Ko recimo tujcu razlagamo, kaj je tisto najbolj tipično slovenskega, ima marsikdo v mislih nedeljsko opoldne, govejo juho, v spremljavi narodnozabavne glasbe. Včasih se je te zvrsti držal pridevnik »goveja« in delovala je po principu resničnostnih šovov. To je: nihče jih ne gleda oziroma te glasbe ne posluša, a vsi vedo za kaj se gre. Glasba je bila odrinjena na obrobje, ven iz urbanih središč. Danes pa ponovno vzbuja simpatijo mlade generacije. Za harmonike so poprijeli mladi fantje in dekleta, polko preoblekli v sodobno preobleko in naredili korak proti mladi generaciji.
Narodnozabavna glasba se je razvila iz ljudske glasbe, prepleta godčevskega igranja in ljudskega petja. Povojni čas je prinesel neko mero optimizma in tudi odskočno desko za ta glasbeni žanr. Slovenski etnolog Janez Bogataj za rojstvo narodnozabavne glasbe označuje leto 1953 s pojavom Gorenjskega kvinteta, ki predhodnike Avsenikov, o njihovem bogatem ustvarjanju bomo govorili v nadaljevanju Samo ime »narodnozabavna glasba« pa je temu žanru pripel Janez Bitenc, slovenski skladatelj in pedagog.
Seveda se ta glasbena zvrst ni pojavila čez noč, zametki so se pojavili že v 19. stoletju z diatonično harmoniko. V predvojnem času so narodnozabavne note preigravali zdomci v ZDA.
Rojstvo te glasbe je torej kompleksno, ni jasno, ali se je rodila spontano ali načrtno. Je pa dejstvo, da se je razcvetela po Drugi svetovni vojni. Narodnozabavni ansambli so se začeli pojavljati kot gobe po dežju in ta glasba je postala del naše identitete.
Begunje, rojstni kraj narodnozabavne viže
Za zibelko tega tipa glasbe veljajo Begunje na Gorenjskem. Kot smo že omenili, sta leta 1953 brata Slavko in Vilko Avsenik ustanovila ansambel in začela pisati bogato glasbeno zgodovino. Trio je prerasel v kvartet in nato v Kvintet bratov Avsenik. V času delovanja so izdali 120 plošč in kaset, v skupni nakladi neverjetnih 30 milijonov primerkov. Na Golici, Tam, kjer murke cveto, Planica, Planica, Slovenija, od kod lepote tvoje … njihov bogat opus obsega več kot 670 pesmi, ki jih poznajo vse generacije.
Njihove pesmi so odmevale po svetovnih odrih, na nemškem govornem območju so skupino poznali pod imenom Oberkrainer Quintett.
Skupina je nastopala tudi po 330 noči na leto. S približno 170 nastopi na leto pa danes glasbeno dediščino z ansamblom nadaljuje Sašo Avsenik, Slavkov vnuk.
Na drugem koncu Slovenije pa se je leta 1932 v Mirni peči rodil še en velikan narodnozabavne glasbe, Lojze Slak. Nad harmoniko ga je navdušil stric Ludvik in še preden je zašel v šolske klopi, je dodobra obvladal harmoniko.
Pri 15-ih letih je že samostojno igral na »ohceti« in svate na porokah zabaval dobrih 10 let. Rad je tudi povedal, da so bili ti nastopi njegova najboljša glasbena šola.
Prelomnega leta 1957 je Lojze Slak nastopil na javni radijski oddaji »Pokaži kaj znaš« in od takrat ga je občinstvo sprejelo za svojega.
Leta 1964 se je začela uspešna naveza s Fanti s Praprota in postali so eden najbolj prepoznavnih domačih ansamblov.
Slakov gumb
Skozi leta izkušenj je Slak svojo diatonično harmoniko obvladal do te mere, da mu je ta postala premalo. Da je razširil svoje možnosti igranja, je iznašel in dodal poseben gumb, ti. »Slakov gumb«.
Oče novomeškega festivala »Boš videl, kaj dela Dolen’c!«, je bil znan tudi izven naših krajev. Ansambel so občudovali čez lužo in tudi v Avstraliji. Skozi kariero se je Slak rad povezoval z raznimi skupinami drugih žanrov. Z njim so zapeli Big Foot Mama, Čuki in številni drugi.
Ob tridesetletnici svojega ustvarjenja je dvakrat do zadnjega kotička napolnil Cankarjev dom v Ljubljani.
Ob ljubezni do harmonike je v njem tlela tudi ljubezen do športa in do vinogradništva. V zidanici na Trški gori je namreč prideloval kvalitetno vino.
Vino, veselica in Golica
Osamosvojitev Slovenije je prinesla nove premike v narodnozabavni glasbi, množično so se snemali videospoti in domača glasba se je začela spogledovati še z drugimi žanri. Skupina Atomik Harmonik je v začetku novega tisočletja delila Slovenijo. Na tiste, ki so ob »turbofolku« zaplesali in na tiste, ki so se zgražali nad pevkama z globokima dekoltejema in nad besedili, ki so namigovala na spolnost. Glasba je postala erotizirana, pogosto jo je spremljal pridevnik »primitivna«.
Da se narodnozabavna glasba pripravlja na prisvojitve z avtokracijo in fašizmom, je mnenja profesor s katedre za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede, dr. Peter Stanković.
»Ni tujcev, ni gejev, ni lezbijk, ni čefurjev, ni pankerjev, ni hipijev, ni nikogar, ki bi bil drugačen,« je v oddaji na Valu 202, kjer so govorili o sodobni narodnozabani glasbi, izjavil Stankovič. Ob teh izjavah je završalo tako med glasbeniki kot med politiki. Ta glasbeni žanr je postal tudi vojno polje desne in leve politične opcije. A pustimo te boje drugim in nadaljujmo s svežim valom tega žanra.
Kot je v enem od intervjujev povedal Stankovič, narodnozabavno glasbo še zmeraj zmotno umeščamo na pašnike, tega žanra ne poslušajo zgolj starejše generacije ampak tudi mladi.
Melodije so privlačne naredili mladi s strganimi kavbojkami, divjimi frizurami, ki se spogledujejo s prvinami popa. Enega večjih korakov k mestu in k mladim so naredili Modrijani, ki so do zadnjega kotička polnili koncertne dvorane. V podobnem tempu danes nadaljujejo še številne druge skupine. S harmoniko so na primer Polkaholiki navduševali na hrvaškem Supertalentu, fantje so si priborili simpatije mladih. In tudi tistih najmlajših, ki tudi sredi poletja z veseljem prepevajo »Greva na lučke, lučke …«.
Polka in valček bosta pri nas, s primesmi različnih žanrov, očitno živela dalje. Nekaterim v veselje, spet drugi bodo ob teh melodijah zavili z očmi. Dobro, da imamo možnost – lahko damo bolj naglas ali pa premaknemo postajo.
