Je že res, da je v množici načrtovanih pohodov okoli dolenjske prestolnice s težavo najti pot, ki ne bi bila že mnogokrat prehojena, ki bi bila za pohodnike manj znana, pa zato toliko bolj zanimiva. Ampak če se že ne najde ”nova”, pa se z dobrim poznavanjem ljudi, dogodkov, predvsem pa s pristnimi stiki s posamezniki uspe in celo preseči pričakovani cilj.
Priprava tradicionalnega Pohoda okoli Novega mesta je že ena takšnih težav, še posebno, ker je bil del programa vedno postanek v prijetno domačem okolju in okrepčilo s pristno domačo hrano ter pijačo.
Odločitev za tokratni cilj je bila težka ravno zaradi premnogih korakov na tem območju v organizaciji našega in še nekaterih sosednjih društev. Kako prav nam je prišla informacija, da ”obratuje” na Trški gori ”pušelšank pri botri Jožefini”, saj je bistveno olajšala odločitev.
Pohodniki smo se na pot odpravili v soboto, 29. februarja. Pri nekdanjem ”Vindišarju” zbrani manjši skupini prijavljenih pohodnikov se je pozneje na poti skozi Ragov log in pod Trško goro pridružilo še nekaj posameznikov. Rek, da ”dober glas seže v deveto vas” je bil potrjen, saj je bila med nami tudi skupina tudi treh generacij iz Brega pri Sevnici, ki so bili tokrat prvič v dolenjski prestolnici in njeni okolici. Po markirani poti smo ob srečevanju mnogih posameznikov, ki so utrjevali korake že navzdol s pobočja, umirjeno prišli do cerkvice. Po krajšem počitku, razgledu po novomeški dolini in seveda izmenjavi dobrot iz nahrbtnikov, se je manjša skupinica osebnih prijateljev našega Robija pred tudi zanj simbolnima obeležjema nasproti cerkve nastavila fotoaparatu in mu tako zaželela čimprejšnje okrevanje. Obšli smo Slakovo zidanico in že nas je na ovinku pričakala gostiteljica.
Mnogim je zastal korak ob pogledu na pripravljeno dobrodošlico. Prisrčno povedane besede predsednice Turistično kulturnega društva trškogorsko srce je bilo hkrati povabilo za doživeti ”pušelšank”. To je bila enkratna ponudba samih domačih dobrot, ki jih društvo podrobno predstavlja tudi v svojem tiskanem letaku. Vsaka roka je lahko vzela, kar in kolikor so izbrale in videle oči. Naštevati in opisovati bi bila velika napaka pisca, ne le, da je še kako vredno za vse to biti tam, ampak tudi na način Pavčkovega verza ”znova in znova”. Tega se z besedami preprosto ne da opisati. Nismo bili ujetniki časa, tudi zaradi izvrstnega druženja z ga. Jožico se je časovno razvleklo. Poleg vsega tega pa se nam je razdajal še čudovit pogled navzdol, preko vinogradov, dolinic, mimo in preko zidanic…
Druga desetletnica tega pohoda je bila obeležena enkratno in vsi smo v en glas zatrdili, da bi se že sedaj prijavili za srečanje ob letu osorej na isti lokaciji in isti ponudbi. Pot navzdol je bila ”posuta” z vsemi temi vtisi, tudi zato je minila kar mimogrede.
Anton Murgelj, PD Krka
