Dogodki v Novem mestu so se pričeli s polnim razmahom in gostinstvo je končno malce zadihalo, lahko bi celo rekli, da je zaživelo. Vsakemu gostincu v Novem mestu privoščim, da zasluži in da mu v poslu uspeva, kajti vemo, kakšne posledice je pustila epidemija covida-19. Hkrati pa sem komaj dočakala dopust, ko sem se odpravila proti Srbiji, kjer so natakarji ustrežljivi, kjer je gost kralj in verjemite, da sem uživala. Tega načela se v Novem mestu ne držijo pogosto, nekateri gostinci se obnašajo tako kot Hrvatje do nas Slovencev na njihovi obali. Pri trgovcih je ponavadi drugače, le ti navadno radi poslušajo in ustrežejo. Bodimo na jasnem, sama sem od svojih dijaških let opravljala marsikatero delo, delala sem tako v lokalu, kot v trgovini, kot promotorka, pa v knjižnici, tudi čistila sem, delala sem z otroki v šolah pa tudi kot zasebna varuška in učiteljica. V času epidemije sem opravljala delo klicne agentke v službi epidemiološke službe. Ljudem sem odrejala karantene, verjemite, da to ni hvaležno delo. Torej, delala sem z ljudmi in še vedno se rada družim in delam v timih, torej sodelujem. Sodelovanje je načelo skoraj vsake branže, predvsem pa bi moralo biti v gostinstvu, kar pa je včasih prej izjema kot pravilo.
Začela bom z izkušnjo pred leti, ko sem med delom zaprla trgovino, kjer sem bila poslovodja, na vrata obesila listek z napisom: »Pridem takoj!« in se odpravila po kavo v eno izmed lokalov na Glavnem trgu. Za šankom sem čakala 10 minut, ko je prišel natakar, sem ga prosila, če mi lahko čim prej skuha kavo, da se vrnem na svoje delovno mesto. Na njegovo kričanje sem se zgrozila: »Pa kaj ti veš, da imam polno teraso? Kdo pa si ti, da mi boš govorila, naj ti čim prej skuham kavo?« Z gospodom nisva krav skupaj pasla … Rekla sem mu: »Hvala lepa.« in tam me niso več videli. Zgubili so rednega gosta. Kupila sem si grelec vode in si začela kavo pripravljati sama, čeprav ima tista kava iz lokala boljši okus.
Intervju
Dva lokala v Novem mestu imata prečudoviti terasi, samo na postrežbo je potrebno čakati vsaj 10-30 minut. Kdo ima toliko časa? Če pa glasno rečeš: »Ali me bo tu kdo postregel?«, te grdo pogledajo. Niti opravičijo se ne, da imajo veliko dela, predvsem, ko ga kot gost ne vidiš, če lokal ni poln ljudi. Na eni izmed teh teras, sem delala intervju za naš ’mestnik’. Preden sem začela snemati pogovor, je minilo nekaj časa, z intervjuvancem sva že dvakrat naročila pijačo in je še nisva dobila. Prispela je v 7. minuti snemanja intervjuja, mladinec pa je rekel: »Pa saj me štopaš, saj ni bilo tako dolgo, 7 minut …« Fant, ki prvič vidi stranko in jo tika, nima osnov bontona. Ali naj se ga priuči ali pa naj ne dela z ljudmi.
Grem domov
Nadaljevala bom z večerom na dogodku Grem domov v Novo mesto. Trudim se, da obiščem čim več dogodkov, kot sem v začetku zapisala, jih med minulo korono ni bilo, hkrati pa sem si od nekdaj želela, da naše prečudovito mesto dobi utrip. Ljudje smo dogajanje in Novo mesto je mesto glasbe. Prečudovito je bilo, ljudje so prepevali skladbe z Mi2, plesali in praznovali življenje. Zgoščena masa ljudi se je trla do mestne hiše. Vstopila sem v lokal, kjer sem zopet morala čakati na postrežbo, kajti fant je pometal, pa sem svoji družbi rekla: »Naj pomete, morda se je kaj razbilo,« potem pa je šel pospravljati posodo. »A ne bi najprej postregel?« je zletel komentar od moje družbe na ušesa mladega natakarja. Zelo grdo je pogledal in nejevoljno postregel. Ko sem sedela in se pogovarjala z vodjo lokala, je prišel drug natakar in mi nič sluteč zabrusil: »Kaj si ti vedno tako nadrkana?«, kajti prvi mu je povedal za svojo izkušnjo, ki se je zgodila na začetku večera. Kdo in zakaj mu je rekel, če lahko najprej postreže? Če se z vodjo lokala ne bi poznala, me tudi tu več ne bi videli, vsekakor pa sama na kavo tja ne bom šla. Izbrala bom sosednjo kavarno.
Odnos
Pomanjkanje kadra ni izgovor za nesramen odnos, čeprav gre po večini za odnos študentskih delavcev. Zagotovo se tako obnašajo tudi do svojih staršev, učiteljev, prijateljev … Slovenci ne želimo biti dobri gostinci, ker je težko požreti svoj ego in ponos, ko si v službi drugih. Ne pravim, da v Novem mestu ni prijaznih natakarjev, pravim pa, da marsikje niso. Kdo vzgaja te mlade generacije v narcisistične osebnosti? TikTok in ostala družbena omrežja? Zakaj bi se sploh od starejših česar koli naučili, ker smo tako ali tako zahojeni in nič ne vemo? Morda je v Novem mestu res pomanjkanje delovne sile in se zato na delovnem mestu marsikaj tolerira. Ne tako zelo dolgo nazaj sem bila tudi sama študentka, hotela sem se učiti ter ljudem pustiti občutek prijetnosti, ker vemo, da nikoli ne vemo, kaj se drugemu človeku dogaja. Sama pa sem kot vodja znala zaključiti s študentom po dveh urah dela, ko sem videla, da ni za določeno delo, čeprav je bilo pomankanje študentske delovne sile.
Znanje, učenje in odnosi počasi izgubljajo na pomenu, važno je, koliko sledilcev imaš na Instagramu in ko si vplivniška zvezda, se lahko do drugih obnašaš, kot se želiš. Pa kljub temu upam, da se bomo vsi trudili, da se bomo počutili dobro in potem to dobro voljo širili med ljudi. Imamo samo eno življenje in škoda je, da imamo zaradi drugih kateri koli dan uničen.
Doris Bubnjić
