»Najprej so me izžvižgali, potem pa bi skoraj postala miss sveta.«
»Res sem vesela, da se kdo še spomni. Bila sem prav presunjena, ko ste me poklicali, ker za tukajšnje medije pa res nisem še nikoli spregovorila.« To so bile ene izmed prvih besed Nataše Košir, poročene Mušič, s katero smo preživeli delček že prav poletnega popoldneva. Ta prijetna, energična in vedno nasmejana (sedaj) Ljubljančanka, nekdaj pa Kočevka, tako dobro »skriva« svoja leta, da bi ji – in to čisto iskreno – prej kot 73 pripisali 37 let. »Ah, veste, to je genetika,« Nataša odgovarja na tovrstne komplimente. »In pa to, da živiš zadovoljno. Seveda vsak doživi stvari, ki ga porinejo nazaj, vseeno pa je treba ostati optimističen in se ne obremenjevati za nepomembne stvari,« mi zaupa še dodatni recept do dobesedno »lepega« zrelejšega obdobja. O njenih prvih letih življenja, (nepričakovanem) uspehu na tekmovanju za miss Jugoslavije in kasneje miss sveta, o prijetnih in malce manj prijetnih posledicah naziva »miss« in še o marsičem zanimivem pa v nadaljevanju.
GospaNataša, povejte nam kaj o sebi. Prihajate pravzaprav iz Kočevja,bili ste miss Jugoslavije leta 1968 in skorajda celo miss sveta, pavas lokalni prebivalci – roko na srce – pravzaprav ne poznajooziroma se vas ne spomnijo. Vsaj po naših izkušnjah…
Ja,bo kar držalo. Rojena sem bila v Novem mestu, prva leta pa semživela v Ljubljani. Nato, ko sem začela obiskovati prvi razredosnovne šole, smo se preselili v Kočevje. No, moj oče jepravzaprav naredil polovico tega mesta, če tako rečem. RecimoMelamin, kemično tovarno, je naredil od prve »karjole« do konca.Bil je tudi podpredsednik kočevskega okraja, takrat največjegaokraja. Kočevje je bil ves čas, tako kot še danes, zelo nerazvitin zelo nekako v ozadju, vsaj v primerjavi z njim podobnimi mesti,kot je recimo Novo mesto. Kočevju je sicer takrat dobro kazalo,imeli smo tri velike, dobre tovarne, z velikim številom delovnihmest, a, po mojem mnenju, so se takratni župani malce prevečukvarjali z lastnimi interesi kot pa z ljudmi oziroma z mestom. No,moj oče je recimo skreiral tudi cesto do Ljubljane, ker, ko smo miprišli v Kočevje, je bila cesta še makadamska. Moje otroštvo jebilo zelo lepo, spomnim se, kako smo ob nedeljah popoldne šli nasprehod in si ogledovali mesto, oče je ponosno kazal kaj vse sedela… skratka, mesto je imelo velik potencial za razvoj. Zadnjihdenimo 20, 30 let pa sem bila precej razočarana ko sem videla, damesto tako stagnira, ampak vidim, da gredo stvari na bolje. Noskratka, jaz sem tukaj preživela tudi gimnazijska leta, pri 18-ihletih sem odšla študirati medicino v Ljubljano in potem sem tamtudi ostala. Veste, vse moje gimnazijske sošolke s tega območja, skaterimi smo skupaj maturirale, so ostale v tujini, v Ljubljani,nobena ni – mislim da z izjemo Dragice Gornik – ostala tukaj.Jaz še vedno pogosto pridem sem, pozdraviti in se podružiti z mamo,drugega pa tukaj pravzaprav nimam. In to me žalosti, Kočevje je vkar nekajletnem obdobju popolnoma stagniralo, medtem, ko so se druga,podobno velika mesta razvijala in napredovala.
Kakopa to, da ste se prijavili na izbor miss Jugoslavije?
Pravzaprav meje prepričal moj mož, no, takrat nisva bila še poročena. Rekel mije: »Pa pojdi, poskusi, sprehodi se po odru, najmanj, kar bošdobila bo zlata ura,« (smeh) ampak jaz nisem bila čisto prepričana,kajti, mislila sem si: »Kaj pa, če moji starši izvedo za to… sajme bodo linčali,« seveda, če malce pretiravam, ampak vseeno, prinas je bil študij vedno na prvem mestu. No, vseeno sem se odločila,da poskusim, pač zaradi zlate ure (smeh). In sem – popolnomanepričakovano – zmagala. In seveda, potem je obvezna udeležbatudi na tekmovanju v Beogradu za svetovni izbor, ki je potekal vMiami Beach-u. Podeljene so licence za enoletno sodelovanje, zato dase pravzaprav nekako odkupiš za nagrade in vse tisto, kar dobiš.Iskreno, res je naporno in življenje v trenutku postane čistodrugačno. Šele potem, ko sem bila stara 39 let, sem končala študijprava, odšla sem tudi delat v tujino, zaposlena sem bila naambasadah na Dunaju in v Zagrebu.
Torejste se do 38-ega leta ukvarjali z manekenstvom?
Ne ne, zmanekenstvom sem se ukvarjala 10 let. Veste, v Jugoslaviji je bilotako, da se nisi mogel preživljati z nekim »svobodnim poklicem«.Takrat biti manekenka ni bil poklic in nisi imel zavarovanja. Moralsi na Občino kot državljan in si dobil potrdilo, da so ti odobrilibrezplačne zdravstvene storitve. No skratka, po desetih letihmanekenstva sem imela družino, svoje otroke, sem mogla iti v službo.Zdaj je seveda drugače, lahko si samozaposlen ali kaj takega, velikoveč je možnosti.
Povejtemi, leta raznih izzivov, ki jih doživi malokdo, pa spogledovanje zljudmi, žirijo, elito… Kako vam je vse to ostalo v spominu?
Šele zdaj se zavedam oziroma vidim vse skupaj z drugačne perspektive. Namreč, jaz sem se, iskreno povedano, otepala tega naziva in vsakega nadaljnjega angažiranja v zvezi s tem. Ker, veste, jaz sem bila druge vrste človek. Nisem šla v manekenstvo oziroma med »lepotice« iz želje in ambicij v smeri opravljanja tega poklica. Ker ja, takrat je to dejansko bil »poklic«, saj si imel pomembno nalogo – predstavljati Jugoslavijo celotnemu svetu. Včasih ni bilo toliko raznovrstnih »miss« tekmovanj, bila je ena v celi Jugoslaviji, danes pa imamo vse vrste missic – miss športa, miss plaže, miss tega in onega. Včasih je bila ena in edina miss, miss Jugoslavije. Veste, jaz sem bila pravzaprav po celem svetu, kot predstavnica nekih državnih projektov, recimo, trudili smo se dobiti recimo letalske povezave z Afriko. Povsod smo bili čudovito predstavljeni in čudovito sprejeti, tako, »nadstandardno«, povsod, kamor smo prišli je bila organizacija, nastanitev in sprejem na visokem nivoju. Vedno sem bila enkratno sprejeta in to je bilo pravzaprav zelo lepo življenje, ampak jaz sem bila bolj tako, kako bi rekla, nervozna, kdaj bom prišla domov. Tudi mama in oče… oba sta želela, da čim prej končam s tem (smeh). Ampak skratka, iz vsega skupaj sem se torej 10 let »poklicno« ukvarjala z manekenstvom, potem pa sem mogla iti v službo. Za to pa sem seveda potrebovala »papir«, zato sem se vpisala na študij prava in ga tudi dokončala.
Kajpa, če primerjate sedanje izbore za miss Slovenije s preteklimi,sicer za miss Jugoslavije? Kje so največje spremembe?
Ja, leta 1968je bil izbor za miss Jugoslavije v Beogradu na Tašmajdanu, to jeogromen stadion in bilo je noro. To tekmovanje je bilo takrat velikobolj »spoštovano« in seveda popularno, takrat se je namrečJugoslavija začela odpirati. Veste, jaz sem tako pridobila vizo zaAmeriko, kar je bila takrat tako velika čast… Čez leto dni semšla potem v Miami Beach na svetovni izbor. Potem, kasneje vživljenju vidiš, kako zelo so se ti odprle poti, namreč tatekmovanja so za marsikoga pomenila odskočno desko za naprej.
Koliko vas je potem na »končnem« izboru v Miamiju stalo na odru ?
Bilo nas je 60, ampak me, evropske lepotice, smo imele še poseben privilegij. Bile smo povabljene v Belo hišo, kjer smo imele kosilo in tako, »ekstra« so nas obravnavali, res, na visokem nivoju. Kakor vem, danes nobene missice ne povabijo v Belo hišo… Skratka, to je bil resen posel. V primerjavi z današnjim časom pa to ni. Danes imaš ti to bolj nekako za šport, za hec. Prej pa je bilo daleč od tega.
Zakajna izboru za miss Jugoslavije niste pričakovali tako dobreuvrstitve?
Zaradi tega,ker, veste, tukaj na miss Jugoslavije so bili v žiriji akademiki,recimo slikarji, arhitekti in sami takšni, »resni esteti« in sovedeli, da je trend v Evropi tak, da je ženska čim bolj vitka,koščena, brez oblin, prsi, bokov. In jaz sem bila res izjemno suha,kot vidite na fotografiji. Punce iz Srbije oziroma iz vseh drugihdržav bivše Jugoslavije, pa so bile punce precej »pri sebi«,tako, luštne, bolj okrogle. In, ko smo se na štadionu sprehajale pomodni pisti, so pravzaprav mene izžvižgali, ker sem bila publikipovsem nezanimiva, a je žirija vedela, da sem »trend«, primermodernega dekleta. In so me izbrali. Jaz sem bila res takopresenečena, niti najmanj nisem pričakovala tega.
Kajpa izbor za miss sveta? Nekje sem prebrala, da ste – ko ste bili žeizbrani med deset najlepših – na vprašanje komisije, ali stepripravljeni naslednje leto preživeti »zdoma« odgovorili, da ne,da si tega ne morete in niti ne želite privoščiti. Tako ste ostalipri (še vedno odlični) uvrstitvi med deset najlepših na svetu.Mislite, da bi se – če bi odgovorili drugače – pristali ševišje?
Ja ja, jaz vemkaj je vplivalo. Tako je bilo. Povabili so me na razgovor, predenj bimi dali neko titulo, ne vem pa katero. Vem pa, da je bil to čas, koso države Vzhoda prvič stopile na Zahodni parket. Po meni je bila –mislim da že naslednje leto – miss sveta predstavnica Rusije, kerso želeli izpostaviti posebnost nas – »Vzhodnjakinj«. In tako siupam reči, jaz bi sigurno zmagala. Mislim, sigurno so želeli nekogaposebnega, da ne bi bila iz Švice ali iz Švedske ali iz LatinskeAmerike. Hoteli so nekaj posebnega in so me vprašali, ali bisprejela ta najožji izbor – torej med prvih pet. In sem rekla, danajlepša hvala, da imam tega čez glavo dovolj. Odkrito sem jimpovedala in zato sem ostala »zgolj« med prvih deset. Takrat jepotem zmagala Filipinka in takoj za tem je je Nixon – tedanjipredsednik ZDA, na Filipinih odprl vojaško oporišče. Vidite, kakozelo prav ti je prišlo, če si zmagal (smeh). Ti izbori so šlivedno z roko v roki s politiko.
Kakoso vas pa sprejeli doma, v Kočevju?
Ničposebnega, veste, to je samozatajevanje, sploh v majhnem kraju. Vtistem času je bilo to na meji spodobnega. Jaz sem bila zeloklasično vzgojen človek, tako da ni moralo niti biti karkoli narobev smislu, da bi naredila karkoli nespodobnega. Takrat tudi ni bilonobenega rumenega tiska in teh zadev, bila je pa lahko ignoranca –niso te priznavali, omenjali, nihče ti ni čestital, kam povabil,kaj rekel… No, mediji že so kaj napisali, je bilo pa neprimerljivomanj poseganja v zasebnost. No, to je prav tako velika razlika vprimerjavi z današnjim časom, kjer vse te missice postanejo tarčerumenih medijev, ki čakajo, kdaj bo izbrhnil kakšen škandal,kakšna malenkost, ki jo potem znajo zelo napihniti in missica takopostane glavna, najbolj zanimiva novica.
Koste zmagali, kaj ste še dobili – poleg potovanja v Miami – zanagrado?
No, topotovanje je bilo »službeno«, tako da ne bi ravno štela mednagrado (smeh). Drugače pa – kot sem rekla, sem se zaradi tegapravzaprav sploh prijavila – so bile nagrade vredne ogromnodenarja. Recimo, v vrednosti dvosobnega stanovanja pa še malce več.Za eno študentko stomatologije je to bil to res balzam. Kot pravim,marsikomu bi to danes predstavljalo neko »sanjsko« življenje –spala sem v najboljših hotelih, plavala v najboljših bazenih,fotografirali so me najboljši fotografi, dobivala sem čudovitadarila, kolekcije oblačil, spoznala znane ljudi in se udeleževalapomembnih in slavnostnih dogodkov…
Zmagavas je verjetno zelo približala krogu znanih ljudi, eliti. Vam je toveliko pomenilo?
Je že res,ampak veste, včasih ni bilo toliko znanih, slavnih ljudi in tudi toje ta razlika danes – včasih. Vrata so mi bila res povsod odprta,povsod sem bila dobrodošla, ampak ne ravno zgolj in samo zaradizmage na lepotnem tekmovanju. Celo življenje sem se namreč vrtela vkrogu tistih malo bolj znanih, je pa res, da sem si veliko boljželela v višje akademske kroge kot pa tiste »popularne«. Tudizato sem potem po desetih letih manekensko kariero opustila, sezačela resno izobraževati, za bolj resen poklic, resno službo, dasem svoje otroke lahko spremila v življenje odgovorno in kvalitetno.
Setudi danes še kdo spomni na vas kot na manekenko oziroma missJugoslavije?
O ja, tudi sespomnijo. Televizija me včasih povabi, potem gostitelji raznoraznihpriložnosti na splošno, pa tudi manekeni, kadar so kakšneobletnice in podobno, me povabijo in z veseljem pridem. Se kar dogajaše zmeraj, čeprav danes mi ni več tako »napoto« vse skupaj, kotmi je bilo včasih. Danes sem zelo vesela vsakega povabila, tudirecimo, ko ste me poklicali vi, sem se z veseljem odzvala. Kot sem žepovedala, včasih je bilo tukaj ogromno samozatajevanja, danes pa steže bolj odprti (smeh).
Kajpa danes, kako preživljate svoj čas? Kaj najraje počnete?
Hodim natretjo univerzo, študiram umetnostno zgodovino in se seveda ogromnodružim s prijatelji – tako z mojega kroga prijateljev kot tudi zmoževega, saj se to seveda združi. Ogromno zanimivih stvari.
N.Š.
