi s severovzhodnega dela Slovenije, ki pa nekako predstavljajo primer dobre prakse, torej kako se lahko otroci in odrasli Romi uspešno sobivajo.

Kaj mislite, zakaj je takšna razlika med Romi s severovzhoda in Romi z jugovzhoda? 

Ja, to se tudi sam sprašujem. Po nekih teorijah je tudi zelo odvisno od njihovih “vodij”. Namreč, pri Romih gre za precej patriarhalno skupnost, kjer je vedno nekdo “šef”, ki potem ostale komandira in kot jaz razumem gre za to, da se je ta hierarhija na jugovzhodu nekako sesula. Torej, znotraj njihove skupnosti vloga vodje oziroma nekega “patriarha”, ki bi vse skupaj vodil in usmerjal enostavno ni bila več prisotna, torej, nihče več ni “imel roke” nad njimi. In jaz mislim, da se je zaradi tega stvar tako razsula. Ker na vzhodnem delu je bila ta zadeva veliko bolj centralizirana in hierarhično urejena, zato je bilo treba pravzaprav integrirati le nekaj ljudi, ki so kasneje potem v tej piramidi nagovarjali svoje “so-Rome” in tako zadeve uvajali naprej. Tukaj so po mojem mnenju tudi občine predolgo čakale, posebej glede ukrepanja pri črnih naselitvah zemljišč oziroma črnih gradnjah, nihče pa ni odreagiral. In, kadar ne čutiš neke oblasti, ki je lahko tudi “samo” lokalna, se nekako to – seveda napačno – zavedanje oziroma neodvisnosti od zakonodaje še dodatno poveča.

Kje pa vi kot zunanji opazovalec, kot nekdo, ki ne živi v kraju s takšnimi težavami, vidite največji problem? Je to izobraževanje, zaposlovanje, kriminal, socialni transferji?

Največja problema sta dva. Prvi so socialni transferji oziroma njihova linearna povezava s številom otrok, kar pa je pravzaprav nemogoče spremeniti, saj imajo večje število otrok tudi “ne-romi”, s katerimi ni nikakršnih težav. Vemo pa, da imajo romske družine veliko število otrok, ampak predvsem zaradi večjega denarnega prejemka, ki pa se – kar je najbolj pomembno – ne porabi za otroke. Vidimo, da imajo mnogi lepo urejene hiše, vozijo se v dobrih oziroma dragih avtih, otrok pa niti v šolo ne pošljejo. In to zadnje je drugi največji problem. S tem, ko otroci ne gredo v šolo izgubljamo najpomembnejša leta za socializacijo in intergracijo. Oni se tudi kaj kmalu že poročijo in imajo otroke, tako da imajo tudi izjemno visoko nataliteto in spet smo v začaranem krogu. Seveda, to, da se ukvarjajo s kriminalom pa je tisti del, kjer bi lahko policija naredila več, to pa lahko narediš samo s stalnimi pritiskom, nadzorom, obhodi… No, še nekaj, gospod Olaj je tudi predlagal – kar je po moje zelo dobra ideja – da bi poskušali nekaj tistih Romov, ki so nekako približno izobraženi, ki imajo recimo srednjo šolo in bi si želeli delati v Policiji tudi za to usposobili. V preteklosti smo namreč že imeli mislim da eno, mogoče celo dve romski policistki, ker se je predvidevalo, da bi mogoče, v kolikor bi bili v Policiji tudi Romi, lažje stopili v kontakt z njimi na podlagi nekega medsebojnega zaupanja in mogoče bi tudi to kaj prispevalo k izboljšanju situacije. To seveda ne pomeni, da bi bili do njih bolj popustljivi, ampak vendarle je drugače, če vidijo, da so na nek način v Policiji tudi Romi. V načrtu imamo torej ponovno vzpostaviti tudi to.

Policisti se Romov (večinoma) bojijo

Policije ne bi smelo biti strah vstopiti v romsko naselje. Policist bi mogel imeti toliko samozaupanja oziroma zavedanja, da je on predstavnik oblasti oziroma vzpostavlja javni red in mir. In seveda, enako na drugi strani. Kdorkoli bi se moral pravzaprav bati prihoda policistov, ne pa, da je danes prej obratno. In to je težava. Če oziroma ko se enkrat policija začne bati, je to katastrofa.

Ustanovila naj bi se posebna skupina policistov, ki bi se ukvarjala samo z Romi oziroma z romsko problematiko. Ali to drži?

V bistvu ne. Mi imamo sicer enega policista, ki se na sistemski ravni ukvarja prav z romsko problematiko, torej posebej s predlogi, ki se dotikajo spremembe zakonodaje, sodelovanja z drugimi resorji v smislu kaj bi se dalo popraviti. Ni pa ustanovljene neke policijske enote, ki bi se ukvarjala eksplicitno s tem. To enostavno mora biti naloga lokalnih policijskih postaj. To je navsezadnje problematika tudi javnega reda in miru in če se torej slednje dogaja v romskih naseljih morajo policisti za to tudi poskrbeti.

Kot že rečeno, je bila julija lani ustanovljena Delovna skupina za obravnavo romske problematike, ki deluje pod vodstvom Antona Olaja, danes direktorja slovenske policije. Kaj je bilo do sedaj v tej skupini storjeno in kaj se še načrtuje?

V tej delovni skupini so v bistvu do danes naredili precej natančno analizo stanja, kjer so vključeni tudi štirje župani mest z največjimi težavami, torej Kočevja, Črnomlja, Novega mesta in Ribnice, ki so povedali, kje vidijo največji problem. Kot vem, so izpostavili prostorsko problematiko, torej, kje se naseljujejo, kako se naseljujejo, kaj morajo plačevati in kaj ne, vendar je to stvar zakonodaje, ki se absolutno mora spremeniti, posebej na področju dela, družine in socialnih zadev, pa tudi šolstvo.

Moje mnenje (in tudi Delovna skupina gre očitno v to smer) je, da je treba v prvi fazi izrazito intenzivirat delo policije na terenu, torej, da je policija tam prisotna, da preverja, kaj posedujejo, s čim se ukvarjajo, kako kršijo zakon… Druga stvar, ki je pravzaprav tudi že kar daleč pripeljana – in ki sicer ni stvar policije ali Ministrstva za notranje zadeve – pa je sprememba zakonodaje. Spremembe so potrebne še posebej v tistem delu, ki določa oziroma dodeljuje socialne prispevke. Tam bi morali stvari tako spremeniti, da denimo nisi upravičen otroškega dodatka, če otrok ne obiskuje šole, ali, socialni prijemki ne morejo biti izplačani, v kolikor niso poravnane vse obveznosti, kot so denimo voda, komunala, stavbno zemljišče in podobno. V tej skupini sodelujejo tudi kočevski, ribniški, črnomeljski, novomeški župan, tako da je bila intenziteta tega dela res zelo velika. Jaz računam, da bodo rezultati prvega dela, torej policijskega nadzora, večje učinkovitosti dela policije, kmalu vidni tudi na terenu. Po nekaterih informacijah slišim, da se pozna, da je prisotnost policije večja, za drugi, “sistemski” del pa bo treba še počakati, da bo zakonodaja spremenjena. Upamo, da bomo tudi to do konca tega mandata še uspeli uresničiti.

Pogoj za opravljanje vozniškega izpita: končana osnovna šola
Absolutno je to tudi eden od predlogov za spremembo v zakonodaji. Kako lahko teoretični del opravi nekdo, ki se ne zna niti podpisati, je za moje pojme vprašanje na mestu in vprašanje, ki ga pravzaprav sploh ne bi smelo biti. Osnovna šola kot pogoj za opravljanje vozniškega izpita bi morala biti uzakonjena čim prej.

S Policije nikoli ne izvemo, ali gre pri določenem kaznivem dejanju za Rome ali ne…
Policija novinarjem oziroma javnosti ne bo nikoli razkrila, ali gre pri določenem kaznivem dejanju za Rome ali ne, seveda, tega niti ne sme. Ampak verjemite, da sama oziroma zase pa dobro ve. To vam garantiram. Pozna se lokacijo, imena in priimke, vzorce obnašanja, pretekli prekrški in morebitni prekrški v poteku, ki se jih še preiskuje… in primer uboja Grosupeljčana je dober dokaz, saj so ga policisti rešili v enem tednu, kar bi se brez že predhodnih seveda utemeljenih sumov težko zgodilo tako hitro.

Spomnimo
18. marca popoldne naj bi se štirje kočevski Romi, stari med 18 in 24 let, pripeljali do bivalnega kontejnerja 77-letnega Slavca Knaflja z namenom kraje vrednejših predmetov. Slednji jih je pri delu zalotil, zato so ga zvezali in brutalno pretepli, da je obležal na tleh pred bivakom. Vse to za 2.000 evrov gotovine in dva mobilna telefona. Po sedmih dneh intenzivne raziskave, z več kot 70-imi razgovori, so na podlagi pridobljenih dokazov priprli štiri Kočevce, Rome, ki jim grozi od 15 do 30 let zaporne kazni.

77-letni Slavc Knafelj je bil ob nepravem času na nepravem mestu. In za to so krivi Romi.

Prebivalce mest je strah. Strah je tudi policije. Bi rekli, da je Slovenija varna država, v kateri pa se mnogi zaradi Romov počutimo “ne-varne”?

Če pogledamo mednarodne primerjave glede na število umorov, število kaznivih dejanj, število kršenja javnega reda in miru glede na število prebivalcev in tudi druge parametre, moramo vseeno reči, da Slovenija vsekakor je varna država. Definitivno pa se strinjam, da imamo nekaj “žepov”, nekaj območij, kjer so izrazite specifike. In sem nedvomno spada romska problematika na jugu in jugovzhodu države, določena problematika pa je vezana tudi bolj na navade ljudi – recimo, za določen del Slovenije se ve, da je konzumiranje alkohola bolj prisotno, zato je tam več tudi prometnih nesreč. Slovenija torej je varna država. Je pa problem, ko v varnem okolju prihaja do takšnih ekscesov, ti še bolj eskalirajo, se še bolj vidi. Zato je potrebno tem zadevam posvetiti več pozornosti, saj se zelo vidi, da nekaj po domače povedano ne “štima”.

Sedaj je še posebej vidno, da problem juga oziroma jugovzhoda države postaja problem celotne Slovenije. Namreč,Romi izvajajo rope, tatvine, odmevne goljufije in hudo nasilje tudi drugod, ne več samo v lokalnem okolju…

Ja, res je, zadeva se je razširila in s temi svojimi aktivnostmi ogrožajo tudi druge konce. In to je torej postal državni problem, s katerim se, kot že rečeno, zadnje leto še posebej intenzivno ukvarjamo.

Policisti imajo tudi težave s sodelovanjem s preiskovalnimi sodniki oziroma z državnimi tožilci, ker, ko denimo policist izpelje postopek proti kršitelju (Romu), na koncu ta ne doseže nikakršnega epiloga oziroma kršitelj dobi (novo) pogojno kazen. Slednje se potem nalagajo v neskončno, kar kršitelji dobro vedo in posledično nimajo več nikakršnega “strahu” pred zakonom.

Tudi to je ena od stvari, ki je bila še posebej izpostavljena v tej medresorski delovni skupini, v kateri sodeluje tudi tožilstvo. Pravijo, da se to dogaja tudi z drugimi večkratnimi kršitelji, ne samo z Romi. Dogaja se, da policija stvari zaključuje z vložitvami ovadb, potem pa se stvar ne procesira oziroma se na sodišču rešuje z nekimi pogojnimi ali zelo milimi kaznimi, celo brez kazni. In to je gotovo za policijo zelo deprimirajoče, namreč, ko vložiš ogromno truda, dela in časa v to, da pridobiš verodostojne dokaze zoper kršitelja in podaš primer na tožilstvo oziroma na sodišče, je zelo neprimerno, da se zadeve zaključijo na tak način. To absolutno je težava in na to opozarjamo že kar precej časa. Zato sem tudi v novi zakonodaji oziroma že v uredbi v sodelovanju med policijo in tožilstvom na svojo zahtevo – kljub veliki nejevoljnosti tožilcev – vztrajal na tem, da se točno opredeli, kdo je tisti, ki vodi proces oziroma kdo je tisti, ki je na neki točki primer prevzel. Torej, vse te stvari se tudi pisno dokumentira in tako se ve, kdo je za kaj odgovoren, kdo je kaj zahteval, rekel, naročil… Tako se ustvarja natančna sled postopka kar se mi zdi ključna zadeva da se bo spremljalo, kdo je za kaj odgovoren in, da se bo posledično tudi znalo kolektivno primerno ukrepati.

Problem naj bi bil tudi zavračanje odobritev hišnih preiskav s strani sodišč. Namreč, PU Ljubljana naj bi imela s tem kar nekaj težav v primerjavi z drugimi policijskimi upravami, kjer gre vse skupaj veliko hitreje oziroma lažje.

Ja, tukaj je treba upoštevati dejstvo, da je Policijska uprava Ljubljana pač največja in s tem tudi najbolj obremenjena kar se tiče števila primerov oziroma zadev, ki bi jih bilo potrebno tudi hišno preiskati, pa verjetno statistično ne pridejo skozi, ker jih je toliko. Zato sodniki oziroma tožilci določene zadeve zavračajo, medtem ko je po manjših upravah teh zadev seveda manj in je vse skupaj lažje izvedljivo, saj ni potrebne tolikšne selekcije.

Pa vseeno, velikokrat smo slišali, da je bilo predloženo vse potrebno, sum je bil opravičen in nalog za hišno preiskavo bi moral biti izdan, pa ni bil. To je pravzaprav zavrženo delo policistov…

Ja, veste kaj, res je tudi, da je hišna preiskava precej intenziven poseg v zasebnost. Ljudje ponavadi na to gledamo precej tako, v smislu “zakaj pa ne, če vemo, da je kriminalec…” pa vendar je treba imeti cel kup relativno dobrih indicev, da je ta preiskava potrebna in zato je verjetno tak problem. Smo pa gotovo v Sloveniji prišli do točke, kjer je pravzaprav človekova pravica oziroma varovanje osebnih podatkov po mojem mnenju šlo daleč predaleč. Pa ne samo glede hišnih preiskav, ampak glede banalnih spremljanj podatkov nasploh. Spomnim se recimo, ko nismo smeli voditi evidenc glede odrejanja karanten. Menim, da je precej stvari zelo čudnih, kar se tiče tega.

MIGRANTI: izgubljeni, prikriti ali spregledani?

Policisti so v času pred korono dnevno poročali o visokih številkah prijetih migrantov, danes pa komajda še kdaj zasledimo kakšno majhno številko prijetih ilegalnih pribežnikov. Zakaj? Je prehodov res toliko manj ali jih je zasenčila aktualna problematika koronavirusa? Je policija na tem področju varovanja popustila?

Mi smo že v lanskem letu izjemno okrepili delo na migrantski problematiki. Tukaj sta dve kjlučni stvari: prva stvar je ta, da je dejansko prehodov v Evropo in torej tudi na naše ozemlje manj, to je dejstvo, druga stvar pa je spremenjen način prehajanja mej teh migrantov. Zadnje leto največ migrantov ulovimo v organiziranih transportih, torej, tega se ne lotevajo več peš, pač pa v kombijih, tovornjakih, tudi osebnih avtomobilih, tako da gre za zelo organizirano zadevo, zato je teh prijetij na samem terenu manj.

Pa vendar, začela se je pomlad, zato gre večji pritisk migrantov na meje nedvomno pričakovati. Nova sistemizacija v policiji predvideva tudi ustanovitev še ene enote za nadzor državne meje, ministrstvo naj bi kupilo tudi še dodatne ograje z rezilno žico…

Ja, tako je, definitivno moramo biti pripravljeni tudi na morebitni pritisk na mejah in okoli njih, namreč, kot ste rekli, po koncu zime razmere spet postanejo ugodne. Prav zato imamo odprt razpis za dodatne kilometre panelnih ograj, torej, mejo spet zapiramo. Poleg tega delamo tudi nek nov testni poligon, kjer bi mejo zaprli z optičnimi vlakni, ki bi nekak v nadzorne centre javili prehajanje. Te ograje zaznavajo tudi denimo divje živali, zato bi jih bilo treba opremiti tudi z varnostnimi kamerami, s katerimi bi potem lahko videli, ali gre za žival ali dejansko za prehod ljudi. Poleg tega bomo z novo sistemizacijo ustanovili tudi dodatno enoto za nadzor državne meje in tako bo tam nadzor okrepljen s še eno ekipo policistov. Glede na to, da je opozicija dvakrat zavrnila napotitev vojske na našo južno mejo, smo mi sedaj že v zaključnih dogovorih s tujimi policisti – ki jih sicer ne bo toliko, kolikor bi lahko bilo vojske, pa vendar – s Poljske, Litve, Madžarske, da bodo prišli na našo južno mejo, kjer bodo skupaj z našimi policisti poskrbeli za to. Tudi jaz menim, da bo s pomladjo pritisk po kopnem, torej ne z organiziranim transportom tihotapcev pač pa s tem klasičnim “peš” prehodom spet večji. Bo pa po moji oceni vseeno tega manj kot pred leti, saj se tudi Evropa problema ilegalnih migrantov bolj zaveda. Ravno zadnjič sem govoril z Grškim ministrom za notranje zadeve, ki pravi, da je prehodov tudi na turško-grški meji manj, kar se potem sekundarno pozna tudi pri nas.

BO COVID-19 ODNESEL LETOŠNJE POLETJE?

Ogromno je odvisno tudi od epidemioloških slik ostalih držav, še sploh Hrvaške.

Vprašanje, s katerim si vsi belimo glave: Kakšen bo način prehoda meje čez poletje? Sploh s Hrvaško, saj se največ Slovencev vsako leto odpravi prav tja…

Jaz ne bom pozabil lanskega leta, ko smo sprostili prehajanje meja v poletnih mesecih, če se spomnete, potem jeseni smo bili pa spet deležni očitkov v smislu “zakaj smo to pustili”, da smo posledično uvozili virus in tako naprej. Letos bo definitivno drugače. V tem trenutku se kakršna koli potovanja še zmeraj odsvetuje, sploh glede na to, da imajo najbolj obiskane države Slovencev, kot so Hrvaška, Srbija in Bosna zelo slabo epidemiološko sliko. Na Hrvaškem so celo začeli zapirati lokale in omejevati javno življenje nasploh, tako da je pri njih rast epidemije pravzaprav nekaj tednov za nami, če se lahko tako izrazim, mi smo namreč zdaj že v upadanju. Nekateri ukrepi so se sicer že nekoliko sprostili, denimo prehod za lastnike nepremičnin in premičnin je dovoljen, sicer z negativnim hitrim testom, ki je brezplačen. Kakšen bo pa režim za poletje pa še ne vem. Precej bo odvisno od tega, kakšno bo epidemiološke stanje na Hrvaškem in od tega, koliko ljudi se bo uspelo pri nas in pri njih pocepiti. Glede na naša predvidevanja računamo, da bi do junija bilo pocepljenih okoli 50 odstotkov odraslih, kar bi seveda zelo ustavilo širjenje epidemije in bi omogočalo mogoče tudi malo bolj sproščeno prehajanje meja. Je pa zadeva precej nelagodna posebej zato, ker imamo v Sloveniji ogromno lastnikov nepremičnin na Hrvaškem. V zadnjih dneh sem dobil tudi po 150 mailov na dan od lastnikov v smislu “dovolj imamo tega…” Ja, razumem, saj imamo vsi dovolj tega, vsi si želimo, da bi se vse skupaj končalo, a bo žal treba še nekaj časa potrpeti.

Sam sem predlagal, da bi se lahko mejo s Hrvaško prehajalo za 72 ur brez testa, pa je bila strokovna komisija proti.

Če bo za prehod meje potreben PCR test, kako si bo to lahko privoščila povprečna slovenska družina?

Ja, res je, prestop meje s PCR testom bi bil stroškovno za družinski dopust velik zalogaj, medtem ko je hitri test brezplačen oziroma vsaj veliko cenejši kot PCR, kar bi posledično pomenilo stroškovno manjši napor oziroma vložek. Res je, da je nekoliko manj zanesljiv od PCR testa, pa vendar, neka vseeno visoka zanesljivost pa vendarle je, zato menim, da v kolikor gre za potovanje v okviru družine, v mehurčku, bi bil hitri test povsem dovolj.

Kaj pa cepljenje kot pogoj za prehod meje? Dejstvo je, da vsi, sploh mladi, ki veliko več potujemo, ne bomo imeli možnosti cepljenja, sploh pa ne do poletja…

Mislim, da glede na to, da ne bo možno vseh, ki bi se želeli, cepiti do poletja, bo gotovo za prehod tudi kakšna druga možnost. Torej, ponujena bo neka izbira, saj cepljenje ne more biti ekskluziva, kot ste rekli že sami, je samo po sebi neizvedljivo in zato kar nekako nepošteno, da bi nekdo, ki bi se želel cepiti a ne bo prišel na vrsto, ostal doma. Najverjetneje bo način za prehod meje bodisi potrdilo o cepljenju bodisi negativen test.

Ena izmed pogojev za prehod meje naj bi bila tudi prebolelost, čeprav je bilo na eni izmed Vladnih tiskovnih konferenc s strani dr. Logarjeve rečeno, da bo to “črtano” z liste ugodnosti…

Jaz bi rekel, da je bila takrat na novinarski konferenci dr. Logarjeva malo napačno razumljena, čeprav je korektno povedala, da je prebolelost danes pravzaprav neka boniteta, zaradi katere se mladi pravzaprav želijo okužiti, kar pa je seveda popolnoma nespametno. Jaz osebno res ne razumem, kako bi se nekdo lahko prostovoljno želel okužiti. Tudi prostovoljcev denimo, ki se okužijo v namene kliničnih raziskav, ne morem nikakor razumeti, pa so ti za to plačani – ne vem koliko, pa vendar. Zdravje res ni področje, na katerem bi se tako “hecali”. Tukaj je po mojem mnenju bolj problem ta, da pravzaprav sploh ne vemo zagotovo, koliko časa sploh traja imunost na virus po prebolelosti. Zdaj velja, da je ta doba pol leta. Po nekih analizah oziroma testih pa gre sklepati, da zaščita traja še precej dlje. Tukaj bo treba torej najti nek “modus vivendi” kaj bo s tistimi, ki so Covid preboleli pred pol leta. Ali bodo morali vseeno na test ali pa bo stroka potrdila, da lahko zaščita traja dlje in bo obveljalo potrdilo o prebolelosti.

Tudi sam poznam kar nekaj ljudi, ki so Covid preboleli že lani marca oziroma aprila, pa imajo še ogromno protiteles, zato jim zdravniki cepljenje še odsvetujejo. Ti ljudje pa formalno ne “padejo” več v kategorijo zaščitenih, ker je pol leta že mimo. In tukaj bi bilo treba stvar zapeljati drugače.

Zakaj se policisti ne rabijo tedensko testirati, kot se morajo denimo trgovci, frizerke, učitelji, vzgojitelji…

Mi policiste, no, vse ne, to je res, ampak kar velik del policistov pa se testira. Tisti, ki recimo varujejo državni vrh, torej predsednika vlade, predsednika države in podobne, se tedensko testirajo s PCR testom. Stvar je torej relativno dobro regulirana. Mi recimo na ministrstvu se tudi tedensko testiramo s hitrimi testi, uporabljamo pa tudi teste za samotestiranje, medtem ko je pri policiji pa druga težava, moram kar iskreno povedati. Mi smo računali, da bodo policisti v tem času že precepljeni, saj so bili v prvi kritični kategoriji. Ker pa je prišlo do zamud pri cepivu, se ni izšlo. No, na srečo gre zdaj vse skupaj malo bolj tekoče in jaz upam, da bodo do konca maja vsi, ki bodo seveda želeli, precepljeni.

Kako bi se vi opredelili glede ukrepa o policijski uri oziroma o omejitvi gibanja v nočnem času? Sprejet je bil, ko je bilo število okuženih manjše kot pa takrat, ko je bil sproščen.

Glede tako imenovane policijske ure smo imeli ogromno zahtev oziroma prošenj po dokazih, češ “kaj je ta omejitev prinesla”, koliko je bilo manj okuženih in podobno. Ampak poglejte, jaz lahko, tudi če nimam nobenega konkretnega dokaza trdim, da je to zelo pozitivno vplivalo na število okuženih in to bom vedno trdil. Policijska ura je pomembno prispevala k zmanjšanju epidemije. Dejstvo je, da smo s tem vsaj določenim ljudjem preprečili druženje. In dejstvo je, da se virus širi prav z druženjem. Torej, če preprečimo vzrok, preprečimo tudi posledico. To, ali je ta ukrep bil v veljavi predolgo je druga zgodba. Mi smo bili ena izmed prvih držav, ki je uvedla policijsko uro. V roku dveh tednov, pa se je zadeva uvedla v večini drugih evropskih držav. Kar pa se tiče ukinitve ukrepa policijske ure pa je tudi treba iskreno povedati, da stroka te odločitve ni podprla. Stroka je predlagala, da bi policijska ura ostala, ampak da bi dopustili, da ta policijska ura ne velja za posameznika ali za družine. Tukaj sem bil pa proti jaz, saj je to nesmiselno. Recimo, mi se bomo dobili, se podružili, potem bo šel domov prvi, potem drugi, potem tretji… Rekel sem, naj ne sprejemajmo neumnih stvari, četudi na prvi pogled niso neumne. Tega se ne da kontrolirat, ker je to pač nemogoče. Potem so se strinjali, da smo to gibanje v celoti ukinli.

“Policijska ura je pomembno prispevala k zmanjšanju epidemije.”

Mislite, da so glavni slovenski mediji glede Covida-19 odigrali družbeno odgovorno vlogo v smislu spodbujanja k spoštovanju ukrepov, da bo to obdobje čim prej za nami, ali so ubrali tisto drugo pot, pot podpihovanja in spodbujanja k upiranju, nespoštovanju ukrepov…

Tukaj je moje stališče že od nekdaj jasno. Prepričan sem, da so glavni slovenski mediji, torej POP TV, RTV Slo… odigrali v epidemiji izrazito negativno vlogo. Namesto, da bi se potrudili in prispevali k temu, da bi bila stvar čim prej družbeno sprejemljiva, so podphovali to, da delamo vse narobe, neprestano so nam očitali neprimerno komunikacijo, v smislu, da ne znamo komunicirat, da, če bi pravilno komunicirali, bi bile stvari drugačne. Skratka, definitivno so za moje pojme odigrali izjemno negatiavno vlogo, kar sem tudi že večkrat javno izjavil.

N.Š.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih