INTERVJU: JURE GODLER, pisatelj, skladatelj, komik, TV voditelj...

»Težko bi me o Mozartu vprašali nekaj, česar ne bi vedel.«

Katero besedo pri človeku, kot je Jure Godler, sploh uporabiti prvo? Pisatelj? Voditelj? Skladatelj? Komik? Podcaster? Pa naj bo katerakoli že, vsako bi spremljal pridevnik »satiričen«. Ljubitelj golfa, dobrih avtov, parfumov in morja zase pravi, da je v zasebnem življenju povsem nezanimiv. Človek, ki (skoraj) o vsem ve (nadpovprečno) veliko, še posebej pa navdušuje s svojim znanjem o Mozartu in klasični glasbi nasploh, je sicer res popolnoma preprost, sproščen in nasmejan 38-letnik, ki pa ga beseda nezanimiv niti približno ne opiše. In najin pogovor je pravi dokaz za to.

Ste pravi multipraktik – moška različica Rebeke Dremelj bi lahko rekli (smeh). Katera izmed vseh vaših »vlog« oziroma katero vaše področje vam je najljubše? Ste namreč pisatelj, skladatelj, komik, voditelj …

No, jaz sicer nimam parfuma – še! (smeh), jih imam pa zelo rad, tudi to šteje. Sicer pa ja, jaz sem najprej začel na RTV-ju kot imitator in sem se, čisto iskreno, kar precej časa nekako iskal. Kar zgodaj sem videl, da imitiranje ni zame, zato sem se potem iskal v stand-upu, v mešanju klavirske glasbe in komedije skupaj s Tilnom Artačem in še marsičem. Ampak potem sem tekom teh zadnjih dvajsetih let nekako videl, da mi najbolj odgovarja vloga TV voditelja in pisatelja. TV voditeljstvo imam rad predvsem zato, ker so situacije zelo predvidljive – za razliko od nastopanja v dvoranah, saj je večina stvari vodenih, pisatelj pa sem rad zato, ker knjigo pač tako in tako pišem doma, zaprt, sam, med štirimi stenami in tudi to mi zelo ustreza.

Poletje ali zima? “Zima.”

Pravite, da je vaš najljubši roman Ulikses avtorja Joycea in ga preberete vsako leto. Glede na to, da ste v življenju prebrali že ničkoliko knjig, kako to, da je prav Ulikses zavzel prvo mesto?

Ja, to pa absolutno, jaz sem velik ljubitelj pisatelja Joycea. Pa da ne bo kdo mislil, da se »pametnega delam« ali še huje, da se s tem hvalim, ker gre za res nerazumljiv roman – niti približno ne. Jaz sem najprej o Uliksesu prebral kar nekaj knjig, predenj sem sploh razumel, za kaj gre v romanu. Ko pa enkrat razumeš, za kaj gre, pa ne razumem, kako to ni najboljši roman vseh časov. Najprej sem videl ta roman v seriji Zvezdne steze, ko sem bil še otrok, v osnovni šoli. V seriji gre namreč kapitan Picard na dopust in s sabo vzame nekaj knjig. Njegov šef, prvi oficir, je gledal te njegove knjige in rekel, češ, »ti greš na dopust in s seboj boš vzel nekaj »lahkotnega branja«?« ter našteje nekaj teh knjig in med njimi je bil tudi Ulikses. In ta knjiga mi je res ostala v spominu, zanimalo me je, kakšna knjiga je to. Ampak, ko sem jo takrat začel brati, mi seveda ni bilo jasno nič, nisem je razumel in sem rekel, da to pač ni zame. Takrat sem bral tiste »klasične« Agatha Christie kriminalke, tako da je bil Joyce res čisto nekaj drugega. Potem pa sem prebral nekaj spremnih knjig – torej knjig, ki razlagajo o knjigi in, ko človek dojame, da je ta roman modeliran po Odisejadi, namesto Odiseja je Leopold Bloom, namesto tega nastopa tale in tako naprej … zgodba je prenesena v Dublin, vsako poglavje je narejeno v drugačnem slogu. In, ko človek to ve, ni razloga, da ne bi užival v tem romanu.

Jure Godler bo vedno z veseljem v roko vzel Joycev roman Uliksess. FOTO: Osebni arhiv.

Spomnim se, da so nam v srednji šoli ta roman predstavili kot »roman brez ločil«. Eno poglavje, zadnje, je sicer res brez ločil in predstavlja tok misli glavne junakinje, obsega pa 60 strani kar ni malo, ampak vseeno … preostali del knjige pa je pisan zelo razgibano – nekaj je v dramski obliki, nekaj v časopisnih člankih, nekaj pripovedi … vsega po malo. To je mojstrovina in mislim, da bo še kar nekaj časa minilo, da bo nekdo napisal roman, ki bi ga lahko presegel.

Znani ste po svojem smislu za humor, po odličnem občutku za satiro. Kaj pa v zasebnem življenju? Se smeh z vami nadaljuje ali veljate za bolj resnega?

V realnem življenju sem v bistvu popolnoma drugačen kot na televiziji, ker v zasebnem življenju jaz res popolnoma odklopim vse ostalo in ta čas res cenim. Snemanj in vsega je ogromno, zato sem se naučil in nekako »odločil«, da tega časa ne bom delil – recimo na družbenih omrežjih in podobno. Da ne bo pomote, nič nimam proti temu »influencerskemu« načinu življenja, ampak jaz se v tem ne najdem, ker mi preveč pomeni prosti čas, da bi ga delil. Družbena omrežja imam iz »poslovnih« razlogov, za promocijo mojih knjig in oddaj. Zasebno sem jaz povsem nezanimiv (smeh) in tih. Rad hodim na pohode, tečem, igram golf …

V prostem času gre najraje na kakšen hrib, odteče nekaj kilometrov ali v roke vzame palico za golf. FOTO: David Šavli.

V oddaji Ta teden z Juretom Godlerjem se dotikate aktualnih tem, trenutno tudi vojne. Kako pa določite tisti »rob«, do katerega lahko greste, da stvar še vedno izpade »samo« smešna in ne tudi »neokusna«?

Zelo dobro vprašanje in to je ena »dilema« oziroma ena »neprijetna« situacija, ki se nam je sedaj, odkar ustvarjamo to oddajo, torej od leta 2015, pojavila – vsaj na tako globalni ravni – drugič. Prva je bila namreč migrantska kriza skoraj sedem let nazaj. Naša oddaja je vedno imela primarni cilj zabavati ljudi in tudi na nek zanimiv, sproščen način povedati mlajšim generacijam, ki ne spremljajo informativnega programa, kaj se dogaja okoli nas. Potem pa pridejo vojne, migrantske krize in podobno, kjer se tudi po najboljši volji ne da najti nekega zornega kota, ki bi bil sproščen, duhovit ali karkoli drugega, da bi stvar predstavili drugačno, kot dejansko je. Takrat se trudimo, da to naredimo na nek človeški oziroma človečen način, da podamo nek človeški pogled na to. Če človek ne more vplivati na nič, je mogoče res bolje, da je tiho oziroma ne »pametuje«. Takrat se pač poslužimo nekega humanizma, delimo misli, ki bi vsaj bodrile tiste, ki so udeleženi v težavah. Mislim, da je to vse, kar lahko v teh primerih v neki razvedrilni oddaji naredimo.

Čips ali čokolada? “Čokolada.”

Prihajajo volitve, komedija se bo ustvarjala skorajda sama … kaj to obdobje (volitev) pomeni za ustvarjalce oddaje? Verjetno stalno in pozorno spremljanje, ste že skorajda kot novinarji, kajne?

Ja, res je (smeh). Pri nas je kar pogosto težava, pravzaprav je to že nekaj let kar praksa, da nam politika jemlje delo, in sicer v smislu, da naredi tisto, kar bi morali narediti mi, že sama. Že sama po sebi je namreč tako obskurna, da velikokrat nimamo več kaj narediti, da bi bila še bolj, če me razumete (smeh). Pogosto smo zato stvari enostavno zgolj in samo predstavili, v smislu »poglejte si ta prispevek …« in predvajal se je recimo del debat iz parlamenta. In meni preostane samo še del »no, to je to!«. Nimam niti kaj dosti za komentirat, obrniti na smeh, ker je pač smešno že samo po sebi. No, kakorkoli, volitve so res pestro obdobje, ker, kot verjetno veste, pridejo tudi časi, ko se ne dogaja kaj veliko, recimo v prvem tednu maja, ko so počitnice in je res vse mirno … takrat je najtežje, ko je treba dejansko »izbrskati« nek material

Kateri politik pa bi rekli, da je v vsej vaši karieri pripisoval največ materiala?

Huh, težko je reči, kateri politik, je pa res, da je bil nekaj časa zelo aktiviran predsednik Pahor. Vsak teden smo imeli prav njegovo rubriko – »Teden s Pahorjem«. To so bili smešni časi … On je v bistvu na nek način naš neplačani, prostovoljni korespondent (smeh). V enem momentu pa smo se ga pač seveda naveličali. Tako da ja, če bi moral izbrati enega, bi rekel, da smo se na njegov račun največ nasmejali.

Pica ali hamburger? Hamburger.

Vodite tudi Milijonarja. Pa kdaj tudi sami tekmujete s Špartakusom? Do kje ste prišli, ste že milijonar?

Jaz vedno tekmujem s Špartakusom. Ljudje namreč pogosto ne vedo, da jaz na svojem monitorju nimam označenega pravilnega odgovora, dokler tekmovalec ne reče »zadnji odgovor«. Jaz zato na nek način vedno tekmujem zraven, seveda, saj za vsako vprašanje vem, ali poznam odgovor, ali ne. Slej ko prej pride vprašanje o kakšnih nogometaših ali pop zvezdnicah, o tem pa jaz nimam pojma. Milijonar je seveda kviz z vprašanji z vseh področjih in včasih se zgodi, da že kar hitro ne vem pravilnega odgovora, tako, kot se zgodi, da pač poznam odgovor na trinajsto ali štirinajsto vprašanje, a vseeno, do tja je treba nekako priti, kar bi bil zame zagotovo prevelik zalogaj (smeh). Če bi jaz tekmoval, ne bi prišel daleč. Pravzaprav sem enkrat res tekmoval, v VIP Milijonarju leta 2008, pa nisem prišel niti čez hitre prste.

Jure Godler je za Jonasom Žnidaršičem, Boštjanom Romihom in Slavkom Bobovnikom četrti voditelj tega kviza v Sloveniji. FOTO: Osebni arhiv.

Kako je bilo pa snemati brez publike? Kar precej bolj »pusto«, kajne?

Absolutno, sploh pri kvizu, kot je Milijonar, je potrebna publika, ki je definitivno ena glavnih elementov da je tak, kakršen je. Ta kviz so ustvarjalci v Angliji leta 1996/97 razvijali zelo dolgo in so ga zelo tehtno premislili. Povsod po svetu je format kviza enak oziroma odstopa minimalno. Povsod je isti studio, publika, voditelj, tekmovalec. Vedno je enaka glasba pred vprašanjem, pred hitrimi prsti itd. To je vse psihološko dobro naštudirano in, če se tej celoti vzame en tako pomemben element, kot je publika, je seveda nekaj »narobe. A ko je bila epidemija se pač ni dalo drugače.

Tudi pri oddaji Ta teden z Juretom Godlerjem smo imeli čisto na začetku razglašene epidemije zelo »strogo« obdobje, ko sem bil v studiu samo jaz, čisto sam, tudi kamermana ni bilo, saj je bila kamera vnaprej postavljena … Skratka, delati razvedrilno oddajo v nekih izrednih razmerah je strahovito neprijetno. Zdaj se je na srečo zadeva že precej »znormalizirala«, publika je nazaj in upam, da tako tudi ostane.

Ste zelo splošno razgledan človek, pa vendar, o katerem področju mislite, da veste največ? Je to glasba, književnost, politika …?

Največ časa v življenju sem posvetil Mozartu. Preučevati sem ga začel mislim da že pri sedmih letih, kasneje pa sem šel tudi študirati v Salzburg na Akademijo za glasbo – na Mozarteumu, prav z namenom, da bi izvedel še več. Zato bi rekel, da je Mozart, njegova dela in življenje tisto področje, na katero se res spoznam in mislim, da bi težko naletel na vprašanje, na katerega ne bi vedel odgovora. Potem so pa še druge stvari, na katere bi se verjetno prav toliko spoznal, če bi se z njimi začel ukvarjati tako zgodaj, kot sem se začel z Mozartom. Ta področja pa so recimo literatura – Joyce Beckett, Shakespire, kakšni filmi iz 60-ih, 70-ih let, Zvezdne steze … to bi rekel, da so še področja, o katerih kar precej vem, za vse ostalo pa bi rekel, da imam neko »zadovoljivo« znanje.

Sladoled: Čokolada ali vanilija? “Čokolada.”

Za katero področje pa bi rekli, da je pri vas »najšibkejše«? Katerih vprašanj v kvizu se »bojite« in si ne želite biti »poklicani na pomoč«?

»Fuzbal«, nedvomno (smeh). Pa tudi kakšna pop glasba. Velikokrat se namreč zgodi, da čim, ko se pojavi neko glasbeno vprašanje – pa ne glede klasične glasbe, ampak recimo ne vem, Beyonce – tekmovalec reče »to bi pa kar vas vprašal, vi ste strokovnjak za glasbo.« Pa si mislim »joj, za takšno glasbo pa sigurno ne, kakšna Beyonce …« (smeh). Ampak zdaj so se ljudje že kar navadili in dobro vedo, kje jim lahko pomagam, kje pa bolj malo.

Pa če se dotakniva še podcasta Gospoda, ki ga ustvarjate skupaj z Davidom Urankarjem že od konca leta 2020. Od kod ideja o skupnem podcastu in od kod ideje ZA podcaste? Govorita, kot pravita, o vsem, kar je pomembno, predvsem pa o tistem, kar ni – in to za »gospode« (smeh) …

Ta ideja se je porodila Davidu, ko sva igrala golf. David je človek z res neverjetnim smislom za humor in ti najini pogovori med igranjem golfa so bili vedno kot nek »talkshow« med dvema. In takrat je David sicer imel vizijo, da bi govorila samo o golfu, a sva se potem vprašala, zakaj samo o golfu, če lahko o vsem. In, ker sva oba »človeka akcije«, sva se takoj odpravila snemat. Potem sva se nekako odločila za to, da bodo to »gosposke« debate o »gosposkih« zadevah, o finih zadevah, midva temu rečeva »moške zadeve« (smeh). Teme določava skupno – recimo, eden od naju dobi nov parfum in potem steče debata o tem parfumu. Se mi zdi, da je na tem področju slovenski Youtube kar »suh«, ni veliko vsebin.

Kot rečeno, ste tudi pisatelj, napisali ste že dve knjižni uspešnici, Casino Banale in Vohun, ki me je okužil, ki se super bereta, na prosto knjigo je v knjižnicah potrebno čakati tudi po več tednov, v nastajanju pa je že tretja knjiga v tej seriji. Kdaj jo lahko pričakujemo in kaj o njej nam lahko že razkrijete?

Ja, tako je, knjiga bo izšla enkrat proti koncu septembra, morda oktobra. Nekako sem se res našel v teh likih, ki sem jih razvil – slovenskega obveščevalnega agenta Filipa Novaka in agenta iz Londona – Spencerja S. Spencerja, ki pride v Slovenijo na izmenjavo, skupaj pa doživita marsikatero avanturo. Predstavil sem ju v knjigi Casino Banale, kjer imata eno totalno eskapado, medtem rešita Slovenijo, v drugi knjigi gre za kriminalko, v kateri je na tapeti preživetje sveta, v tretjem delu pa bo šlo bolj za grehe, osebe in zamere iz preteklosti. Mislim, da bo tretji del malo bolj »brutalen«, kar se tiče vsebine.

Jure Godler je velik ljubitelj dobrih knjig in morja. FOTO: Boštjan Podlogar.

Pa za tretjim pride še kak?

V glavi jih imam še kar nekaj, je pa izredno težko manevrirati med snemanji in med pisanjem. Ko so bila tista koronska zaprtja pisanje oziroma koncentracija ni bila problem, ker je bilo življenje takšno, da sem šel od doma samo na snemanje in takoj za tem domov. Zdaj pa so se nazaj vzpostavile še druge »komponente« tega dela – vaja, sestanek 1, sestanek 2, še kakšna vaja … In človek se potem, ko pride – po precej daljšem času – domov, veliko težje skoncentrira. Kot je v nekem intervjuju dejala že Margaret Atwood: »Največji problem pisanja ni pomanjkanje idej, glavni problem so motnje.« In s tem se popolnoma strinjam. Če imaš eno idejo, če nekaj razvijaš, nekaj začneš … ko zazvoni telefon, je tega toka misli konec in potem kar naenkrat delaš pet stvari naenkrat in nič več zares dobro.

Jutranji ali večerni tip? “Večerni.”

N.Š.