Predšolski otroci (vsaj večinoma) »eno službo« preživijo v vrtcu in prav toliko šoloobvezni otroci preživijo v šoli. No, nekateri le tisti »obvezni« čas pouka in so po štirih urah že doma, drugi pa – zaradi službe staršev ali iz katerihkoli razlogov že – še enkrat toliko. In toliko, kolikor je različnih otrok, toliko različnih dojemanj in sprejemanj šole obstaja. Nekaterim so že štiri ure popolnoma preveč, spet drugim je osem ur premalo. Na to, kako bodo otroci preživeli čas v šoli vpliva ogromno različnih dejavnikov, enako pa velja za delovni dan staršev. Lahko smo nenaspani, razdraženi, slabe volje, lačni … vse to igra veliko vlogo pri temu, kako se bomo počutili. Ko pa se že sam odhod v šolo – ali večeri, morda celo dnevi pred (prvim) šolskim dnevom – spremeni v pravo nočno moro, ko misel na šolo pri otroku vzbudi izredno neprijetne občutke in vpliva na njegov vsakdan, se moramo temu bolj posvetiti.
Starši otrok in mladostnikov, ki jim šola predstavlja vse drugo kot prijetno, pozitivno in domače okolje, se spopadajo z zelo različnimi vedenji. Predvsem pri mladostnikih je prisotno pogosto »špricanje«, pomanjkanje motivacije za učenje in ostale šolske obveznosti, iskanje izgovorov za izostajanje od pouka, laži o zdravstvenem stanju … Pri otrocih pa je izražanje odklanjanja šole bolj neposredno, prisoten je jok, upiranje, zaustavljanje jutranjega rituala (oblačenje, umivanje, priprava šolske torbe …) in prav tako pomanjkanje učne motivacije in laži o počutju.
Seveda se pri skoraj vsakem otroku pojavi (enkrat ali večkrat) obdobje, ko občutijo določene strahove, ki jih odvračajo od odhoda v šolo – ločitev od starša, strah pred novimi sošolci, učitelji, novo učno okolje, novi predmeti … a to je popolnoma normalen del odraščanja. Ko pa ti strahovi otroku predstavljajo vsakodnevni dolgoročni problem, ki ga resno ovira tudi v vsakdanjem življenju, je potrebna strokovna pomoč.
Vsi in vse vpliva na odnos do šole
Vsak otrok, vsaka družina, vsaka šola in vsako okolje pomembno vpliva na otrokov odnos do šole. Nekateri dejavniki krepijo in spodbujajo pozitivne občutke do šole, spet drugi pa te občutke »tolčejo«, jih slabijo in na koncu tudi uničijo, kar privede do zavračanja oziroma negativnega odnosa do šole. Če ima naš otrok težave s sprejemanjem šole oziroma le-to odklanja, se je pomembno osredotočiti na razvoj in krepitev tistih prvih, pozitivnih dejavnikov, na kar imamo vsi velik vpliv. Ti dejavniki so denimo dobro telesno in duševno zdravje, dobra samopodoba, socialne in komunikacijske spretnosti, ustrezno spopadanje s strahom in stresom, ustrezna pričakovanja do samega sebe, obvladovanje učnih veščin in spretnosti ter poudarjanje pomena šole v smislu prostora, kjer se imamo lepo, se učimo, družimo, povezujemo, dobimo prijatelje…
Družina je seveda tista primarna celica vsakega otroka in ima nanj največji vpliv. V družinah otrok, kjer otroci ne odklanjajo šole, srečamo otroke, ki so ustrezno navezani na družino, v kateri vladajo varni, trdni družinski odnosi, v katerih se otrok počuti sprejetega, v kateri vladajo jasne in predvsem zdrave meje med člani družine, je ekonomsko varna in uspešno ter učinkovito komunicira med seboj, tudi, ko pride do konfliktov.
V takšnih družinah torej vlada dobra klima in sodelovalni odnosi, jasne meje, ustrezna pričakovanja, zahtevana odgovornost in podpora, priložnost za razvijanje potencialov in ukvarjanje s hobiji. Kot v vseh odnosih je tudi tukaj definitivno na prvem mestu dobra komunikacija med starši in otroci, pa tudi med staršema kot partnerjema in otroci kot sorojenci.
Kaj lahko storimo starši?
Pomembno je, da takoj, ko opazite, da ima vaš otrok težave z odklanjanjem šole – torej, da se zjutraj ob odhodu upira, pogosto prosi, da bi ostal doma, se pritožuje nad fizičnimi bolečinami, ki potem, ko ostane doma, izginejo ali pa ugotovite, da vaš otrok »šprica« pouk – stopite v stik s šolo, še prej pa se sami z otrokom iskreno pogovorite.
- Izberite ustrezen čas, zato pogovor naj ne bo zjutraj pred odhodom v šolo, med družinskim kosilom, na katerega ste povabili sorodnike ipd. Pomembno je, da imate dovolj časa, ste tako vi kot otrok dobro razpoloženi in da pogovora ne boste izpeljali v naglici.
- Odkrito povejte, kaj opažate in izrazite svojo skrb za to, kar doživlja. Dajte mu možnost, da vam sam, s svojimi besedami pove, kaj se dogaja, kaj doživlja, zakaj mu šola predstavlja izvor strahu ali druge vrste neugodja, lahko tudi dolgočasja.
- Ne sodite, ne pridigajte in ne kaznujte, saj je namen pogovora da izveste, kaj se dogaja z vašim otrokom in kaj doživlja, ter da mu nudite oporo.
- Iščite podrobnosti, bodite odprti, izvedite čim več, povprašajte ga o prijateljih, priljubljenih ali nepriljubljenih učiteljih in predmetih, obveznostih, ki ga morda bremenijo. Povprašajte ga tudi, kaj se dogaja med odmori na šolskih hodnikih, na šolskem dvorišču ipd. Naj vam otrok opiše svoj dan v šoli.
- Ostanite mirni in otroku dajte vedeti, da ste odprti za pogovor in mu dajete prostor, da se izrazi.
N.Š.
