»Ljudem se je zdelo, da sem del njihove dnevne sobe.«
V 90. je v Slovenijo pripeljal največje zvezde zabavne industrije, športa, mode in še bi lahko naštevali. Mnogi smo se veselili tistih pet let petkov, ko je bila na sporedu ena najboljših razvedrilnih oddaj Poglej in zadeni. Poleg bogatih nagrad je oddaja podarjala tudi promocijo kraja, kjer so gostovali. In če se spomnite, so bili tudi pri nas.
Stojan Auer in njegova ekipa bodo 24. 11. 2023 v Festivalni dvorani Lent poustvarili Poglej in zadeni. In če je med leti 1991 in 1996 k nam pripeljal smetano zabavne industrije, tokrat ne bo nič drugače. Kako potekajo priprave in kakšne spomine ima na zlate čase kariere?
Kot strela z jasnega je vzkliknila novica, da se oddaja Poglej in zadeni vrača. Seveda na veselje vseh nas, ki smo jo v 90. spremljali? Kako to, da ste se po več deset letih odločili, da oddajo oživite? Kako se pravzaprav spominjate začetkov snovanja oddaje?
Prihajam v leta, ko se ljudje radi spominjamo stvari iz preteklosti. Moji takratni sodelavci so me večkrat spodbujali k temu, da naredimo dogodek, kjer se bomo ponovno videli. Namreč vsi, ki smo delali oddajo, smo se malo razkropili – ne samo po Sloveniji, tudi po svetu. Zelo ponosno povem, da ljudje, ki so takrat delali v tehniki, danes delajo najbolj zahtevne televizijske projekte v Evropi. To so recimo finale Lige prvakov, drugi delajo za RAI 1. Verjeli ali ne, to delajo Mariborčani, Slovenci. In nihče o tem ne piše, ne poroča. Tisti, ki so delali pri meni grafiko, danes postavljajo največje sejme, pripravljajo recimo grafiko za koncerte Robbia Williamsa. To so strokovnjaki, ki so zrasli iz tega malega projekta »Poglej in zadeni«. Zelo sem vesel, da jim je tako uspelo, da so prišli do takšnih nivojev. Tudi to je bil eden izmed razlogov, da smo rekli, da je treba nekaj narediti. Vsi pravijo, da se nič ne da. Takrat, ko smo mi začeli – v zgodnjih 90. – je bila Slovenija v vojni. Na nek način je bila podobna situacija kot danes, ljudje so bili pod določenim psihološkim pritiskom, ni bilo denarja, giganti so propadali. Ljudje so ostajali brez služb.
Takrat sem si mislil, da je ljudem treba dati neko upanje, smisel, razvedrilo. To je zelo pomembno, mora pa biti to razvedrilo snovano tako, da zajema vse generacije in da ne delimo samo nekih nagrad. Ampak, da hkrati vzgajamo tudi mladino z nekimi poučnimi vsebinami. Televizija ima namreč tudi to nalogo. Potem sem razmišljal … In v sklopu oddaje sem naredil več rubrik, ki so vsaka po svoje postale na nek način samostojne oddaje. Ena izmed teh je bila »Skriti zaklad«. Mi smo vsak teden šli v določen kraj in predstavili ta kraj, predstavili ljudi in turistično ponudbo kraja. Strašno vesel sem bil, ko so mi že naslednji dan poročali, da je takoj naraslo zanimanje za to lokacijo, kjer smo gostovali. Obiskovali smo tudi kraje, ki niso bili tako vsesplošno znani. V sami oddaji smo imeli smiselna vprašanja, z zgodovinsko in kulturno noto.
Nagrajencem smo nato vsak teden podarili avtomobil. Že takrat, ko ljudje tega niti niso mogli verjeti, da je to možno. Da smo pritegnili mlade, smo vsak teden gostili glasbene zvezde iz aktualne popularne glasbene lestvice. V oddaji sem imel tudi rubriko »Zvezdni prah«, kjer sem vsak teden predstavljal mlade talente. No, danes je iz tega nastala »Slovenija ima talent«. Takrat so se začeli snovati prvi zametki šovov, kot jih poznamo danes. V »Bodi idol« je zmagala Nuška Drašček pa Peter Januš.
Kako ste snemali oddajo in kakšen vpliv je imela na gledalce?
Snemalo se je v živo, potovali smo po celotni Sloveniji. Gostovali v raznoraznih dvoranah. Nisem imel nobenega trotelbobna, bil sem naturščik. Vedel pa sem, da ima oddaj v živo poseben čar. Ljudem, ki so prišli, je bilo to nekaj posebnega, da so tisti trenutek po televiziji. Nekaj posebnega je bilo v zraku. Gledalci so sodelovali, ker so vedeli, da gre vse v živo. Oddaje smo posvečali določenim trenutkom. Recimo na predvečer Zlate lisice smo v petek povabili vse svetovne smučarke, celo priplesale so na oder. Tam so se srečale še z ostalimi zvezdami. Naredili smo dobro reklamo. Naslednji dan je bilo pod vznožjem Pohorja okrog 50 tisoč ljudi. V oddaji smo slavili lepoto Slovenk. Ko si videl, da sem prišel na oder z 12 finalistkami za miss Slovenije – to ni bil hec. To je bil prestiž, katera bo tam. Mi smo najlepši Slovenki podarili avto. Hkrati sem povabil v oddajo predstavnike modnih agencij iz Milana, Pariza, Rima in Dunaja. Melania Trump, takrat Knavs, se je predstavila pred ljudmi o katerih zdaj govorim. Začela je pri meni, pa ne samo ona. Tudi Natalija Kajfež in vse ostale, to so bile čez noč zvezde. Ne razumem, da trideset let po tem tega glamurja ni več.
Na vaš oder so prihajali zvezdniki svetovnega kova, kako ste takrat prišli do teh ljudi, ko svet ni bil tako povezan? Predvidevam, da je bila za vami ogromna produkcija?
Niti ne. (smeh) To smo bili več ali manj trije. Ob strani mi je stal Ičo iz Kranja, njegova sestra in Milan, ki je bil naša naveza, da smo tujce, ki so nastopali pri nas »prodali« še kakšni igralnici. Takoj po nastopu v naši oddaji smo nastopajočemu tam omogočili nastop. In v bistvu ga je potem plačal tisti, kjer je bil nastop. (smeh) Denarja nismo imeli. Bili smo pa sposobni. Vmes smo na televiziji naredili še reklamo za ta nastop. V petih letih smo gostili čez 200 nastopajočih vrhunskih ustvarjalcev, kdor je bil na lestvici, je prišel.
Povabiti Kelly Family, Backstreet boys v Slovenijo in to brez plačila se sliši skorajda neverjetno …
Plačali smo jim nekaj osnovnih stroškov, predvsem pot. Tudi sedaj sem govoril z brazilsko pevko Corono, ki je še zdaj kultna pevka pesmi The Rythem of the night, rekla mi je, da pride z možem. Ampak, da iz Ria letita v Maribor s poslovnim razredom, zdaj pa računaj strošek. Ne gre za honorar, stroški pa vseeno nanesejo. Te smo seveda pokrivali s sponzorji. Radi so nas podprli. Projekt pa je bil tudi zelo donosen za Radiotelevizijo Slovenija, konec koncev so po neuradnih podatkih zaslužili 200 tisoč evrov na oddajo.
Koga od nastopajočih se spomnite z največjim veseljem? Ste morda s kom ostali v stiku?
Kogarkoli sem poklical, vsi se me spomnijo. Recimo DJ Bobo je sedaj pred veliko Azijsko turnejo. Pogovarjal sem se z večino, vsi imajo lepe spomine na oddajo. Ne vem, koga bi posebej izpostavil. Če enega izpostavim, bo morda drugi užaljen. (smeh) No, lahko povem, da so Kelly Family prišli štirikrat, DJ Bobo je prišel petkrat, to so bili že naši hišni prijatelji. Ostali so nekaj dni, kot moji gosti. Peljal sem jih na ogled države, na pomembne turistične točke. Spomnim se Justina Timberlaka, ki je danes svetovna zvezda, da se je sankal na Pohorju. Poleg tega, da smo jih gostili v oddaji, smo bili še izredni gostitelji v njihovem prostem času.
Sam sem bil večkrat gost na tujih televizijah, recimo v Nemčiji. Ko prideš tja, moraš priti vsaj en dan prej. Bil pa sem prepuščen sam sebi, dajo ti nekaj osnovnih informacij in to je to. Nihče se ne ukvarja s tabo. Zato smo bili mi nekaj posebnega. Družili smo se z njimi in tako je beseda dala besedo – dobili smo priporočila in nove kontakte nastopajočih. Lepa beseda, lepo mesto najde. Te lepe geste so prinesle rezultate, tako smo vedno znova prišli do novih imen.
Govorimo o res velikih imenih iz sveta zabave in športa. Je imel kakšen zvezdnik posebne zahteve?
Ko sem želel, da bi pripeljal Michaela Jacksona, je bilo največ zahtev. To je bila moja velika želja in bi bil nek vrh mojega dela na televiziji. Dj Bobo je bil predskupina turneje Michaela Jacksona po Evropi, ker smo bili z DJ Bobom v dobrih odnosih, smo prišli do managerja Michaela Jacksona. Tako je prišlo do tega, da bi on vendarle prišel. Mi takrat nismo imeli hotela, ki bi ustrezal urniku in zahtevam. Prišli smo tako daleč, da smo načrtovali, da bi prišel s svojim letalom, tukaj pristal in po nastopu bi odšel nazaj na Dunaj. Takrat so pošiljali fakse. Meni je zmanjkalo papirja, koliko zahtev je bilo. Napisano je bilo, kakšno brisačo zahteva, kakšen robček, kozarec … Vse je bilo specificirano, pa ne samo pri Jacksonu, tudi pri drugih zvezdnikih. Vedno smo dobili neke zahteve. Ko je recimo prišel
Toto Cutugno, italijanski pevec, je bilo vse do podrobnosti napisano, kaj bi jedel, kako mora biti začinjeno … Nato sem ga peljal v Radence, kjer je jedel pečenico in repo. Ni mogel prehvaliti. Čisto drugo, kot je pisalo v zahtevah.
Niste le gostili zvezdnikov, zvezdnik ste bili tudi sami. Mnogi se vas spomnimo po pisanih oblačilih, izstopajočih kravatah.
Obleke so bile sponzorske. Kar sem imel na sebi, so naslednji dan takoj prodali. Nekaj oblek sem daroval muzeju, nekaj sem jih podaril na javnih dražbah za humanitarne namene. Niti eden od teh suknjičev mi ni ostal. In imam veliko dilemo, kako bom usklajen z mojimi Kazinkami. (smeh)
Ste se takrat počutili zvezdniško?
Nikoli se nisem počutil zvezdniško. Še danes nimam tega občutka, vem, kako so zvezdniki dojemani drugod. In vem, kako so pri nas. Ljudem se je zdelo, da sem del njihove dnevne sobe. Niso pa bili neki zvezdniški občutki. Vsaj približek tega sem občutil, ko mi je legenda televizije Matjaž Tanko podaril Viktorja. Takrat sem dobil tak dober občutek, ker ni vseeno, da ti takšna velika osebnost da nagrado. Tega občutka ne bom nikoli pozabil.
Dober občutek sem imel tudi, ko sem prišel v Zagreb. Ljudje so želeli imeti moj podpis. Ko sem recimo prišel v Tuzlo, kjer me je pričakalo 30 tisoč ljudi. Ko sem prišel v Makedonijo, so me pričakali z rdečo preprogo.
Čeprav je bila situacija pred 30. leti na nek način podobna, je bilo občinstvo takrat vendarle drugačno. Bi rekli, da je ustvarjanje oddaje danes lažje, kot je bilo pred desetletji? Kako daleč ste s pripravami?
V bistvu podobno kot takrat, podobno razmišljam, kot sem pred 30 leti. Vse imam v mislih, kako bo videti, ko bodo ljudje prišli, kako jih bomo sprejeli, kako bodo potekale vaje, vse do tega, kako bodo oblečeni. Scena bo identična, kot je bila takrat. Nastopajoči bodo isti, kot so bili takrat, s tem, da bomo vse samo nekoliko starejši. Takrat sem v oddajo vstopil med mladenke iz Plesne šole Kazina. In vseh 12 punc, ki so takrat – v svojih zgodnjih 20.- plesale, po 30 letih spet pridejo. Dekleta že trenirajo za nastop in še vedno so videti odlično. Veselim se te naše obletnice.
Kako boste danes nagovorili mlade, ki imajo dostop do praktično vsega?
Če želimo obdržati mlade, tako imenovano generacijo Z, jim moramo ponuditi nekaj, kar jih bo pritegnilo. Ti mladi vedno manj spremljajo televizijo, pritegniti jih je treba s pretočno vsebino. Vsak ima telefon, na katerem preživi veliko časa. Zato bi ta komunikacija s telefonom bila edina formula, da jih pritegneš.
Mislite, da je možno v današnjem času, v prenasičenosti vsega, poustvariti nekaj tako velikega, kot je bila oddaja »Poglej in zadeni« v 90.? In kje boste oddajo prevajali?
Seveda, takrat je bila pot do teh ljudi veliko težja. Zato sem prej omenil, da bi se prilagodil današnjim trendom. Zelo pomembna je interaktivnost, da ima gledalec možnost sodelovati v oddaji. Če daš gledalcu takšno možnost, je to največ. Še vedno govorim, da te oddaje, ki so posnete, ne dajo možnost interaktivnosti ter da pritegnejo mlade. Jaz mislim, da bi se to dalo, seveda s premišljenim scenarijem. Vse gre na telefon, mladi ne gledajo televizije. Njihova kupna moč še prihaja in če danes začneš razmišljat, kako jih boš pridobil, potem se nimaš kaj bati. Če pa to zanemariš, ustvarjaš oddaje za starejše gledalce – potem izgubljaš na dolgi rok. Glede predvajanja smo še v dogovorih. Ne računamo, da nam bo televizija kaj plačala. Je pa danes toliko družbenih platform, da je ena izmed možnosti tudi YouTube. Da predvajamo oddajo samo tam, kar bi bilo po eni strani celo najboljše. Oddajo bodo tako gledalci lahko pogledali, ko bodo imeli čas.
Kdo od nastopajočih je že potrdil svoj prihod?
Če me spremljate na mojih družbenih omrežjih, vidite, da je nastop potrdilo kar nekaj glasbenikov. Prihaja Jan Plestenjak. On je bil eden izmed naših prvih varovancev, od vsega začetka je bil pri nas. Vesel sem, da je danes ena največjih zvezd slovenske scene. Že takrat je imel ogromen talent, medtem ko so imeli na uredništvu Radiotelevizije Slovenija vedno pomisleke, zakaj ga izpostavljam. Verjel sem vanj in očitno sem imel prav. Gostil sem tudi meni zelo dragega Dominika Kozariča, povabili smo Kingstone in Viktorje. Ravno Viktorji so zmagovalci našega »Zvezdnega prahu«. Miran Rudan je bil z nami, tudi on prihaja. Iz Hrvaške prihaja Vanna iz skupine ET. Skupina je bila kultna. Strašno se veselim skladbe »Tek je 12 sati«. Pride tudi Severina, ki jo pričakujemo z velikim veseljem. Malce latina bo prinesel Davor Radolfi. Pride tudi Parni Valjak. V ozadju scene smo naredili majhne škatlice, v katerih bodo majhne lučke. S temi lučkami se bomo spomnili tistih, ki jih nič več nami. Zdaj, ko gledam fotografije oddaje, vidim, da so številni odšli prehitro. Eden izmed njih je Aki Rahimovski. Ravno z njimi se pogovarjam, da bodo zapeli enega izmed starih hitov, seveda z vrhunskim novim pevcem. Prihaja tudi kar nekaj imen izven države bivše Jugoslavije. Res bo lepo.
