Jurij Moškon je Novomeščan, ki je v slovenskem prostoru poznan kot filmski in televizijski montažer, ki je sodeloval pri produkciji več kot 100 slovenskih celovečernih filmov, dokumentarcev, serij itd. Največji odmev so dosegli Kapa, Zvenenje v glavi, Primeri inšpektorja Vrenka in Gremo mi po svoje. Spada med bolj produktivne ustvarjalce v slovenskem filmskem prostoru. Nagrado Vesna je prvič prejel leta 2008 za montažo filma Za vedno, kasneje leta 2012 za montažo filma Hvala Sunderland ter 2015 za montažo filma Utrip ljubezni.
Po poklicu je inženir multimedije, je avtor knjige Videotehnika in ustvarjalnost, bil pa je tudi soustanovitelj Televizije Novo mesto, kjer je dolga leta snemal in montiral mladinsko oddajo MKC TV, ki je v celoti objavljena na istoimenskem Youtube kanalu. Skozi Šance smo se sprehodili do njegovega doma, kjer nam je pokazal tudi svoj digitalni arhiv fotografij in videoposnetkov.
V Novem mestu ste bili že v 80-ih znani po tem, da imate fotoaparat ali kamero v rokah. Kaj ste slikali in snemali?
Fotografiral sem portrete ter dokumentiral dogodke, ki sem jim bil priča. Morda sem to podedoval po očetu Marjanu, ki je bil novinar. No, bil je tudi snemalec na RTV, dopisnik za Dolenjsko, kasneje je delal na Dolenjskem listu. Bil je ustanovitelj Televizije Novo mesto (prva regionalna televizija v Sloveniji), ustanovitelj Roda Gorjanskih Tabornikov, igralec, radioamater, predsednik Aerokluba Novo mesto, itd., ki se je v svojih zadnjih letih posvetil proučevanju izvora slovenstva ter pisanju knjig.
Omenili ste Televizijo Novo mesto, kjer ste mladi imeli vsako soboto na sporedu svojo oddajo MKC TV. Kako ste prišli do ideje zanjo?
Pokojni Primož Žižek – Pimpi je imel idejo, da bi mladi v Novem mestu izdajali svoj časopis. Obrnil se je na mojega očeta, ki pa nam je svetoval, naj snemamo oddaje, da je časopis že pasé. 1. oddaja se je predvajala 8. februarja 1992. Prvi urednik oddaje je bil Jože Berus (danes direktor podjetja Terme Krka), v 6 letih rednega snemanja in v 311 oddajah so sodelovali še: Monika Karan, Andrej Čopič, Hermina Golob, Dušan Pezelj, Katina, Franci Kek (prva oddaja v živo), Zdene Kockar, Marko Gošnik, Marjan Menger, Peter Geršič, Gregor Gregorčič, Sebastjan Srovin, Sašo Đukič, Igor Vidmar, Klemen Dvornik (filmske recenzije), Boris Petkovič (alternativne vsebine), Gorazd Žabkar, Miha Tominšek, Bojan Nagelj, Jani Muhič in Ines Medle, morda sem na koga pozabil. Bili smo zagnani mladi, ki smo se znali povezati in uresničevati ideje skupne vizije. Morda smo bili takšna generacija.
Novomeščani so imeli mešana mnenja o oddaji, nekateri so bili navdušeni, nekateri pa so se nad našim delom zgražali, nam pa to ni bilo pomembno. Mladi smo držali skupaj. Od leta 1993 so nas spremljali tudi v Zagrebu, kajti tistega leta smo dobili svojo frekvenco. Za nas so rekli: “Oni ludi Slovenci!”.
Takrat ste bili v študentskih letih, kako ste se odločali in odločili za študij? Ste vedeli, da boste življenje posvetili filmografiji?
Leta 1991 sem se najprej vpisal na geodezijo, ker ni bilo sprejemnih izpitov. Po 6 mesecih predavanj sem ugotovil, da to ne bo zame. Prepisal sem se na Pedagoško fakulteto (fizika in tehnika), kjer sem 1. letnik ponavljal, na začetku 2. letnika pa sem prišel do spoznanja, da si ne želim biti učitelj. Ker sem med študijem soustvarjal oddajo MKC TV, sem ugotovil, da me zanimajo mediji. Vpisal sem se na fakulteto v Avstraliji, vendar bi za življenje tam potreboval okoli 20.000 ameriških dolarjev, ki pa jih nisem imel. Že za letalsko karto ni bilo dovolj denarja. Prijavil sem se na enoletni študij na akademiji FAMU v Pragi. Tam sem se seznanil s filmom in se preizkusil kot kamerman, režiser in montažer v treh različnih filmih ter ugotovil, da se najbolje znajdem v tehnično-kreativnem delu, torej montaži. Ko sem se vrnil domov, me je čakala vojska, ki sem jo odslužil pri tabornikih, to pa je zgodba zase.
Kako se znajdete v vsej tej količini slik in videov, ki ste nam jih pokazali? Imate kakšen poseben sistem arhiviranja?
Arhiviranja sem se moral lotiti na poseben način – predvsem videoposnetkov. Najprej so se shranjevali filmi, potem smo šli na kasete, iz kaset pa na digitalno obliko na trdih diskih, ki pa niso bili zanesljivi in smo morali imeti kopije. Recimo pri filmu Gremo mi po svoje smo film shranili na približno 75 trdih diskih, kar je znalo takrat biti tudi drago. V svojem raziskovanju sem naletel na tehnologijo za arhiviranje LTO, ki so jo drugod po svetu že uporabljali in jo predstavil v Sloveniji. To je še danes način arhiviranja digitalnih posnetkov.
Kar nekaj časa je vzelo raziskovanje najbolj racionalnega arhiviranja. Fotografije sem digitaliziral, čaka me le še ena škatla očetovih fotografij. Za to sem porabil nekaj let. Za vse MKC TV oddaje, ki sem jih objavil na Youtubu, sem porabil kakšno leto. Arhiviranje je dolgotrajen proces, za katerega si vzamem čas, ko ne montiram filmov.
Z očetom sta zgodovino Novega mesta podrobno dokumentirala. Kako pa Novo mesto doživljate danes?
Dogajajo se spremembe, vsekakor je izredno pozitiven razvoj infrastrukture, prenovljen Glavni trg, novi brvi. Tako veliko mesto bi potrebovalo še kakšen cestni most ter več dogajanja. Potrebno nam je ponuditi zanimive vsebine. Premalo ljudi obiskuje dogodke, problematični pa so tudi tisti trije posamezniki, ki s prijavami dogodkov ovirajo ostale.
Naj za konec povem anekdoto. Ko sem bil mlad, smo trije prijatelji sedeli na vodnjaku, v mestu pa ni bilo žive duše. Že takrat smo radi govorili, da se ne dogaja nič, pa vendar je bilo tisto sedenje na vodnjaku dogodek, ki sem si ga zapomnil za vedno.
D.B.
