V zadnjem krožišču pred Qlandio že vidim, da je zunanje parkirišče nabito polno. To ponavadi pomeni, da je še enkrat toliko avtomobilov tudi v parkirni hiši. Vseeno se spustim po klančini in prijetno presenečena ugotovim, da je v garaži avtov le za vzorec in lahko parkiram čisto zraven izbranega vhoda.
Poleg denarnice in telefona zdaj ne smem pozabiti niti na obvezno dodatno opremo – masko. Sežem v stranski predal v vratih avtomobila in si jo nadanem. Rosijo se mi očala in takoj me mine navdušenje nad nakupovanjem. Vseeno se spravim na tekoče stopnice in čez nekaj sekund se že znajdem v gneči na glavnem hodniku. Nisem je pričakovala. Vsi so prišli – mladi in stari. Mamica v naročju ziba nekajmesečnega dojenčka, tudi starejši se sprehajajo med trgovinami, otroci se pritožujejo, da pod masko ne morejo dihati (razumem jih).
Pri vhodu v vsako trgovino si je potrebno razkužiti roke pred začetkom nakupovanja. Poleg stoji tudi plakat, ki nas opozarja, naj držimo varnostno razdaljo do drugih kupcev, kar je v takšni gneči pravzaprav nemogoče. Sprehodim se čez celo trgovino, v rokah nosim nekaj kosov, ki so mi všeč. Prehod do kabin za pomerjanje je zabarikadiran z nekakšno nižjo omarico, napis na njej nas obvesti, da pomerjanje oblačil zaradi varnosti trenutno ni dovoljeno. V bližini ena od trgovk že razlaga stranki, kakšen postopek sledi. Malo vlečem na ušesa, ker tudi mene zanima, kako vse skupaj po novem poteka. Izbrana oblačila kupiš in jih pomeriš doma. Kar ti ni prav ali ti preprosto ni všeč, vrneš nazaj v prodajalno. Denarja za kupljene izdelke ne vračajo. Lahko jih zamenjaš za kaj drugega ali dobiš dobropisno kartico, ki jo lahko vnovčiš za prihodnje nakupe.
V trgovinah s čevlji je malo lažje. Pomeriš lahko karkoli, edino pravilo je, da imaš obute nogavice. Če jih nimaš s seboj, so tam na voljo tudi takšne za enkratno uporabo. Pomerjanje sandalov z nogavicami je sicer precej smešno, je pa boljše kot izbiranje številke zgolj po občutku. Končam tudi s tem nakupom in plačam znižano ceno, saj imajo prav vse trgovine otvoritvene popuste in z velikimi plakati kupce vabijo med svoje police.
Odhitim proti avtu in že komaj čakam, da lahko spet normalno zadiham. Med vsemi ljudmi, ki niso niti približno 2 metra narazen eden od drugega, zagledam tudi gospoda, ki se po Qlandii sprehaja kar brez maske. Če bi še dva meseca nazaj največ pozornosti vzbudil nekdo, ki bi se zamaskiran sprehajal po trgovinah, je bil danes zmagovalec v prejemanju čudnih pogledov definitivno gospod brez maske. Je le pozabil nanjo ali ima že preprosto vsega dovolj? Ni moja stvar. Sicer pa moram hitro domov, da pomerim oblačila in se v najslabšem primeru jutri ponovno vrnem, da jih zamenjam za dobropisno kartico.
N.F.
