Leon Pogelšek (1963) je galerist in dober poznavalec sveta umetnin. Od leta 1984 je prodajal starine in umetnine, najprej na bolšjem sejmu v Ljubljani, pozneje pa tudi v Trstu, Beljaku, Gradcu, Zagrebu in Beogradu. Leta 1988 je ustanovil družinsko podjetje Eko svet za področje prehrane in brezcarinskih prodajaln po nekdanji Jugoslaviji. Med letoma 1996 in 2001 je skupaj z Jako Prijateljem vodil galerijo Anonimus v Ljubljani. Leta 2007 je vodil na RTV SLO popularno kuharsko oddajo Kuhajmo z Leonom in izdal knjigo Kuhajmo brez zavor. Leta 2013 je prevzel kuratorstvo in vodenje najstarejše ljubljanske galerije, Galerije Kos v pasaži Nebotičnika, kjer dela še danes. V prejšnjem letu pa je izdal novo knjigo v slovenščini z naslovom Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič, ki jo je napisal v soavtorstvu s Slavkom Preglom.
Zgodba na kratko
Erich Šlomovič je bil beograjski žid. Že od malih nog je ljubil umetnost. Pri svojih rosnih dvanajstih letih je pisal pismo največjemu mecenu tistega predvojnega časa v Evropi – Ambroziusu Volardu, da bi rad postal njegov tajnik. Ta mu je seveda odpisal, da je zaenkrat še premlad toda, ko napolni polnoletnost pa seveda, če bo še to želel, naj se mu oglasi v Parizu, da se spoznata. Šlomovič je seveda to tudi storil. Zaradi svojega izjemnega znanja in občutka za estetiko ter prefinjenosti v umetnosti je postal njegov osebni tajnik. Imel je nalogo, da zanj po ateljejih – znanih in manj znanih tedaj obetajočih umetnikov tistega časa – kupuje umetnine za Volarda. Medtem si je tudi od svojih plač ali provizij kupoval stvari, ki so kasneje prerasle v veliko zbirko.
Nato se je začela najavljati nevarnost druge svetovne vojne. Po smrti Volarda je spakiral svoje umetnine in se vrnil v kraljevino Jugoslavijo, kjer je hotel odpreti muzej sodobne umetnosti. To mu je preprečil knez Pavle in deloma tudi pričetek druge svetovne vojne. Malce pred napadom Nemcev na Jugoslavijo je naredil v Zagrebu razstavo svoje zbirke. Po končani razstavi je izginil v železniški nesreči, ob bombardiranju vlakovne kompozicije. Začela se je neusmiljena vojna, ki je tudi imela velike apetite po židovski živeli. Slomovich se je skril z družino nekje na področju Vojvodine.
Leta 1943 je Gering poslal specialnega poslanca, ki je bil pred vojno tudi trgovec z umetnostjo, z nalogo naj odkrije, kje se skriva Erich Šlomovič. To mu je tudi uspelo z izdajstvom Nedičevcev. Tako Ericha aretirajo. Ker ni povedal, kje ima skrite umetnine, so mu ustrelili očeta pred štalo za živino, kot talca. Mati se je na srečo nahajala na obisku pri sorodnici v neki bližnji vasi in je vojno tudi preživela. Erich Šlomovič te sreče ni imel, saj nikakor ni hotel izdati skrivališča svojih umetnin. Tako je končal v koncentracijskem taborišču, kjer je imel poseben status. To je pomenilo, da ga ne smejo ubiti, lahko pa na njem izvajajo vse vrste pritiskov s ciljem, da izda lokacijo. Zadnji dan preselitve koncentracijskega taborišča so ga ustrelili v tilnik.
Po letu 1945 so v neki vasi, v zidu stavbe senika, našli zaboje z umetninami. Nekaj se jih danes nahaja v Narodnem muzeju v Beogradu. Večina del pa je skrivnostno izginila. O tem krožijo razne teorije, od tega, da so jih že v začetku vojne zažgali vojni ujetniki, da bi se greli ob ognjih, do tega, da je Tito preko Mimare le te umetnine prodal za devize, ki so mu pripomogle do hitrejše industrializacije države.
Že iz kratke, a bogate predstavitve je razvidno, da ste zelo raznolik človek, če lahko tako rečem. Pa vendar, kaj je tisto kar najraje delate in vas najbolj izpopolnjuje?
Pravzaprav vse stvari, ki tvorijo celotno zanimivo življenje. Lahko bi dejal, da poskušam živeti in delati stvari, ki me izpolnjujejo, zapolnjujejo in mi prinašajo užitek, srečo. Seveda se dogajajo tudi neljubi dogodki, ki pa jih seveda, ko so rešeni in so daleč za mano, blažim z obilico hedonizma, ki sem ga pripeljal že do tako imenovanega – Leonizma. Vsaj tako trdijo mnogi moji prijatelji daleč po svetu. Drugače pa se imam za delavnega in uspešnega človeka na res mnogih področjih. Lahko rečem, da kadar delam in kar delam, delam z ljubeznijo in zanosom. Predvsem pa cenim trdo delo, ker brez njega ni uspehov. Največjih uspehov v življenju pravega človeka ni. So samo uspehi in če živimo aktivno močno, včasih dokaj nevarno, vzburjajoče življenje, bodo vedno prišli nasproti novi izzivi, ki se hitro lahko sprelevijo v še večje uspehe, in to je to.
Eden od teh izzivov je zagotovo knjiga Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič. Knjiga je nastala na podlagi vašega pripovedovanja. Kdaj in kako ste izvedeli za to zgodbo oz. ali ste bili v dogajanje vpleteni tudi sami? Kako je prišlo do sodelovanja s Slavkom Preglom? Ste morda z njim sodelovali tudi na drugih projektih?
Knjigo sem napisal po predlogu pisatelja Slavka Pregla. Sodelovala sva že prej na področju umetnosti. Nek deževen dan mi je predlagal, naj mu malce napišem dogajanja s svojega življenja, ki so najbrž zelo zanimiva in pikantna. Odgovoril sem mu, da žal knjigo že pišem in da bo, če ne bom len, le ta enkrat videla svetlo luč dneva. Po nekaj urni diskusiji sva se odločila, da lahko knjigo napiševa skupaj v soavtorstvu. Nato sva jo skupaj spisala v obliko, ki je dostopna javnosti. Knjiga bazira na resničnih dogodkih in je na nek način tudi dokument časa, katerega opisuje. Vsebuje tudi približno 30 % fikcije. Iz mojih tekstov je g. Slavko Pregl dopisal veliko prizorov – določenih delov mojega življenja, ki jih sam nisem želel opisovati, in tako dal tekstom rdečo nit, ki je kasneje so tvorila celoto knjige. Sedaj z g. Slavkom Preglom sodelujeva na novem projektu, novi knjigi, katere naslov je še skrivnost. Pripovedovala bo o isti sceni, samo v drugem materialu. Dogajanje bo od konca osemdesetih pa do sredine devetdesetih, na istih lokacijah.
Kot ste omenili je knjiga napisana po resnični zgodbi. V kolikšni meri je v zgodbi zaznati vas osebno? In v katerem obdobju se zgodba odvija?
Zgodba se odvija predvsem v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem kot mlad študent delal v svetu umetnosti. To so bili še čisto drugačni časi kot jih poznamo danes. Trg je bil dosti bolj sproščen in nedefiniran. Mnogo več je bilo dovoljeno kot sedaj. V času knjige se je skupina vrhunskih ponarejevalcev in poznavalcev umetnosti odločila, da bo po stari zgodbi iz dela življenja Ericha Šlomoviča naredila na novo izgubljeno kolekcijo francoskih impresionistov. Začelo se je z najdbo kataloga razstave v Zagrebu in končalo v poznih osemdesetih, ko so v Starčevu pri Pančevu ustvarili več kot 1.200 ponaredkov slik vseh svetovnih avtorjev. Približno 450 so jih uspeli prodati po celem svetu, muzejem, zbiralcem in avkcijskim hišam. Nekaj 100 slik je bilo prodanih tudi v Združene države Amerike.
Del knjige je tudi opis mojega osebnega življenja, ker sem se v teh krogih gibal in bil z nekaterimi od njih res bližnji prijatelj. Tako da v njej je veliko mene osebno iz tistega mojega življenjskega obdobja. Osebe kot tudi sama zgodba je, kot sem že prej omenil, resnična in tudi čas je definiran z dogajanji.
Kdaj ste se prvič odločili, da bi zgodbo želeli deliti z javnostjo v tiskani obliki? Koliko časa ste porabili za pisanje?
Knjigo o dogodkih in ljudeh v njej, sem začel pisati že v Turčiji leta 1990. Toda ti teksti niso bili več primerni za knjigo. Leta 2018 sem začel ponovno pisati in jo pisal približno štiri mesece. Z dopisi, prepisi, urejanjem, dodajanjem svojih tekstov iz strani Slavka Pregla in lekture je tako trajalo še nekaj časa. Vključno s prevodom v srbohrvaščino, saj je prva knjiga izšla v Beogradu l. 2018, pod naslovom “Tajna se zove Erich Slomovich”. V slovenščini je knjiga izšla v začetku l. 2019.
Zgodba se bere kot zelo napet scenarij. Bo kmalu uprizorjena tudi na filmskem platnu? Slišati je, da naj bi že prejeli ponudbo. Ali to drži?
Res je. Knjiga je zelo kmalu, ko je izšla, postala interesantna tako domačim kot tujim producentom. Bili so tudi konkretni govori o nadaljevankah, ki bi jih snemala neka Izraelska produkcijska hiša, zanimivo prav v Pančevu. Nato pa je prišla resna ponudba produkcije preko priznanega producenta z izvrstnimi vezami v svetu filma iz Hollywooda. To zadevo je sedaj malce zaustavil koronavirus in tudi slabo finančno stanje v svetu filma. Predpogodbe so že podpisane in nam ne preostane nič drugega, kot čakanje. O številkah raje ne bom govoril, toda proračun filma se vrti okoli več desetih milijonih dolarjev. Lahko povem, tako neuradno, da se scenarij že piše.
Posvetimo se še malo svetu umetnin, kjer ne moremo mimo njihovih ponaredkov. Ali se to dogaja na celotnem področju umetnosti še danes in zakaj?
Ponarejanje slik in drugih umetniških predmetov se seveda dogaja konstantno. Nastajajo iz več različnih pobud. Predvsem, da se ponarejevalci dokopljejo do velikega denarja, ali pa hoče nek ponarejevalec preizkusiti svoje zmožnosti ali pa nezmožnosti svetovnih ekspertov. Ponarejanje se je začelo že v antiki, ko so Rimljani postali zbiralci helenske kulture in so seveda trgovci, ko je zmanjkalo blaga, le tega naredili in postarali, nato pa prodali interesentom. To se sedaj dogaja tudi povsod po svetu. Praktično vse znane umetnine se nahajajo v javnih ali zasebnih zbirkah, trg pa zahteva svoje in obstaja veliko zbiralcev, ki bi plačali veliko denarja, da bi prišli do njih. Nekateri si naročijo tudi uradne kopije, ki pa so seveda v samih delih zabeležene, da gre seveda za kopijo. Ponavadi te kopije tudi niso istih dimenzij. Po pravilu so podpisane, samo na malce drugačen način ali pa izpečatene v formi umetnikovega podpisa. Torej da, takšni dogodki se ves čas dogajajo in tudi danes se.
Koliko ocenjujete, da je danes v svetu ponarejenih umetnin, za katere velja prepričanje, da so originalne?
Točno število ali v procentih je zelo težko definirati. Toda to se giblje nekako med dvajset in štirideset odstotkov. Kar pa ne pomeni, da gre vedno za namerne ponaredke. Poznamo namreč velike slikarje, ki so imeli velike umetniške šole in so imeli zaposlenih kar nekaj delavcev. Ti so po pravilu delali skoraj vedno osnovne pred nanose in grundiranja slik, nato je mojster zarisal skico na samo sliko, definiral je položaj in sceno, ki jo je želel ustvariti. Nato so vajenci zopet nanesli osnovne nanose podlag in mojster je potem nadaljeval delo. V kolikor pa je imel res nadarjenega učenca mu je tudi velikokrat dovolil, da je on sam dokončal umetniško delo, on pa ga je po natančnem pregledu, da se namreč ne bi osmešil, sliko na koncu tudi podpisal.
Torej pri več slikah, ki jih imamo za originale, teh ni narisal slavni slikar. Imamo pa tudi slike, ki so nastale prav tako kot prejšnja. Mojster z njo ni bil zadovoljen, pa jo je vseeno podpisal zaradi potrebe po denarju. Torej, na svetu obstajajo slike, ki so originali in so tudi potrjene, da gre za original. Nato imamo slike, ki so »falši« in so tudi potrjene, da so »falši« in imamo slike, ki so »falši« pa so potrjene, da so originali. Avtentičnost umetniškega dela žal zadnje čase potrjujejo papirji. Imamo tudi dela, za katera dolgo časa eksperti niso bili prepričani, da so originali, pa so izdali ekspertizo s titulo, pripisano avtorju. Prav to se veliko dogaja sedaj. Ker je bila velika potreba po robi tega avtorja, slika postane z več člansko komisijo ekspertov original in gre na trg, kjer doseže najvišjo možno ceno. To se je zgodilo lansko leto, ko je slika avtorja Leonarda Da Vincija, ki dolga leta ni mogla dobiti papirjev, po oceni z drugimi dokazi in eksperti postala prava ter bila prodana na Kitajsko za približno 550 milijonov dolarjev. Torej nikdar ne vemo, kaj in kdaj se bo z ugotavljanjem in novimi dokazi izkazalo, da smo našli novo delo svetovnega avtorja.
Kakšna je torej lahko vrednost dobro ponarejenega originala, vrednega milijon evrov?
Vrednost ponaredka seveda, ko ga okarakteriziramo, da je ponaredek, je skoraj nična. Cena se giblje od pet pa do deset odstotkov. Toda v pravih rokah kriminalcev in prevarantov pa lahko dober ponaredek z namenom, da se nekoga prevara, dosežejo cene tudi večkratnik realne vrednosti umetnine.
Imate v svoji zbirki tudi vi kakšno takšno sliko?
Seveda, najbrž imam v zbirki kakšno kopijo, ponaredek ali »falš«. Ga ni trgovca na svetu, ki ga nima ali pa ga ni imel. Prav tako je najbrž le to sliko tudi prodal zavestno ali nezavestno. Torej, z umetnostjo naj se ukvarjajo profesionalci in kupci naj kupujejo umetnine pri trgovcih, ki svoj posel res obvladajo, ne pa iz prtljažnikov avtomobilov. To je resen posel, ki potrebuje znanje in izkušnje.
»Kupci naj kupujejo umetnine pri profesionalcih. To je resen posel, ki potrebuje znanje in izkušnje.«
Vemo, da ste tudi velik gurman. Svoj čas ste imeli svojo kuharsko oddajo na TV SLO in se tudi prav resno ukvarjali z prehrambeno trgovino. Ste danes še vpeti v prehrambeno branžo ali je se v celoti posvečate umetnosti?
Zaradi slabe situacije v prehrani sem se vrnil svoji prvi ljubezni – umetnosti. Odprl sem tri galerije s svetovno moderno umetnostjo. Dve v Ljubljani – Galerijo Kos, ki je najstarejša galerija v Sloveniji, odprta od leta 1963. Prav tako sem prevzel vodenje galerije Pasaža v podhodu Nebotičnika in eno v Švici v Flimsu Waldhous contemopray galery. Te vodim uspešno že sedem let.
M.K./S.K.
