fbpx
Mestnik
Featured Novice Zanimivosti & Zabava

Stiska sočloveka: Novomeščan, ki nam lahko da misliti

Bliža se čas brezglavega nakupovanja, nepremišljenega polnjenja hladilnika in peke slaščic do onemoglosti. Delež ljudi, ki si tak december lahko privošči se – glede na stanje v državi – zmanjšuje. Vse več je takih, ki o prihajajočih dneh razmišljajo s cmokom v grlu. In na te ljudi misli Božo Kostadinovski, fant, ki preko družbenih omrežji opozarja na stisko in nagovarja k temu, da pomagamo.

Vrečke, polne testenin, moke, riža… Božo Kostadinovski eno za drugo nalaga v avtomobil. Morda vsebina vrečk komu predstavlja čisto vsakdanje stvari, tistim, katerim so vreče namenjene, pa predstavljajo možnost preživetja. Novomeščan, ki je sicer “priženjen” v Ribnico, se je v teh težkih časih čutil dolžnega, da nekaj stori za sočloveka. Povezal se je z dobrodelnico Majo Trampuž in skupaj z njo sta pred začetkom šolskega leta zbirala šolske potrebščine, 400 otrok pa bodo razveselili v času Dedka Mraza.

Zbiranje šolskih potrebščin

Poleg službe in družine je del njegovega dneva namenjen dogovarjanju z raznimi podjetji in posamezniki, ki so pripravljeni pomagati. Ljudje v teh časih, ko se zavedajo težke situacije sočloveka, radi pomagajo in donirajo obleke, živila, pripomočke za osebno nego. “Zbiramo predvsem stvari, da lahko ljudje sploh preživijo in da življenje dobi nek smisel. Do sedaj sem nabiral hrano in pijačo. Plačal sem stroške vezane na šolo, vrtec. Poravnal sem stroške komunale, elektrike…”

S somišljeniki je napolnil hladilnike, omare in poskrbel, da zima ne bo tako hladna. S pomočjo donatorja je mami samohranilki iz Kočevja dostavil pelete v vrednosti 1.000 evrov. Na ljudi, ki potrebujejo pomoč, ga opozorijo znanci. Iz obupa, ker ne vidijo več izhoda, pa ga pokličejo tudi pomoči potrebni ljudje. »Do sedaj sem pomagal ljudem, ki jih je bolezen prisilila v to, da so morali prositi za pomoč. Zaradi bolezni enostavno niso bili več zaposljivi, zmožni za delo in pahnjeni v bedo.« Stroški in dolgovi pa nimajo milosti. “Nimajo niti za sproti, da plačajo račune tudi stradajo, ljudje nimajo za osnovo, kaj šele za luksuz.” Iz glave mu ne gre ženska, ki si ni mogla privoščiti niti kave, pila je ni tako dolgo, da okusa in vonja niti ni mogla priklicati v misli.

Domovi, ki jih obišče, razpadajo, prevladuje vonj po plesni. Ljudje, ki tam živijo so lačni in razmeram primerna je tudi njihova energija. Zvečer, ko se stvari umirijo, pogosto premišljuje o tem, kako bi jim lahko še pomagal, kaj se jim je moralo v življenju zgoditi, da so se znašli v brezupu. “Morda bi jim pomagal že drugačen pogled na življenje,” razmišlja Božo.

Na izkoriščevalca dobrote še ni naletel, pravi. Z ljudmi, ki jim pomaga, je v rednem stiku, pozna njihove življenjske zgodbe. »Njihove reakcije so neprecenljive, dajo ti energijo za naprej. Potrditev, da delaš dobro.” Ljudje tako dobijo upanje, da morda pa ni vse tako črno, da se bi stvari le lahko uredile.”

V kotu Božovega doma se redno kopičijo vreče in škatle, polne stvari, ki so namenjene bodisi mami, ki je zbežala pred nasilnim partnerjem ali za upokojenko, ki po desetletjih dela tehta med tem, ali si bo kupila toplo obutev ali plačala račun za komunalo. In vse to opazuje njegov skoraj 3-letni sin, ki je glavna motivacija, da dobrodelnik vidi soljudi.

Božo Kostadinovski

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih