Začelo se je z medijskimi objavami zadnjega virusa. Kar naenkrat smo ostali doma in prejemala sem veliko klicev od različnih ljudi. Rada imam ljudi, vendar mi je v tem trenutku vse skupaj postalo v breme. Z znanjem, ki ga imam, sem vedela, da to breme ne sodi k meni in da ga lahko odvržem. Hotela sem mir in sproščenost. Vendar kako?
Ker sem običajno zelo zasedena, so nekateri videli priložnost v tem, da me v tem obdobju lahko »pritegnejo« za stvari za katere me prej niso mogli. Deževali so predlogi in pričakovanja: »Poslušaj to konferenco ali webinar, … pogovarjaj se z mano, … napiši mi to ponudbo, … pokliči tega in se zmeni z njim, … preberi si to….« Moj čas sem si razporedila sama, saj me večina predlogov res ni zanimala. Postajala sem zelo napeta. Želela bi preprosto reči »Ne hvala, to me ne zanima«, a me je zadrževal občutek krivde. Prepoznala sem negativni tok svojih misli: »Joj, kaj če ga/jo bom prizadela, … ne smem biti taka, … to je moj prijatelj/ica, ne smem ga/jo razočarati, … kaj če ga/jo bom jaz kdaj potrebovala, pa bo mi on/a ne bo hotel/a pomagati, … kaj si bo mislil/a o meni, če ga/jo zavrnem…«
Podobne misli in strahovi se porajajo vsem nam. Te misli imenujemo omejujoča prepričanja. Ključno omejujoče prepričanje v opisanem primeru je: »Dober človek sem samo, če ustrežem drugim.« To prepričanje nas žene, da smo preveč prijazni in ustrežljivi, izdatno delovni in odgovorni, predolgo razumevajoči, obenem pa pozabimo na naše lastne potrebe. Tako postajamo vedno bolj nezadovoljni sami s seboj, kar še povečuje občutek, da nismo dovolj dobri. In ko smo znova pred pričakovanjem, da nekomu ustrežemo, spet hitro popustimo in cikel se ponavlja v nedogled.
Kako to končati? Kako izstopiti iz cikla? Prvi korak na poti iz cikla je, da ozavestimo, kako se počutimo, nato pa raziščemo, kako bi se resnično želeli počutiti. Pri raziskovanju naših želja nam pomaga, da si postavljamo logična vprašanja in si odgovarjamo nanje.
Ko sem se soočala sama s sabo in svojimi občutki dolžnosti in krivde sem se spraševala in odgovarjala takole:
»Kaj občutiš? Občutim stres in tesnobo. Zakaj si v stresu? Živčna sem, ker nimam miru in vsak nekaj hoče od mene. Kaj pa ti hočeš zase? Jaz hočem svoj mir, želim biti sproščena, želim svobodno dihati in delati to, kar odgovarja meni. Kako pa lahko prideš do tega miru? Hm, mogoče bi lahko ljudem rekla, da ne bom naredila tega, kar želijo oni. Naredila bom tako kot jaz čutim in kar jaz želim. Ampak bojim se, da mi bodo zamerili, da bodo jezni, ker jim nisem ugodila. Zakaj pa jim sploh želiš ugajati? Kaj dobiš s tem, ko jim ugodiš? Dobim občutek, da sem sprejeta, da me imajo radi in da ne bom ostala sama, brez prijateljev. Ali misliš, da te pravi prijatelji ne bodo imeli radi, če jim kdaj ne boš ustregla? Ne. Saj zato pa so prijatelji, da me sprejmejo takšno kot sem. Pravi prijatelj mi ne bo zameril, če ga bom kdaj zavrnila in rekla »Hvala za predlog, ampak trenutno mi to ne odgovarja.« In če mi bo zameril, potem verjetno ni moj pravi prijatelj. Morda bo odšel in ga ne bo več blizu. A je ta oseba res tako pomembna za tebe? No, če me ne razume, potem mi ni toliko pomembna. Kakšne osebe pa si želiš okoli sebe? Želim si prijatelje, ki me sprejemajo v celoti takšno, kot sem. Želim si, da naš odnos ni pogojen s tem, kaj naredim za njih ampak, da sem ljubljena takšna kot sem.
Tako sem si razjasnila, zakaj sem bila tako motivirana, da bi ugajala in ustregla vsaki kaprici. Prišla sem do novega odgovora in našla možnost svobodne izbire, da zavrnem predloge in ponudbe, ki so kar deževale te dni. Občutila sem veliko olajšanje in spet sem lahko zadihala in se sprostila. Ovrednotila sem, kaj lahko izgubim in koliko mi ta izguba v resnici pomeni ter razrešila svoj notranji konflikt. En del mene je želel reči »ne hvala«, drugi del pa se je bal posledic tega. Velikokrat je ta občutek izgube samo en velik oblak, ki se lahko zelo hitro razprši, ko prevetrimo svoje misli v pogovoru s samim seboj.
Opisani primer je prvi korak v procesu poslovnega coachinga, s katerim si zbistrimo pogled na situacijo s postavljanjem logičnih vprašanj. Nadaljuje se z razgradnjo omejujočih prepričanj, pri tem si pa si pomagamo z NLP tehnikami in opolnomočenjem osebe. Rezultat pri klientu je, da se lažje sooča s spremembami in da ustvarja nove navade, ki ga podpirajo pri njegovem uspehu.
Ampak, od kje sploh pridejo omejujoča prepričanja? Naši odzivi in delovanje izvirajo iz naših nezavednih programov, ki smo jih dobili v otroštvu. Resničnosti tega spoznanja ne moremo doumeti iz knjige. Lahko pa jo izkusimo na lastnem primeru in nato presenečeno opazujemo neverjetne rezultate, ki smo si jih dolgo želeli, a se kar niso zgodili.
Vsak od nas ima svoj primer, svojo vzgojo in svoje zaključke. V mojem primeru je bilo v otroštvu preveč stroge vzgoje – veliko zahtev in kritik, ter malo pohval. Starši so imeli izključno pravico, da imajo vedno vse prav. Odraščanje v takšnem okolju privede ljudi do kupa nezavednih omejujočih prepričanj kot so: »Sem nepomemben, … moji občutki nič ne štejejo, … moje želje niso pomembne, … (starši) ljudje me bodo imeli radi samo, če jih bom ubogal in jim ustregel, … .« Iz teh zgodnjih prepričanj pa lahko izhaja vsa nadaljnja ustrežljivost, občutek dolžnosti, krivde, ipd. V coaching procesu takšna prepričanja ozavestimo, nato pa spremenimo. Denimo, staro omejujoče prepričanje »Dober sem le, če ugodim in ustrežem drugim« spreminjamo v bolj pozitivno prepričanje »Dober sem tudi takrat, ko ne ugodim drugim«, oziroma »V redu oseba sem, če raje ugodim sebi«!
Ste kdaj razmišljali o vaših ovirah v življenju? Na individualnih srečanjih ljudem, ki mi zaupajo to pomembno nalogo, pomagam odkriti njihove omejujoče misli in jih odpraviti. Podprem jih, da s pomočjo coachinga oz. vodenja in NLP tehnik prepoznajo, kaj jih ovira, s tem pa si omogočijo hitrejše in večje premike v življenju.
Ivana Hevka, NLP master coach
E-mail: ivana@hevka.com
Telefon: 041 415 075
»Verjamem v vaše možnosti, ne v vaše limite«
