Luka Mesec, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti nas je povabil na sedež ministrstva. Pozdravil nas je v svoji pisarni s čudovitim pogledom na Kamniško Savinjske Alpe. »Razgled nam daje motivacijo, da delamo dobro,« pripomni minister in doda, da intervjujev ne daje pogosto. Dotaknili smo se pokojninske reforme in dolgotrajne oskrbe ter področja zaposlovanja tujcev.
Pod okrilje vašega ministrstva spadajo delo, družina, socialne zadeve in enake možnosti. Glede na to, da ste se že v času študija borili za pravice manjšine, vam je ta resor pisan na kožo.
Drži. Resor je zelo zahteven, a skupaj z novoustanovljenim Ministrstvom za solidarno prihodnost pokriva teme, ki so za nas najpomembnejše. Ne bo lahko, a nismo kot kakšna stranka ali politik pred nami, da bi govorili o stanovanjih in pokojninah, potem pa prevzeli resorje, ki nimajo nobene zveze s tem. Mi bomo dali vse od sebe, da svoje zaveze tudi izpolnimo.
Katero od teh področji je trenutno na kritični točki in na prioritetni listi?
Na našem ministrstvu imamo tri: pokojnine, reorganizacija centrov za socialno delo in prenova osebne asistence. Zadnji dve področji se deloma pokrivata z Ministrstvom za solidarno prihodnost, ki pa s polno paro dela na postavitvi dolgotrajne oskrbe in stanovanjske politike.
Po nekaterih zadnjih javnomnenjskih raziskavah se nahajate na 15. mestu po priljubljenosti med politiki. Vam te raziskave kaj pomenijo?
Se ne oziram preveč na to. Ankete so signal, ki ga je treba slišati. Jasno treba je spremljati, kako so se ljudje do tvojih predlogov opredeljujejo. Ampak ankete niso najboljši kriterij za presojo, nas zanima vsebina, to je bolj pomembno. Rajši poslušam te glasove, kot da bi se oziral, kdo je prvi ali kdo drugi.
Zaradi katere poteze vlade ali morda stranke največkrat slišite kritike ali pohvale? Morda tudi na ulici?
Na ulici in nasploh v živo redko kdaj slišim kaj slabega. Sicer pa bi trenutno rekel, da so pokojnine tema, o kateri največ govorim z ljudmi. To je tudi koristno, saj pripravljamo izhodišča za prenovo pokojninskega sistema, kjer bo v središču vprašanje: kako v Sloveniji do dobrih pokojnin?
V načrtu je torej pokojninska reforma. V Franciji je pokojninska reforma ljudi pognala na ulice. Kako jo boste uredili, da se v Sloveniji ne ponovi jeza? Kakšni so glavni cilji pokojninske reforme?
Prvi cilj je ne ponoviti tega, kar gledamo v Franciji. Zato se prenove ne bomo lotili v smislu: to je vlada sprejela – tako bo. Najprej bomo odprli široko javno razpravo. Sam bom po vsej Sloveniji in predstavljal stanje in kaj lahko dosežemo s prenovo pokojninskega sistema. Postavljal bom vprašanja in poskušal iskati konsenz. Pokojnine v Sloveniji niso dobre, to mora biti izhodišče. In vprašanje je, kako v naslednjih 30 letih vzpostaviti in imeti boljši pokojninski sistem. Pogovarjamo se o časovnem oknu do leta 2050. Tukaj si je potrebno postaviti nekaj vprašanj, pod kakšnimi pogoji bomo šli v pokoj? Koliko smo pripravljeni plačati za pokojnine? Koliko solidarnosti smo pripravljeni imeti v sistemu? In kako nadomeščati izpad na trgu dela. Pri nas letno s trga dela odide 22.000 ljudi, pride jih pa samo 17.000.
Pred kratkim ste izjavili, da bodo mladi morali hitreje vstopiti na trg dela in starejši na delu ostati dlje. Kako boste motivirali mlade in kako delodajalce, da bo ta scenarij mogoč?
Izjava je bila vzeta iz konteksta. Poanta je bila drugje. V Sloveniji imamo tako za ženske kot za moške upokojitveno starost 65 let. A pred 10 leti smo kljub temu v povprečju hodili v pokoj pri 60 letih, danes pa pri 62 letih. To podaljšanje dejanske upokojitvene starosti je bilo doseženo z mehkimi ukrepi. To pomeni, da se veliko da narediti s prilagajanjem delovnih mest in s spodbudami, da ljudje (lahko) ostanejo na delovnih mestih.
Druga stvar je, da ne morejo vsi ob enaki starosti v pokoj. Nekdo, ki dela fizično v skladišču in nosi težka bremena, bo to težko počel že po 55. letu. Profesor ali kirurg, takih je precej tudi že danes, se pa še pri sedemdesetih upira, da bi šel v pokoj. Poanta izjave je bila, da je po 65. letu potrebno prilagoditi delovna mesta za tiste, ki to potrebujejo in za tiste, ki se pokoju upirajo. Razmišljati je potrebno tudi v smeri skrajšanega delovnika za tiste, ki bi si morda izbrali to možnost. Vključiti je potrebno tudi mlade, da jih posamezniki, ki odhajajo v pokoj na nek način priučijo, izobražujejo. Da priučijo naslednika na delovnem mestu, ki ga zapuščajo. Na ta način bi starejši na delu lahko ostali dlje in mladi bodo prej dobili priložnost.
Torej ste bolj za mehke prijeme in ne težke posege v gospodarstvo?
Pokojninski sistem je temeljni sistem družbene solidarnosti. S prenovo je potrebno v prvi vrsti vzpostaviti zaupanje. Zaupanje pa se lahko zgodi samo, če bi javnost stala za idejo prenove. Današnji sistem daje pokojnine, ki nam niso ravno za vzgled. Če je vaša pokojnina nad 1140 evrov neto, ste že med 20 odstotkov najsrečnejših upokojencev. Če je vaša plača pod 1640 evrov bruto, pa boste na minimalni pokojnini, ki je letos zaenkrat 688 evrov. Tukaj vidimo, da je s tem sistemom nekaj narobe. Dodaten problem pa je, da če mojo generacijo vprašate, kakšno pokojnino bodo imeli, bodo odgovorili z vprašanjem, ali jih bomo sploh imeli. Skozi prenovo je treba vrniti zaupanje, da bomo pokojnine imeli – in poskrbeti, da ne slabih.
Mladi si ne želijo razmišljati o pokojninah, ne upajo si razmišljati niti o prvih korakih, torej o nakupu lastne nepremičnine. Veliko mladih je trenutno v brezizhodnem položaju. Stanovanj ni, če so, so cene nemogoče. Z dvigom minimalne plače, ob upoštevanju vzdrževanih družinskih članov, je tudi kredit praktično nemogoče dobiti. Kako boste mladim prišli na pomoč?
Banka je pred dvema, tremi leti sklenila, da bo kreditno sposobnost vezala na minimalno plačo. Po zadnjem dvigu, ki je povzročil težave, smo se z Ministrstvom za finance oglasili na Banki Slovenije in se pogovorili o situaciji in se dogovorili, da se bo ta politika spremenila. Pretekli teden je bilo to v DZ tudi odpravljeno.
Torej se strinjate, da je ta dvig minimalne plače situacijo otežil marsikomu?
Ravno obratno: dvig minimalne plače za 100 evrov neto je več desettisočim slabo plačanim olajšal življenje. Si predstavljate, da morate preživeti s 778 evri, kolikor je znašala minimalna plača lani? Cela razprava o kreditni sposobnosti je ustvarjena z namenom distrakcije. Ker nihče ni upal naravnost nasprotovati dvigu minimalne plače, so pač našli ta izgovor. Pa smo tudi ta zaplet v dveh mesecih rešili.
Kako boste torej mladim, v tem prehodnem obdobju krize, prišli na pomoč?
Stanovanjsko politiko končno urejamo. Jasno smo se zavzeli za projekt, ki bo dal 20.000 javnih najemnih stanovanj v 10 letih. Ministrstvo za solidarno prihodnost skupaj s stanovanjskimi skladi in občinami s polno paro dela na tem. V krajšem času pa moramo vzpostaviti pregled najemniškega trga pri nas, tega kot država sploh nimamo. In zato prihaja do takšnih anomalij, kot krožijo v slovenski javnosti ta teden: na podlagi porabe elektrike se ocenjuje, da je v Ljubljani kar 11.000 praznih stanovanj, ki se ne oddajajo.
Najemnine so že oderuške. Najemniki so primorani plačevati npr. 500 evrov najemnine, te vsote kredita pa ne morejo dobiti …
Drži. Kot rečeno: potrebujemo oboje, nadzor na najemniškim trgom in močno javno stanovanjsko gradnjo.
V koalicijski pogodbi je zapisana možnost brezplačnih vrtcev. Po drugi strani pa se položnice samo dražijo. Je do brezplačnega vrtca sploh mogoče priti?
Trenutno se 70 odstotkov vrtca plača iz proračuna, 30 odstotkov pa je breme staršev. Kar se proračuna tiče, bi bila možnost brezplačnega vrtca izvedljiva, stala bi okoli 200 milijonov evrov. A kot povsod moramo tudi v javni blagajni imeti jasne prioritete. Kot veste, je najbolj urgentno v proračun umestiti reformo javnega zdravstva (skrajšati čakalne vrste, povečati učinkovitost), reformo sistema plač v javnem sektorju, stanovanjske politike in dolgotrajne oskrbe.
Slovenija se sooča s pomanjkanjem delovne sile. V ta namen urejate tudi zakon o tujcih in zakon o zaposlovanju tujcev. Je zaposlovanje tujcev edina možna rešitev?
Kot sem omenil, na trgu dela primanjkuje okoli 5000 delavk in delavcev. Ena izmed stvari, ki jih je potrebno nasloviti – zato smo tudi tako vztrajni pri stanovanjski politiki – je izseljevanje mladih in privabljanje mladih, da se vrnejo nazaj. To je prva stvar. Druga stvar je, da moramo skrajševati dobo prekarnosti med mladimi, spodbujati vključitve v redne zaposlitve. In ne moremo si privoščiti negostoljubnosti do tujih delavcev. Če pogledam samo po našem sektorju, v domovih za ostarele. Prvič v zgodovini smo v situaciji, ko ne moremo namestiti starejših v dom – in ne zato, ker ne bi bilo postelj, pač pa zato, ker nimamo ljudi.
V Sloveniji je prekarno delo tako zelo razširjeno, da se mladim ta oblika zaposlitve zdi skorajda edina možnost. Bo naša družba kdaj družba brez prekarnega dela?
Mora. In tukaj se zelo trudimo. Ena stvar, ki jo lahko povem je, da z Zavodom za zaposlovanje delamo na tem, da bo Zavod za zaposlovanje začel izdajati študentske napotnice. Oni imajo lepo narejeno kompetenčno platformo, se pravi, da gre za platformo, kjer se ne gleda samo izobrazbo ampak je velik poudarek tudi na delovnih izkušnjah. To ti ustvari profil na podlagi katerega se ti povečujejo zaposlitvene možnosti. S študentskimi napotnicami na zavodu in kombinacija s kompetenčno platformo bi lahko prehajanje iz študentskega dela v zaposlitev naredili bistveno bolj gladko. To nam bo olajšalo prehod mladih na trg dela in skrajšalo obdobje prekarnosti.
Druga stvar je to, kar omenjam pri pokojninski reformi, če bomo za starejše prilagajali delovna mesta, se bodo mladi v to lažje vklopili. Seveda brez socialnega dialoga ne gre, to bo težaven proces. Ampak moja ambicija, ki jo počasi delodajalci in sindikati že razumejo in delajo na tem, pa je, da bi okrog kolektivnih pogodb postavili naš trg dela. Zdaj imamo zakon, ki nekaj predpisuje. Ko se pojavijo kršitve, ki jih je veliko, se pojavijo inšpektorji, ki jih je premalo. V državah (Skandinavske države, Avstrija), kjer trgi dela najboljše delujejo, je trg dela postavljen okoli kolektivnih pogodb. Organizacije in sindikati pa skrbijo, da so te pogodbe spoštovane. Stvar je tam bistveno drugačna kot pri nas.
Do poletja morate urediti koncept dolgotrajne oskrbe? Osredotočali se boste na domove za starejše. Kako boste uredili čakalne vrste za domove? Te namreč zelo bremenijo starostnike in njihove skrbnike. Posredno tudi zdravstveni sistem, bolnišnice …
Pri nas je problem, da je edina zares razvita storitev dolgotrajne oskrbe oskrba v domu za starejše. Zakon o dolgotrajni oskrbi pa je zasnovan tako, da razvija en kup drugih storitev, od dnevnih centrov do večgeneracijskih centrov, pomoč na domu itd. Razvili bomo to paleto storitev, da bodo ljudje lahko dolgo kakovostno živeli doma, na voljo pa jim bo opora, ko je bodo potrebovali.
Kako kaže z gradnjo doma za ostarele v Osilnici, kje se zatika?
Kot sem že dejal, prvič smo v situaciji, ko ljudi ne moremo namestiti zato, ker nimamo dovolj postelj za vse, ampak zato, ker ni dovolj kadra. Težava v Osilnici je, kako tam zagotoviti kader, da bo dom lahko deloval. In drugič. V domovih za starejše so ljudje, ki imajo pogosto že resne zdravstvene težave in kronične bolezni. Najbližji zdravstveni dom je v Kočevju, da o bolnišnici ne govorimo. Osilnica zato za dom upokojencev v pravem pomenu besede, kjer bi bili starostniki nameščeni, ni optimalna lokacija. Se pa pogovarjamo o možnih kompromisih. Da bi tam bila ena od storitev dolgotrajne oskrbe in se na tej lokaciji tudi izvajala.
Na našem področju se srečujemo z romsko problematiko. Ste z njo seznanjeni? Ste morda bili že kdaj na terenu v naših koncih? Ali delovna skupina za obravnavo romske problematike aktivno deluje?
Z romsko problematiko sem seznanjen. Na ministrstvu je ustanovljena delovna skupina, ki je pred kratkim prvič zasedala. Vpleteni so bili vsi pristojni direktorati od družine, sociale do enakih možnosti do ljudi, ki se ukvarjajo z Romi. Pogovarjamo se, katere politike so delovale in katere niso. V tem trenutku opravljamo revizijo, kaj je naše ministrstvo na tem področju počelo do sedaj. Vemo, da rešitve na tem področju niso enostavne in da bomo morali oblikovati smiseln paket politik, ki ga bomo izvedli, da se romska skupnost bolje integrira. Da otroci hodijo v šolo, da se preseka začaran krog revščine itd.
Problemi nastajajo tudi na samih centrih za socialno delo. Zaposlenih na centrih je premalo, da bi večkrat odšli na teren in na ta način urejali romsko problematiko in skrbeli za lažjo integracijo. Kako bo ministrstvo reševalo preobremenjenost CSD-jev na tem področju?
Delo na terenu, ko se socialni delavci ukvarjajo z vsako družino posebej, se je izkazalo kot zelo dobra praksa, ki daje rezultate. To je nekaj, kar bomo močno podprli.
