Ob tem, ko zaljubljenci praznujejo valentinovo, so na drugi strani pari, ki jim odnos škriplje in se sprašujejo, kako naprej. K pogovoru smo povabili Janjo Urbančič, ustanoviteljico Facebook skupine Sočutno partnerstvo in avtorico partnerskih iger Midva skupaj v vsem in Stran z rutino. Pogovarjali smo se o komunikaciji med partnerji in o tem, kako reševati težave v odnosu.
Zavestna, ranljiva, povezovalna komunikacija je ključ do zavestnega odnosa. To je ena od skrivnosti za ohranitev partnerskega odnosa, ki jo razkrijete v svoji e-knjigi. Kako pridemo do take komunikacije?
Skozi proces. Če smo navajeni na komunikacijo, s katero obsojamo partnerja, če smo tiho, namesto, da bi spregovorili, če iščemo krivca in podobno, potem je prvi korak, da ozavestimo, da s takšno komunikacijo odnos s partnerjem krhamo, namesto krepimo. Ena najpomembnejših stvari, ki se jih lahko zavedamo je ta, da partner v nas ne povzroča bolečih občutkov, ampak jih samo prebudi. Ta bolečina je v nas že od prej, večinoma iz našega otroštva. Ko se zavemo, da je partner tisti, ki je to bolečino zgolj prebudil zato, da jo lahko mi zacelimo, smo na dobri poti prevzemanja lastništva nad svojimi občutki. Kar seveda nikakor ne pomeni, da partner nima svojega deleža odgovornosti. Umetnost je prevzeti zgolj svoj del in partnerju prepustiti njegovega, še posebej za ljudi, ki smo navajeni prevzeti vso odgovornost nase.
Ko se izražamo iz sebe, ko govorimo o sebi, o svoji bolečini, svojih strahovih, ko si dovolimo biti ranljivi in odprti, takrat partner lažje sprejme, kar mu želimo sporočiti, namesto da gre v obrambo in/ali napad. Torej, ko mu namesto tega, da mu naveličano zabrusimo, da vedno prihaja pozno domov, rečemo, da ga pogrešamo (ker v resnici mu verjetno želimo sporočiti ravno to), bo partner to sprejel popolnoma drugače.
Pri komunikaciji, odpiranju tem, ki morda niso najbolj enostavne, nam lahko pomagajo tudi vaše partnerske kartice. Z mislijo na koga in zakaj ste jih ustvarili?
Ustvarila sem jih z mislijo na ljudi, ki imajo težave pri odpiranju neprijetnih tem. Ki se bojijo o nekaterih stvareh spregovoriti s partnerjem, ker se bojijo njegove reakcije, nezainteresiranosti ali konflikta. Igra je namreč zasnovana tako, da vprašanje postavi kartica in ne partner. Na takšen način lažje prebijemo led in se bolj nevtralno pogovarjamo o stvareh.
Ustvarila sem jih prav tako z namenom globljega povezovanja. Na njih so namreč vprašanja, ki jih tudi terapevti postavljajo na partnerskih terapijah. Pomagajo pri tem, da partnerja še bolj globoko spoznamo, ker so na karticah vprašanja, na katera velikokrat sploh ne pomislimo.
Partnerska igra Midva skupaj v vsem vsebuje 81 kartic z vprašanji in izzivi, ki delujejo povezovalno, nekateri pari pa poročajo, da so se končno pogovorili o temah, pri katerih se vedno zapletejo v konflikt ali o njih ne upajo spregovoriti drugače. Partnerska igra Stran z rutino pa prav tako vsebuje kartice z vprašanji in izzivi, a so ti bolj usmerjeni v to, da izzovejo smeh, zabavo in sproščenost.
Osebno verjamem, da nikoli ni prepozno. Kakšen bi bil vaš nasvet tistim, ki so morda že v tisti fazi, ko razmišljajo, ali je sploh še vredno nadaljevati z odnosom?
Hm… Težko vprašanje. Sama sem nekajkrat stala pred tem vprašanjem in vedno znova sem se vprašala: Ali sem res naredila vse, kar je v moji moči, da bi ta odnos deloval? Sem res zacelila vse svoje rane, s katerimi prispevam v ta odnos, da je tukaj, kjer je ta trenutek? Vedno znova sem v teh prelomnih momentih ugotovila, da ne, nisem še zacelila vseh svojih ran, zaradi katerih je moj odnos tukaj, kjer je sedaj. Vedno znova sem ugotovila, da tudi jaz prispevam s svojim nezaceljenim deležem v to, kar se dogaja. In da nimam kontrole nad deležem partnerja. Partnerja ne morem spremeniti, lahko pa spremenim sebe in svoje odzive. Lahko zacelim svoje rane, in ko to naredim, se običajno spremeni tudi partner.
Včasih pa smo naredili vse, kar je v naši moči, zacelili svoje rane in s partnerjeve strani ni motivacije za napredek in spremembo. Šele takrat je čas, da gremo in poskrbimo zase.
Prav tako moramo zaščititi sebe v primeru nasilja, varanja in hudih zasvojenosti.
Terapije so med ljudmi še vedno tabu. Je po vašem mnenju partnerska terapija zadnja možnost za ohranitev odnosa, ali je prav, da se zanjo odločimo že prej?
Terapija je žal mnogokrat še vedno zadnje sredstvo, preden se ljudje odločijo za razhod. Zato je takrat včasih res prepozno, ker smo si v času pred terapijo zadali že toliko bolečine, da gremo tudi s pomočjo terapevta težko preko njih. Zame partnerska terapija ni zadnja možnost, ampak sredstvo za osebno rast. Zavedam se namreč, da pogosto nismo imeli zdravega zgleda, kako naj bi potekala spoštljiva komunikacija, kako naj bi potekal iskren pogovor, kako naj bi se iskreno zanimali za partnerja. In zakaj bi sami prehodili to naporno pot, če si lahko pomagamo s terapevtom?
Terapevt tudi lažje vidi stvari od zunaj kot pa mi, ki smo v situaciji. Prav tako problema ne zmoremo rešiti na isti način kot je nastal, tako da nam terapevt mnogokrat lahko pokaže drugačno pot.
Če vidimo terapevta kot pomoč v trenutkih, ko se nam ustavi in se že nekaj časa vrtimo v krogu, nas to lahko reši pred ločitvijo, ker ne čakamo, da se izzivi nakopičijo in postanejo preveliki, ampak jih rešujemo sproti. Iti k terapevtu ni šibkost, ampak je iti po (po)moč.
Kaj pa, ko se partnerja ne strinjata, na terapijo bi šel samo en. Ima smisel? Lahko odnos reši le eden od partnerjev?
Zame osebno ima smisel. Če svoje rane zaceli že samo eden od partnerjev, je to običajno dovolj, da v situacijah drugače odreagira drugi partner. Če se v nekem konfliktu zaradi terapije na neki točki začnemo odzivati drugače (namesto s kričanjem, s sočutjem), se bo drugače odzval tudi naš partner, ker ne bo imel goriva za nadaljevanje konflikta. Ali pa, če nikakor ne zmoremo postaviti meje in jih zaradi tega partner vedno znova prestopa, jih bo nehal prestopati takrat, ko bomo mi v sebi dovolj močni, trdni in bomo čutili svojo vrednost. Svoj občutek nemoči in nevrednosti pa lahko zacelimo sami s pomočjo terapevta in nato to prenesemo v svoj partnerski odnos.
Je pa seveda to, da sta partnerja oba v terapevtskem procesu, mnogo lažje, hitreje in učinkoviteje, kot če pride samo eden.
Ker v tem mesecu praznujemo valentinovo, vas moram vprašati, ali ga praznujete oziroma, kako ga praznujete? Kaj je največje darilo, ki ga lahko podarimo svojemu partnerju?
Nisva pretirana navdušenca praznovanja valentinovega. Morda si kdaj na ta dan privoščiva kakšno večerjo, kozarec vina ali kaj podobnega. Menim, da je pomembno, da si poskušamo vsak dan vzeti vsaj nekaj časa za svojega partnerja in ga razveseliti z drobnimi pozornostmi, predvsem takšnimi, za katere vemo, da partnerju veliko pomenijo (da govorimo njegov jezik ljubezni). Če živimo na takšen način, potem prazniki kot je valentinovo nimajo posebno velikega pomena.
Mislim, da je največje darilo, ki ga lahko poklonimo svojemu partnerju, naš čas in polna prisotnost, četudi z njim samo sedimo v tišini.
m.z.l.
