Beseda »ne« je kompleksna beseda, ki jo je otrok zmožen razumeti veliko kasneje, kot si mislimo oziroma kot od njega pričakujemo.
Prepoved. Kdaj smo ljudje sploh zmožni razumeti prepoved? Seveda, rekli boste, da nekateri pač nikoli. Ampak… ni čisto tako. Zmožnost razumeti »ne« in pa pripravljenost razumeti »ne« sta dve popolnoma različni stvari. In dejstvo je, da prvo ni izbirno, drugo pa popolnoma. Seveda, govorimo o otrocih, malčkih, ki jih lahko popolni laiki oziroma tistim, ki se ne poglabljajo preveč v vzgojo otrok in ne sledijo tovrstnim trendom, hitro označijo za nevzgojene, razvajene, celo hudobne in podobno. Torej, kdaj je otrok sploh sposoben »fiziološko« razumeti, kaj beseda »ne« pomeni? Kako naj ga to »naučimo«, kako naj mu jo predstavimo, kako naj (drugače) reagiramo? O tem je v enem izmed mnogih objavljenih posnetkov govorila Barbara Završnik, vplivnica, avtorica spletnega programa Pikarije in mama dvoletne Pike, ki se pravzaprav že celo življenje izobražuje o vzgoji (je tudi učiteljica otrok s posebnimi potrebami), no, zadnji dve leti pa teorijo več kot uspešno prenaša tudi v prakso.
Dojenčkom (in majhnim otrokom) se možgani vsak mesec nekoliko spremenijo, s čimer »pridobijo« nove zmožnosti.
0-6 mesecev: Poznavanje besed: 0
Dojenčki še ne poznajo nobene besede. Se oglašajo, čebljajo, imamo občutek, da jim uspe tudi kakšna besedica, ki pa ima zgolj slučajno nek pomen – po navadi so to besede mama, tata, baba, babi, gaga… Kar pa je vseeno odlično za »igrico« iskanja smisla. Gre za to, da dojenčkovo »besedo« nekako izkoristite za pogovor z njim. Če reče recimo mama, vi nadaljujete recimo »mama pa zdaj kuha kosilo, kaj pa misliš, da bi lahko skuhala?« in dojenček reče »uo,« pa mu odgovorite »a juho? Tudi lahko, ampak za večerjo, velja?«
V prvih mesecih res uživajo v izmenjevanju vlog v smislu »govorec – poslušalec«. Zdaj je že pomembno, da uporabljamo pravo intonacijo glasu, torej, če želimo postaviti vprašanje, na katerega želimo odgovor, odziv, gremo z glasom navzgor. Seveda dojenček tega še ne razume, vseeno pa so to temelji za dober govorno jezikovni razvoj. To delajte od samega začetka.
Če se otrok do 1. leta ne odziva na svoje ime, je nujna intervencija!
7. – 14. mesec: poznavanje besed: nekaj
Otrok ne »napreduje« na področju širjenja kapacitet pomenov besed. Dodaja nove besede, celo na tedenski ravni…
Od 14. meseca naprej: »bum« besed
Po 14. mesecu (seveda, okvirno) pa se zgodi besedni »bum«, ko skorajda vsak dan nekaj novega vedo, razumejo in nas nemalokrat s svojim razumevanjem presenetijo. Takrat osvajanje besed torej dobi poskok.
Od 14. meseca naprej se začne gradnja besede »ne« v treh fazah. Najlažje pokažemo na primeru vsem staršem znane težave – vtičnice:
1. Ob besedi NE otrok miselno »poimenuje« vtičnico NE, torej, da se vtičnici reče NE.
Ne je kompleksna beseda. Prepoved je stvar, ki je ne morejo takoj osvojiti. Rabijo precej časa in miselnih procesov, da lahko besedo ne povežejo s prepovedjo. Kmalu pa pride faza ponavljanja, ki potem traja še leta in leta…
2. Besedi NE sledi smeh in ponavljanje.
Otrok nenehno hodi do vtičnice, mu rečeš »ne«, pa se bo smejal in smejal. Pa ne zato, ker bi vas nalašč po domače povedano »hecal«, pač pa zato, ker mu je ta fenomen ponavljanja tako všeč. Otroci namreč ljubijo ponavljanje. V prvi vrsti zaradi tega, ker čutijo neko predvidljivost, čutijo se močne, ker lahko predvidijo naša dejanja in drugič zato, ker rabijo ponavljanje, da se kaj naučijo.
Beseda ne se uporablja odločno, resno, obrazna mimika in kretnje naj bodo skladne z našimi besedami. Nebesedna komunikacija je zanje namreč še bolj pomembna od besedne. Če se boste vi denimo ob besedi ne smehljali, plesali in ne delovali resno, vaša prepoved ne bo obrodila sadov.
3. Po besedi NE pokažemo pravo vedenje.
Pri vtičnici je to sicer »le« odmik stran od vtičnice, boljši primer pa je denimo stik z živaljo. Vsak otrok bo, ko vidi mačko, jo zagrabil in potegnil k sebi. S tem ni nič narobe, s tem otrok pač spoznava svet že od samega začetka in tako je ta gib njegov »temeljni« gib in ne ve, da je pač v določenih primerih ta gib »napačen« oziroma neprimeren. Da se z mačkom ne ravna tako mu najbolje pokažemo s tem, da ravnamo »pravilno«. Mačko pobožamo.
Vedno se da poudarek na pravilno vedenje! Če se beseda »ne« uporablja prepogosto, je otrok ne bo jemal tako resno, kot bi jo sicer, ko jo uporabimo res takrat, ko je to potrebno. Torej, vedno poskusimo na drugačen način mogoče preusmerit oziroma »spremenit« vedenje.
Predenj postavimo prepoved, predenj rečemo NE, se vprašajmo:
Koliko je ta prepoved smiselna oziroma pomembna?
Zamislite si tri košare:
Košara A je »čisti ne«: zahteve, ki so življenjsko pomembne, ki ne glede na to, kakšen bo odziv otroka, pri njej vztrajamo in ne popustimo (denimo vtičnice, kabli, držanje za roko ob cesti…)
Košara B je košara za kompromise: ko vidimo, da otrok začne kazati neugodje in se vprašamo, ali lahko to zahtevo postavimo drugače. Vedno se odlično obnesejo možnosti izbire. Recimo: »Ne pustim ti, da rišeš po steni.« Ali je kakšen kompromis, ki bi se otroku približal? »Lahko rišeš na steno na plakat ali na tla na plakat.« Ko ima otrok občutek izbire vedno tudi bolje in lažje sodeluje.
Košara C je nesmiselna: to so zahteve brez kakršne koli smiselne podlage in zahteve, ki jih izrečemo zaradi našega čustvenega vzburjenja oziroma, ker »imamo slab dan in smo slabe volje«.
Od 14. meseca naprej
Lahko pri 14., 15., 16. mesecu, vrhunec pa je med 2. in 3. letom…
Otrok začne 20 – 25-krat na uro uporabljati besedo »ne«. Otrok se v tem obdobju začne zavedati svojega vpliva na svet. Ob tem, da reče »ne«, se počuti močnega, da lahko kreira ta svet. Nima še besednega zaklada, da bi na kakšen drug način tega lotil, pozna pa seveda besedo ne (za katero smo se zelo trudili, da jo spozna). Želijo si samostojnosti in ta faza je pravzaprav res zelo smiselna.
Obstaja pa par načinov, kako čim lažje »pluti« skozi to fazo, in sicer: z otrokom sodelujte in vse delajte preko igre.
1. nasvet:
Poskusite postavljati vprašanja, katerih odgovor ne more biti ja ali ne, ampak izbira.
Recimo: »Ali bi jedel jabolko?« Odgovor bo skoraj zagotovo »ne«. Namesto tega mu ponudite izbiro, v smislu: »Ali bi raje jabolko ali pomarančo?« namreč, na ta način bo otrok dobil občutek, da odloča o »svojih« stvareh, da soustvarja svet, da ima vpliv in da je avtonomen, ni pa vam treba iti v konflikt z njim. Ta metoda je super in se jo lahko uporablja na skoraj vseh področjih.
Primeri igre:
– pojdi spat ali obleci se: »Kdo se bo prvi preoblekel (v pidžamo) – mami ali ti?«
– pospravljanje igrač: »Kdo bo glasneje vrgel kocko v zaboj – mami ali ti?«
Primeri sodelovanja:
– pojdi spat: »Boš najprej umil zobe ali oblekel pidžamo?«
– obleci se: »Boš oblekla hlače ali oblekico?«
– pospravi igrače: »Bova najprej pospravila kocke ali avtočke?«
2. nasvet:
Bodite vzor.
Vaša količina »ne-jev«, ki jo uporabite, se vam bo vrnila.
Na primer: namesto, da rečete »Ne skači po kavču,« recite »Na kavču si, na kavču sedimo.«
3. nasvet:
Ignor.
Ampak tukaj moramo biti previdni, da otroka ignoriramo res samo v primeru, ko z »ne-ji« nedvomno samo išče vašo pozornost. Takrat se za nekaj sekund odmaknite s pogledom stran, potem pa spet ljubeče sodelujte.
4. nasvet:
Včasih pač morate vztrajati in »biti šef«.
Enostavno je včasih treba nekaj minut samo stati v kopalnici in stokrat ponoviti, da zobna ščetka ne gre v koš za perilo. Bodite odločni, jasni, vztrajni, ne obupajte. Eni otročki dojamejo prej, drugi so bolj temperamentni… In z nobenim od teh ni nič narobe.
5. nasvet:
Včasih pustite, da je pač »ne.«
Otrok se mora namreč do odrasle dobe naučiti uporabiti besedo ne. Včasih njegov »ne« mora biti slišan in smiseln. Včasih res pri kakšni stvari ni treba vztrajati do konca. Na ta način krepi kritično mišljenje, ve, da lahko sestavi dober argument, ki vas prepriča.
Skratka, če nekako povzamemo in iz napisanega izluščimo najpomembnejše: Otroku pustimo čim več svobode pri odločanju, z njim sodelujmo in mu ne le ukazujmo. Čim več vsakodnevnih opravil opravljajmo preko igre in se posvetimo uspehu, neuspehe pa ignorirajmo. Beseda NE naj bo uporabljena v smiselnih situacijah, saj jo bo otrok le tako jemal resno in jo upošteval.
N.Š.