Čas volitev je tudi čas za satiro. In letos bodo politični satiriki prišli na svoj račun, pred nami je namreč leto trikratnih volitev. Politično satiro so poznali že v času atenske demokracije. Za razliko od klasičnega humorja, bistvo satire ni izzivati smeh ampak jezo in zgražanje. V svoji osnovi prikazuje življenje na oster in zbadljiv način, a z namenom, da se stvari spremenijo. Torej v svojem bistvu nosi tudi nekakšen aktivizem.
Ostanimo v zgodovini, ki je dokaz, da kadarkoli je obstajala vlada, je obstajala tudi satira. Za enega najstarejših primerov satire oziroma satirikov velja Aristofan, antični pisec komedije. »Oče komedije« se je v času svojega ustvarjanja rad obregnil ob vladarja Kleona in Zevsa, ki je v antičnih časih veljal za boga vseh bogov. S satiro so nadaljevali tudi stari Rimljani, eden vodilnih satirikov je bil pesnik Marcijal. Skozi celotno obdobje zgodovine je bilo satiri skupno to, da je napadala temeljna in najbolj sveta dejstva, kar je v sleherniku povzročilo dvom v religijo in v oblast.
V Božanski komediji je bil do oblasti kritičen tudi Dante Alighieri. V delu je avtor predlagal, da bi politiki tistega časa iz Firenc odpotovali v pekel. Satiro je na oder postavil tudi William Shakespeare v drami Richard II. V delu si dovoli kritizirati politiko in kronane glave tistega časa.
Bogata satirična zgodovina
V slovenski literaturi se je satira pojavila pri Francetu Prešernu. Fran Levstik in Simon Jenko pa stojita za enim najbolj prepoznavnih satiričnih časopisov pri nas. Skozi zgodovino so se na našem ozemlju rojevali številni satirični časopisi, snovali so jih pripadniki različnih političnih opcij in na tak način smešili konkurente.
Leta 1869 je »priletel« Brencelj v lažnivi obleki, ki velja za prvi slovenski satirični časopis. Satira se je očitno »dobro prijela« in sledili so še Brivec (1891), Jež (1902), Osa (1905), Toti list (1938) in Pavliha. Pod tem imenom je sicer izhajalo več humorističnih časopisov.
Sprva je pod tem imenom izhajal leta 1869 in 1870 na Dunaju, njegov urednik je bil Fran Levstik, ki ga je poimenoval po rubriki v Brenclju v lažnivi obleki. Svoj prostor sta v časopisu dobila Josip Jurčič in Simon Jenko, objavljal pa je tudi Levstik sam. Karikature je risal Karel Klič. Časopis je bil vzor humorističnim časopisom do 2. svetovne vojne. In verjeli ali ne, Pavliha je bil neko obdobje nekakšen odgovor na protirežimske šale, kasneje pa je do oblasti postal kritičen tudi sam in bil nekajkrat tudi zaplenjen.
Pavliha je pod različnimi uredništvi izhajal do leta 1992 in dosegal visoke naklade. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je dosegel rekordno naklado 63.000 izvodov. Zopet se je pojavil leta 1999, vendar nekdanje slave in branosti ni dosegel.
Ob besedi Radio Ga Ga Slovenci ne pomislimo na uspešnico Queenov
Zdaj pa se vrnimo v moderno dobo. Mediji s satiro hodijo z roko v roki, politična satira je namreč povezana z medijskim poročanjem. Bistvo medija pa je aktualnost, ažurnost in ravno aktualnost veča učinek satire. In ob množici in dostopnosti informacij se ta vrsta humorja servira na pladnju. No, kljub temu je dandanes slovenski prostor skromen, kar se satire tiče. A vseeno kvaliteten. V Mladini so si v rubriki Rolanje po sceni radi privoščili aktualno politično in družbeno dogajanje, v raznoraznih časopisih se redno pojavljajo karikature. Zaradi satire so padale tudi tožbe, a v krogu satirikov velja pravilo, da varna satira-ni dobra satira. No, raje kot sodnih dvoran, se držimo televizije. Se spomnite Bučk, ki so jih predvajali na RTV-ju, pa oddaje Hri-bar, Tv Poper?Mala terasa s Tilnom Artačem nasmeji še danes. Na Planetu v Godler showu navdušuje Jure Godler. Mlada generacija odličnih komikov, ki jih je med zvezde izstrelila večna klasika dobrega humorja.
Ja, ena vidnejših radijskih oddaj, ki piše zgodovino, je Radio Ga Ga. »Radio za šalo in tudi zares. Paradni voz slovenske radijske dnevno aktualne in politične satire. Radio Ga Ga je piker, posmehljiv, zajedljiv, nabrit,« se predstavi oddaja, katere se ne naveličaš. V začetku aprila slavijo 32 let, eden najbolj vidnih članov ekipe je Sašo Hribar. Ravno on je v začetku 90. želel ustvariti oddajo, ki bi na karikiran način problematizirala aktualne in udarne dogodke.
Bil je petek, 6.april leta 1990 in prva oddaja Radio Ga Ga je šla v eter, vodstvo RTV Slovenija mu je takrat omogočilo osemurni program, v katerem so imitirani liki poustvarjali politične, športne in druge aktualne dogodke. Hribar je takrat igral med dvajset in trideset likov naenkrat. Za mikrofonom je sodeloval še z Emilom Filipčičem in Boštjanom Škrabom. V naslednjih oddajah so se pridružili še Tomo Pirc, Robert Škerjanc, Matej Rus in Boštjan Lajovic, ki so ekipo kmalu zapustili.
Uspešno radijsko oddajo, ki je danes predvajana tudi preko družbenih omrežji, je soustvarjalo še veliko zvenečih imen humorja in kasneje tudi politike. Leto 2003 je bilo prelomno za Marjana Šarca, med drugim nas je nasmejal z imitacijami Radka Poliča – Raca, Saša Pečeta, Matevža Krivica, kasneje še Karla Erjavca in Janeza Drnovška. Svojevrsten pečat pa je pustil z izmišljenim likom Ivanom Serpentinškom.
Tudi Jure Godler, ki si je vzel čas za naš osrednji intervju, je debitiral na Radio Ga Ga. Godlerjeve prve imitacije so bile Tony Blair, George Bush in Mr. Bean, leta 2009 je oddajo zapustil. Oddaja je sicer avtorski projekt in je bila v 90. letih v Monte Carlu izbran za najboljšo med živimi radijskimi oddajami. Pohvalijo se lahko z dvema viktorjema in Ježkovo nagrado. Šale se bodo v tem super-volilnem letu pisale same. In tako, kot komaj čakamo serviran predvolilni golaž, komaj čakamo in se veselimo dobre satire.
M.L.
