Mestnik
Uncategorized

KOLUMNA: Jesen življenja

Stol je pomaknila tik ob okno tako, da se ji je pogled razprostrl po celotni dolini, ki se je že prebujala z jutranjo meglico. Pokrajino, ki se je tudi tega jutra odprla v vsej svoji lepoti, občuduje že 77 let in tega pogleda se ne more naveličati. To je še edino kar ji je v tem skromnem življenju ostalo. Ob tem razmišljanju so ji misli odtavale v otroštvo. V brezskrbno otroštvo, ki ga je preživljala na drugem koncu dežele, z njej dragimi ljudmi. Živeli so na majhni kmetiji, kjer jih je narava vsako leto obdarila z bogatimi pridelki in je s svojimi vrstniki odkrivala pasti in lepote narave. Štela je okoli sedem let, ko je ta brezskrbna leta prekinila vojna. Kruta nesmiselna vojna, ki jih je v trenutku oropala vsega, tudi skromnega toplega doma. Čeprav je bil skromen, je bil le njihov. Saj se ne spomni več dobro, a nikoli ne bo pozabila visokih mož v težkih oblačilih in s puškami v rokah. Ob sebi je stiskala mlajšega bratca in skupaj z mamo gledala, kako v plamenih izginja vse, kar so imeli. Ti možje so njo, mamo in bratca gnali neznano kam. Očeta je tisti dan videla zadnjič. Vse so naložili na tovorne vagone, peljali so se zelo dolgo, vsaj njej se je tako zdelo, in končno so prispeli. Bila je vesela, ker je bila lakota že neznosna in utrujenost je čutila po vsem svojem krhkem telescu. Veselje ni trajalo dolgo, zaprli so jih v ogromne, temne prostore, za katere se je zdelo, da so namenjeni živalim in ne ljudem.

Dnevi so minevali, z ostalimi otroki so se hitro spoprijateljili in se igrali na skupnem dvorišču. Iz starih cunj so jim mame naredile igrače, da so si, kot je bilo le mogoče, olajšali življenje. Odrasli so bili tihi, zadržani, bili so v svojem svetu. Pa tako stari so se ji kar naenkrat zdeli. Ne zaradi let, ampak zaradi življenjske preizkušnje, ki so jo doživljali. Danes razume, zakaj so bili kar naenkrat tako spremenjeni. Ta življenjska preizkušnja je trajala dolgih, predolgih šest let. In niso imeli vsi te sreče, da bi jo preživeli.

Vrnili so se domov. Ampak – kje je njihov dom? Ustvarili so si novega. Tako, kot so na novo postavljali in gradili od vojne uničeno državo. To so bili časi, polni upanja in solidarnosti, bili so časi, ko so se na novo postavljala življenja. Z možem, ki je zdaj žal že pokojen, sta delala vsak v svoji tovarni, kjer sta si s 35-imi leti delovne dobe oba prislužila pokojnini. Z dvema otrokoma so živeli v majhni hiški, ne razkošni ampak nikoli v pomanjkanju. Otroka sta prišla vsak do svoje izobrazbe in se osamosvojila. Najbolj od vsega je vesela, ko jo obiščejo vnuki. To je veselja v hiši!

Danes živi sama, skromno, kot se le da, pa kljub temu se boji, kako ji bo uspelo priti skozi mesec. Še dobro, da so prijazne gospe, ki jo obiščejo vsak dan, tako požrtvovalne. Dopoldne ji pridejo previt rano, popoldan pa se oglasijo, da ji prinesejo vsakodnevne potrebščine in da malo poklepetajo. Z veseljem jim skuha kavo in postreže kakšen piškot.

Na starost je vse tako težko. Zadnje čase po televiziji zopet veliko govorijo o njih, starostnikih. Ne ve, zakaj. Niso spet volitve, ko vsi tako radi obljubljajo in vse zelo hitro pozabijo. Sploh na njih, ki so kar naenkrat postali tako veliko breme države. Ah, saj bo, za njih, ki so svoje življenje tako rekoč že spisali, je res že skoraj vseeno ampak mladi, za te pa jo skrbi.

Zunaj je že trdna tema in pokrajino je zajela spokojna milina. Tudi ona se bo odpravila k počitku. Jutri pa bo nov dan, ki morda tudi ne bo prišel.

Takšnih in podobnih zgodb, kot je Minkina, je v lepi deželici pod Alpami ogromno. Preveč. Zdi se, da je ena najranljivejših skupin postala »žrtev« prejšnjega sistema in posledično tudi sedanjega. Najbolj ironično pa je, da so prav ti ljudje pomagali graditi prejšnjo državo in s tem tudi pripomogli k blaginji današnjega časa. Država enostavno ni prepoznala nevarnosti sistema, ki se ni prilagodil na nove razmere. Dejstvo je, da največji delež, skoraj polovico vseh revnih, predstavljajo upokojenci, kjer je vsak šesti pod pragom tveganja revščine. Zakaj bi država želela takšno statistiko? Ji je to v ponos, morda korist?

Vlogo države so prevzele nevladne organizacije, ki so s svojim delom poskrbele, da statistike niso še bolj črne. To so v večini ljudje, ki jim je mar za sočloveka in svoje delo opravljajo z vsem srcem in požrtvovalno. Ne mislijo, kaj bodo imeli sami od tega, ampak se dan za dnem trudijo, da bi olajšali življenje ljudem, ki so dolga leta trdo delali in bi morali na jesen življenja brezskrbno krmariti skozi dneve, ki so jim še preostali. Žalostno je, da morajo za to skrbeti organizacije, ki se tudi same komaj preživljajo in od države ne dobijo prepotrebne podpore. Nekako se zdi, da se vse vrti v začaranem krogu. Pa ga je moč preseči? Vse je mogoče, samo interes je potrebno imeti in za skupno mizo sesti. Ne samo zaradi Minke, ampak zaradi celotne družbe, ker trenutna situacija ne more biti nikomur v ponos.

S.K.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih