Mestnik
Foto: Špela Leskovšek.
Izlet

IZLET: Na Kočevsko do Koče pri Jelenovem studencu

»Zdrav duh v zdravem telesu«. Verjetno ste že kdaj naleteli na ta splošno znani rek, v katerem je pravzaprav veliko resnice. In ker zdravje najlažje ohranjamo ravno z gibanjem, smo se odločili, da nekaj besed namenimo enemu izmed najbolj priljubljenih načinov rekreacije, pohodništvu.

Pohodništvo na ljudi deluje izredno blagodejno. Nekateri pravijo, da so ljudje, ki se več gibajo v naravi, bolj pozitivni in srečni. V tem pa je vendarle tudi nekaj resnice, saj je znanstveno dokazano, da z gibanjem telo proizvaja serotonim in dopamin, hormona sreče in zadovoljstva. Zanimivo pa je dejstvo, da imajo posamezniki kljub večji porabi energije ob rekreaciji na splošno več energije, kot prej. Sliši se paradoksalno, a dejstvo je, da se aktivni ljudje lažje spopadajo z vsakodnevnimi izzivi, s katerimi se srečujejo, saj imajo v sebi več življenjske energije in notranjega zadovoljstva. Poleg tega se v naravnem okolju ljudje veliko bolj sprostimo, kar spodbudi našo kreativnost, rojevajo se nove ideje in marsikomu se ravno takrat utrne misel, ki mu lahko za vedno spremeni življenje. Seveda na bolje. Da bo učinek večji, moramo poskrbeti, da se v tem času popolnoma odklopimo od tehnologije.

Vsi pohodniki so se vsaj na začetku spopadali z mislimi, kot so »kako dolgo bom moral še hoditi« in »ali je cilj že blizu«. Sprva se večini pot precej »vleče«, a kljub temu vsi prispejo do cilja. In ravno to je tisto, s čimer si posamezniki krepijo vztrajnost in potrpežljivost, kar je še posebej v današnjem času vrlina, ki je nujna za vsakega.

Kako se pripraviti na pohod

Preden se odpravimo na pohod, se moramo nanj ustrezno pripraviti. Najbolje je, se odpravimo v suhem vremenu in podnevi, saj je ob tem času nevarnost poškodb in nesreč manjša. Izbor opreme, ki jo vzamemo s seboj, je odvisen od zahtevnosti poti. Osnovna oprema vsakega planinca so ustrezni planinski čevlji, ki poskrbijo za dobro oporo gležnja (mehka obutev je za pohod lahko nevarna) in nahrbtnik, v katerem je ponavadi malica, pijača, osebni dokumenti, med katerimi mora biti nujno tudi zdravstvena izkaznica, rokavice, kapa, vetrovka, zaščitna krema, sončna očala, zavitek prve pomoči, piščalka in mobilni telefon. V kolikor pohodne poti ne poznamo, je priporočljivo, da imamo ob sebi primernega spremljevalca oziroma vodnika, ki območje pozna, da se izognemo morebitni izgubljenosti in tavanju sredi neznanega območja. Poleg tega je koristno, da ob odhodu obvestimo vsaj enega posameznika, ki bo takoj ukrepal v primeru, da nas ni nazaj ob dogovorjeni uri. In kar je za varnost najpomembneje – hodimo izključno po označenih planinskih poteh.

Kam se odpraviti

Ko smo se ustrezno pripravili lahko krenemo na pot. Seveda pa moramo prej vedeti, kam se bomo odpravili. Ste vedeli, da je na Kočevskem urejenih in označenih kar 33 pohodniških poti, ki so različnih zahtevnosti in dolžin? Poti so primerne tako za družine z majhnimi otroci, kot za starejše in ostale. Tokrat se bomo posvetili potem, ki vodijo do najbolj priljubljene kočevske pohodniške točke, Koče pri Jelenovem studencu, na Mestnem vrhu.

Na voljo imamo več možnosti, kako priti do koče, najbolj zanesljivo pa boste prišli do cilja, če boste sledili eni izmed dveh označenih in urejenih poti, in sicer t.i, Grajski poti in Kalanovi poti oz. »Kalanki«, kot ji pogovorno pravijo domačini. Grajska pot je dobila ime po razvalinah gradu Fridrihštajn, mimo katere vodi pot. Grad je bil zgrajen leta 1423 in ga označujemo za kulturno znamenitost Kočevske, znan pa je predvsem po ljubezenski zgodbi Friderika Celjskega in Veronike Deseniške. Pot mimo gradu velja za srednje zahtevno, do cilja je potrebno prehoditi 3,8 km, kar naj bi časovno vzelo okoli eno uro in petnajst minut. Koliko časa je dejansko potrebnega pa je seveda odvisno od posameznika do posameznika, od kondicije in hitrosti hoje. Do cilja je potrebno premagati 490 m višinske razlike. Grajska pot je izredno priljubljena med pohodniki, še zlasti zaradi čudovitega razgleda, ki ga lahko doživijo na območju razvalin gradu. Na cilju pa se lahko okrepčajo v prijetnem domačem ambientu Koče pri Jelenovem studencu.

Čudovit razgled na lokaciji razvalin gradu Fridrihštajn, mimo katerega vodi Grajska pot. Foto: Robi Gor.

Kalanova pot pa velja za nekoliko zahtevnejšo a krajšo pot. Zaradi večjih strmin je pot priporočljiva predvsem za tiste, ki si želijo nekoliko intenzivnejše rekreacije. Do koče je potrebno prehoditi približno 3 kilometre ter premagati 460 m višinske razlike, pohod pa naj bi časovno vzel od 45 minut do ene ure.

“Kalanka” velja za strmejšo pot, a kljub temu je del poti tudi položnejše, kjer si pohodniki lahko nekoliko odpočijejo. Foto: Tomaž Cetinski.

Tako kot vsaka stvar imajo tudi poti določene prednosti in slabosti, vsaka nudi neko drugačno izkušnjo in doživetje, zato je včasih odločitev, kam se odpraviti, težka. O mnenju, katera izmed omenjenih poti je lokalnim prebivalcem najljubša, smo povprašali na našem družabnem omrežju Facebook, kjer smo prejeli 281 odgovorov. Po priljubljenosti je »zmagala« Kalanova pot, po kateri se raje odpravi 150 izmed anketirancev, 131-im pa bolj ustreza Grajska pot. Kot vidimo je mnenje zelo deljeno, zato priporočamo, da preizkusite kar obe in se odločite sami, katera vam je ljubša.

Pohodniki lahko do koče dostopamo tudi iz drugih lokacij. Ena izmed slednjih vodi od avtobusne postaje v Štalcerjih mimo ruševin gradu Fridrihštajn, za katero se porabi okvirno 2 uri in 15 minut. V kolikor si pohodniki zaželijo daljšega pohoda, pa je priporočljiv start od avtobusne postaje v Kočevski Reki, čez Koče in mimo Ledene jame, kjer je predvideno tri ure hoje.

Koča pri Jelenovem studencu- od kod njeno ime

Prav je, da nekaj besed namenimo tudi sami Koči pri Jelenovem studencu, ki je včasih morda tudi zaslužna za to, da se nekateri odločijo in odpravijo na pot, saj vedo, da se bodo na cilju lahko prijetno sprostili in okrepčali ter tako proslavili uspešen doseg cilja. Koča je dobila ime po bližnjem Jelenovem studencu, v katerem se napaja divjad in od tod tudi njegovo ime. Od koče je oddaljen približno 60 m, zanj pa je znano, da voda niti v vročih dneh ne presahne. Domačini pravijo, da so nekoč iz studenca z veseljem popili kakšen požirek vode, a danes temu ni več tako. O stanju vode smo povprašali Milana Mlakarja, predsednika Planinskega društva Kočevje, ki nam je povedal, da vsa testiranja vode sicer niso pokazala onesnaženosti z raznimi pesticidi in podobnimi zadevami, ki so ponavadi prisotne v vodah, pač pa s produkti organskega razpadanja, kot so listje, trava in odmrle živali, kar je popolnoma naraven proces. Zavedati se moramo, da je voda površinska in ima le majhno zaledje v podzemlju, saj je slednja na razmeroma visoki nadmorski višini. Kljub temu rezultati testiranja kvalitete vode ne zadovoljujejo najnovejših standardov. Planinsko društvo je tako iz izvira odstranilo zajemalko, s čimer želijo preprečiti napačno razumevanje s strani obiskovalcev, ki bi lahko razumeli, da je voda pitna in neoporečna. Kljub vsemu lahko zajemamo vodo iz vodnjaka in jo uporabljamo, ampak na lastno odgovornost. Na vodnjak so namestili tudi rešetko, da preprečijo nevarnost padca otroka v slednjega. Vodnjak redno vzdržujejo ter ga vsake toliko očistijo in odstranijo mulj, ki se sčasoma nabere na dnu.

Koča velja za eno najlepših na Slovenskem, na Kočevskem pa celo za najlepšo, saj je kar trikrat prejela priznanje za najlepše urejeno okolico med poslovnimi objekti. Foto: Špela Leskovšek.

Kje se koča pravzaprav nahaja

Koča stoji na čudoviti lokaciji na obširnem travniku sredi mogočnih gozdov Stojne, neposredno za Mestnim vrhom, na nadmorski višini 850 m. Nekoč je bila namenjena gozdnim delavcem, ki jim je predstavljala zavetišče, leta 1952 pa so jo prevzeli kočevski planinci in jo preuredili v planinsko postojanko. Koča je tekom let doživljala tudi manjše in večje preureditve ter dograditve, kar je bilo prvič izvedeno leta 1982, v letu 2000 pa je dobila prizidek v velikosti 110 m2, namenjen gostinski dejavnosti, del pa so namenili spalnim kapacitetam. Koča je deležna nenehnih posodobitev, v zadnjih dveh letih so tako izboljšali oskrbo z vodo, obnovili otroška igrala in podobno. Za letošnje leto pa načrtujejo izgradnjo ogrevalnega sistema z zalogovniki tople vode, ki bodo napajali kuhinjo in ogrevali prostore, saj so se trenutno primorani ogrevati izključno s pečjo na drva. Elektriko pridobivajo s pomočjo sončnih celic, v kolikor pa zaloga pridobljene energije ne zadostuje, se koča oskrbuje s pomočjo agregata.

Koča velja za eno najlepših na Slovenskem, na Kočevskem pa celo za najlepšo, saj je kar trikrat prejela priznanje za najlepše urejeno okolico med poslovnimi objekti, ki ga podeljuje Turistično društvo Kočevje. Milan Mlakar je povedal, da je »do koče pripeljal več pohodnikov, ki so tu bili prvič, na poti v dolino pa so kar obstali in niso mogli skriti navdušenja nad pogledom na kočo sredi zelenih travnikov«.

Kaj nam koča lahko ponudi

Koča je odprta ob petkih popoldan, od 16. ure naprej, ob sobotah in nedeljah ter tudi praznikih, saj je v teh dneh prisotnih nekoliko več planincev. Ob najavi večjih skupin pohodnikov, kočo odprejo tudi izven predvidenega odpiralnega časa. V koči nudijo tako gostinsko kot nastanitveno ponudbo. Gostinski del omogoča prostor 40-im obiskovalcem, prav toliko pa tudi v posebni sobi, ki pride prav še posebno ob večjih skupinah ljudi. V koči je tako dovolj prostora tudi za organizacijo raznih prireditev, seminarjev in drugih dogodkov. Ob toplejših mesecih se obiskovalci lahko okrepčajo tudi zunaj, na jasi ob koči, kjer so postavljene klopi in mize za okvirno 100 obiskovalcev. Gostinska ponudba vključuje vse vrste toplih in hladnih napitkov ter tudi nekatere jedi, med katerimi so bolj ali manj stalno prisotne jedi na žlico, enolončnice, kot so na primer jota, ričet, pasulj, zelenjavna enolončnica in podobno. Ponudba le-teh se od vikenda do vikenda spreminja. Ponujajo pa tudi menije (kosila) po izbiri oskrbnika, Branka Žižka, na katere se je potrebno predhodno najaviti. Med ponudbo napitkov je po besedah Mlakarja najbolj priljubljeno pivo, sledi čaj, sokovi, žganje in vino.

Foto: KK Krka.Foto: KK Krka.

Kot rečeno imajo v koči urejenih tudi nekaj sob, namenjenih prenočitvam. V prvem nadstropju je urejenih šest spalnic s skupno 50-imi ležišči. Slednja so večinoma skupna ležišča, na voljo imajo tudi dve dvoposteljni sobi. Odlično ravno za večje skupine pohodnikov ali morda kakšne šolske skupine. Povpraševanje po nastanitvah in posledično tudi zasedenost se povečuje, a je po mnenju Milana in ostalih članov planinskega društva premajhna.

Povpraševanje in zasedenost ležišč v koči se vztrajno povečuje. Foto: Kočevsko.

Najbolj zvesti pohodniki deležni tudi nagrad

V okviru obiskovanje Koče pri Jelenovem studencu vsako leto poteka tudi tekmovanje “Najobiskovalec Koče pri Jelenovem studencu”, ki se izvaja že vrsto let. Do ideje za tovrstno tekmovanje so prišli zaradi vandalizma oz. vlomov v objekt, do katerih je pogosto prihajalo, od poteka tekmovanja naprej pa so se zadeve umirile. Po besedah Milana pravzaprav od začetka poteka tekmovanja še niso zabeležili kaznivih dejanj, saj je pred kočo skoraj vedno nekdo, s čimer je glavni namen tekmovanja uspešno dosežen.

Tekmovanje poteka od 1. februarja do 31. januarja naslednjega leta in sicer tako, da se obiskovalci ob prihodu do koče vedno vpišejo v knjigo gostov. Bila so leta, ko je bil kateri od tekmovalcev vsak dan pred kočo, velja pa pravilo, da se vsak tekmovalec lahko vpiše le enkrat na dan. Rezultati so objavljeni 8. februarja, ob praznovanju kulturnega praznika.

Ker se letošnje tekmovanje še ni zaključilo, smo pridobili podatke o najzvestejših pohodnikih v sezoni 2018/2019. V tej sezoni so zabeležili 4.820 vpisov tekmovalcev, predvidevajo pa, da je bil obisk neprimerno večji, saj v Planinskem društvu ocenjujejo, da se v knjigo vpiše le vsaj drugi obiskovalec. V ženski kategoriji so prva tri mesta zasedle Barbara Tekavec, ki je s 229-imi obiski osvojila prvo mesto, sledila ji je Nika Hajdinjak s 153-imi obiski, tretje mesto pa je osvojila Damira Halilovič, ki je kočo obiskala 109-krat. Med moškimi pa je prvo mesto osvojil Danijel Gorše s 239-imi obiski, drugi je bil Roman Cebin z 224-imi obiski, tretje mesto pa je osvojil Tomaž Cetinski, ki se je na pot do koče odpravil kar okroglih 200-krat.

Foto: Damira Halilovič.

Damira Halilovič, 3. mesto

“Koča pri Jelenovem studencu je “domači hrib” in zaradi tega tolikokrat izbrana lokacija pohodov. Sama Kalanova pot do koče mi je všeč zato, ker je ravno prav zahtevna za priprave na ostale podvige (lansko kolesarjenje do Budve), poleg tega pa me hribovska pot in narava na splošno sprošča in umirja.« Foto: Damira Halilovič.

 

Tomaž Cetinski, 3. mesto

Foto: Tomaž Cetinski.

“Začelo se je s prvim vpisom v knjigo, in ker je bil ravno začetek novega tekmovanja sem si za cilj postavil 100 vpisov v letu. Ker sem to številko dosegel že po dveh tretjinah tekmovanja, sem število želenih vpisov povečal na 150, ob koncu tekmovanja pa s stopnjevanjem tempa prišel na okroglih 200. Z vsakim pohodom sem sprostil misli, se nadihal svežega zraka in dobro okrepil telo. Pohodi so večinoma potekali med tednom po zaključenem delavniku, okoli petih oz. šestih popoldne, v zimskem času torej s svetilko na glavi. Tudi to ima svoj čar. Najlepša pa so bila nedvomno sveže zasnežena sobotna ali nedeljska jutra, ko sem pred obiskom koče skočil še na razgledni stolp in opazoval vzhajanje sonca. Pogled, ki je jemlje sapo.” Foto: Tomaž Cetinski.

Na občnem zboru društva zmagovalcem podeljujejo tudi nagrade v obliki bonov za brezplačno udeležbo na pohodih po Sloveniji, ki jih organizira in vodi Planinsko društvo Kočevje. Nagrajeni so torej prvi trije iz vsake kategorije, izmed katerih prvi dobi 3 bone, drugi 2 in tretji enega. “Najpohodniki” so zapisani na tabli v koči in v pisarni društva, poleg njih pa so na slednji zapisani vsi, ki so kočo v sezoni obiskali vsaj 20-krat.

V okolici koče cela paleta možnosti za krajše ali daljše izlete

Kljub temu, da na lokaciji koče ni nekega razgleda, saj jaso obdaja gozd, so lepi razgledi možni iz okoliških vrhov, kot so Fridrihštajn, Mestni vrh in Livoldski vrh. Vse te točke ponujajo slikovit razgled na Kočevsko polje s Kočevjem, na Kočevsko Malo goro in Kočevski Rog ter ostale bližnje lokacije. Ob dobri vidljivosti pa planinci lahko vidijo celo Kamniške Alpe ter Julijce s Triglavom.

Prav tako pa koča velja za izhodišče drugih poti, in sicer Velike in Male kočevske planinske poti, ki v dolžini okoli 120 km povezujeta poti sosednjih občin, občine Kostel in Osilnico. Celotno pot je možno prehoditi v štirih do petih dneh in velja za nezahtevno. Poti sta ustrezno markirani, prav tako pa so tudi križišča poti ustrezno označena s pomočjo tabel. V kolikor bi si želeli doživeti razgled iz Mestnega vrha, se lahko odpravimo po urejeni in označeni poti Jelenov studenec, ki jo označujejo jelenove stopinje in je deloma združena s planinsko potjo. Od koče do razglednega stolpa je predvideno pol ure hoje. V bližini koče je tudi kar nekaj naravnih znamenitosti, ki si jih velja ogledati, kot je na primer Ledena jama, ki je od koče oddaljena nekje 20 minut hoje, prav toliko je oddaljena tudi Jama treh bratov. V razdalji ene ure hoje pa se lahko odpravimo tudi do Eleonorine jame.

V okolici koče so na voljo številne možnosti za krajše ali daljše izlete, med njimi tudi Jama treh bratov. Foto: Tomaž Cetinski. Foto: Tomaž Cetinski.

M.K.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih