»Živijo, sem Tim. Že ob koncu 1. letnika sem si preko študentskega servisa našel delo v Trubarjevem domu upokojencev Loka pri Zidanem Mostu. Zelo dobro sem se ujel z zdravstvenim timom in z veseljem lahko rečem, dasem postal del njih,” je zapisal Tim.
Kot je zapisal se je v začetku meseca oktobra pojavila prva okužba v domu, in sicer okužil se je eden izmed stanovalcev doma. Po nekaj dneh se je okužba razširila med zaposlene- okužena je bila 1/3 zaposlenih in 60 stanovalcev. Iz doma so ga klicali in ga vprašali, če je pripravljen pomagati. Brez razmišljanja je odgovoril da pride.
Kako poteka njegov dan
Zjutraj se ob 6:20 oblečemo v plastične skafandre. Čez si damo dvojne rokavice, spodnje z lepilnim trakom zalepimo na skafander, da ja ne bo prišla okužba do nas. Prav tako si zalepimo zaščito za obutev. Nadenemo si ffp3 masko, ki nudi najvišjo zaščito pred okužbo (in se pod njo res res težko diha). Čez glavo si poveznemo kapuco skafandra, ki ti sega vse do oči, čez pa damo še vizir.
Začnemo z jutranjo nega, voda nam pa že po prvi uri in pol teče v grlo, saj že zamujamo z zajtrkom.
Ob 8:00 hitimo z zajtrkom in hranjenjem ljudi
Ko si ob 9:00 od vsega skupaj že res utrujen, te čaka še veliko dela. Po hrbtu ti teče znoj, veš pa, da boš v tem vročem, preznojenem skafandru še vsaj 2 uri. Noro te srbi oko, pa se ne moreš popraskati, ker imaš vse kontaminirano od virusa. Da sploh ne govorimo, da sline že ne moreš več požirati, ampak ne greš pit, ker veš, da boš porabil vsaj 10 minut (ki so zlata vredne, ker imaš še veliko dela), da se slečeš in nazaj oblečeš. O tem, da bi šel lulat, pa niti ne upaš pomisliti. Takrat ti nekdo zazvoni s sobnim zvončkom in moraš v dobrem delu in skrbi zanj z nasmehom priti v sobo in vprašati, kaj želi.
Končno je ura 12:00, ko imaš prvo pavzo in se lahko slečeš iz skafandra ter nekaj malega poješ in popiješ. A ne za dolgo.
Ob 12:20 se že oblačiš v vso zaščitno opremo, saj ti ob 13:00 pripeljejo kosilo za stanovalce. Po takšnem vrstnem redu si sledijo še popoldanska malica, nega in večerja. Z večerno nego, ko
stanovalce pospremimo spat, pa moramo končati do 19:20. Takrat se naša 13-urna izmena konča. Vsega skupaj imamo v 13 urah 2 pavzi po 20 min. Vse ostalo pa preživimo v skafandrih. Seveda ne smem pozabiti še vse dejavnosti, ki se izvajajo poleg nege in razdeljevanja obrokov. Ves čas je potrebno skrbeti za stanje oskrbovancev. Redno se jim merijo vitalne funkcije, preverja se, kdo
potrebuje kisik, ali so jim stekle infuzije in jih je potrebno zamenjati. Poleg vsega fizičnega napora, pa je zraven tudi precej psihičnega. Ne pozabi, da so v domu pretežno starostniki z že tako ali tako
pridruženimi boleznimi, ki jih je tale virus precej prizadel. Težko je videti gospoda, ki je še prejšnji teden hodil naokoli, sedaj pa nepokreten leži v postelji, je v plenicah, priključen na monitor, diha
s pomočjo kisika, teče pa mu že 3. plastenka infuzije. Dve sobi naprej pa gospa lovi zadnje dihljaje, preden umre.
Ko se po 13 urah dela dokončno slečeš iz skafandra, imaš po obrazu vse zažeto od maske, ušesa te nenormalno bolijo, majico pa bi lahko skorajda ožel.
Nekateri primeri so res psihično težki, drugi bolj fizično. Predvsem mi je všeč občutek, ko po 14 dneh s covid bolniki test še vedno pokaže, da sem negativen (ja, za sabo imam že 5 testiranj, 4 od teh so bili samo zaradi službe). A vseeno z veseljem pomagam, s tem pa sodelavcem, ki se v dani situaciji res dobro namatrajo, izkažem kolegialnost in solidarnost, stanovalcem pa v prvi vrsti pomoč in dodatno oskrbo. Za takšen poklic sem se odločil in to bom počel za dobro vest samega sebe.
