Mestnik
V steni.
Featured

Uspešno osvojili Mangart (2.679 m)

Osvojiti Mangart, 4. najvišji vrh v Sloveniji, je bila želja mnogih planincev v društvu že pri načrtovanju tur za letošnje leto. Avgust je seveda najprimernejši mesec za obisk visokogorja. Vsi smo upali, da bo na predvideni datum primerno vreme, da bomo lahko odšli na pot.

Čeprav vremenska napoved ni kazala najbolje, smo seveda upali na najboljši možni razplet. Ker sreča spremlja pogumne, smo se na cesti skozi Predel lahko razveselili pogleda na Mangart, ki nas je vabil. Malo smo bili v dilemi, ali smo dovolj zgodnji, da nam bo uspelo priti z avtomobili na Mangartsko sedlo, vendar smo tudi tu imeli srečo. Splačalo se je zgodaj odriniti iz Novega mesta. Po zares navdihujoči, serpentinasti cesti, na kateri smo se veselili spektakularnih razgledov, smo se tako pripeljali 9 km daleč in svoje jeklene konjičke parkirali malo pod Kočo pod Mangartom.

Pozdravilo nas je sveže jutro, ko dolgi rokavi niso bili nič odveč. Sonce je že obsijalo vrh našega cilja, mi pa smo v senci mogočne gore strumno stopili na pot in se podali v breg. Za začetek pot, speljana po travniku, ni bila težka. Nekaj jeklenic nam je pomagalo premostiti zahtevnejše dele poti. Kmalu smo prispeli do razcepa, kjer se levo na vrh podamo po italijanski poti, desno pa se usmerimo na slovensko pot, ki je zahtevnejša in zato bolj primerna za vzpon kot za sestop.

Naš najmlajši udeleženec se je zelo veselil plezalnega dela, ko si je, tako kot vsi ostali, z vso skrbnostjo nadel čelado, plezalni pas in samovarovalni komplet. Po krajših navodilih o uporabi samovarovalnega kompleta, ki jih je podal glavni vodnik, smo se podali v steno. Pot je res spektakularno speljana in dobro zavarovana. Previdnost je seveda potrebna na vsakem koraku. Prav tako zavedanje, da je pot na več mestih speljana nad globokimi prepadi. Po drugi strani pa prav zato lahko ves čas opazujemo Mangartsko sedlo, okoliška hribovja in oblake, ki so hitro globoko pod nami.

Velikost skupine, bilo nas je 21 (tokrat smo v svojo sredi gostili tudi podžupana MO Novo mesto), je preprečevala, da bi se hitreje vzpenjali. Ker smo imeli dovolj časa, vreme pa nam je tudi služilo, večino nas počasen vzpon ni motil. Nasprotno – bili smo veseli, da smo lahko uživali v prelepem razgledu in se veselili vsake rožice, ki je rasla v špranjah ob poti.

Na grebenu.Po škrbini navzgor.Po škrbini navzgor.Med plezanjem.Najmlajši udeleženec.V steni.Zadnja pojasnila o uporabi samovarovalnega kompleta.Proti Mangartskemu sedlu.Na začetku poti.Trebušasta zvončica.Cesta na Mantgartsko sedlo.Proti cilju.Na meji.Pol v Sloveniji pol v Italiji.Televizor v steni.Po melišču v dolino.Triglavska roža.Mangartski vrh.

Bolj, kot smo se dvigali, zahtevnejše so bile razmere. Skala je bila vlažna in na več mestih spolzka, kot da je poledenela. Prav so nam prišle rokavice. Skrbno smo pazili, da nismo krušili kamenja, saj je to zelo nevarno za vse planince pod nami.

Ko so nekateri udeleženci že skoraj obupali, se je izza skal zasvetil križ na vrhu Mangarta. Korak je postal lažji in kar poleteli smo proti našemu cilju. Glavni vodnik nam je vsem čestital za uspešen vzpon. Niti megla, ki se je iz doline naglo dvigala proti vrhu, nam ni mogla zbrisati veselja z obrazov.

Kratek postanek na vrhu smo izkoristili za martinčkanje na soncu in obvezno fotografiranje. Narava se je malo poigrala in nam vztrajno nastavljala oblake, da si nismo mogli ogledati Jalovca. Mogočna Loška stena pa se je kazala v vsej svoji lepoti. Prav tako nismo bili prikrajšani za razgled po drugih hribih v Italiji in Avstriji. Ko so oblaki dosegli vrh, smo sklenili, da je čas za sestop. Tega smo opravili po italijanski poti, ki je lažja. Na poti v dolino smo večkrat prečkali slovensko italijansko mejo in se fotografirali na mejnih označbah. Ugotovili smo, da Italijani pri markacijah varčujejo z barvo, da njihove jeklenice niso tako stabilne kot naše in da imajo v steni montiran televizor.

Prijetno utrujeni smo slednjič sestopili do sedla, kjer smo se ob državni meji sprehodili po travnatem grebenu, se nagledali Belopeških jezer, opazovali ovce na paši in se polni prijetnih vtisov počasi spustili do koče, kjer je prijala njihova hrana ali pa sendviči iz nahrbtnikov. Oblaki so se spuščali in napovedovali dež. Mi pa smo počasi zaključevali planinski dan, ki nam je vsem napolnil baterije. Za nami je bilo skoraj 8 km poti in 788 višinskih metrov, ki smo jih opravili v slabih štirih urah, če odštejem postanke.

Z obljubo, da se skupaj povzpnemo še na kakšen hrib, smo se slednjič odpravili proti domu. Vožnja po mangartski cesti navzdol je bila prav tako zanimiva, kot zjutraj. Tudi oblaki so ostali nekje med Jalovcem in Mangartom. Mi pa smo s soncem na nebu in v srcih zapustili Julijske Alpe. Delček gora je ostal v naših srcih in delček naših src je ostal na Mangartu, ki takoj, ko ga zapustiš, skrivnostno vabi nazaj.

Andreja Bartolj Bele, PD Krka Novo mesto

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih