Veno Vranc, skromni Novomeščan, ki najraje iz ozadja in za svoje delo ne terja niti ne pričakuje zahval, je v zeleni namiznoteniški dvorani v Drgančevju v Novem mestu v zadnjem desetletju kot doma. V dvorani, kjer se je v neprekinjenem 76-letnem delovanju kluba izpisalo največ novomeških veličastnih športnih zgodb.
Ravno v tej dvorani – zanjo je še najbolj zaslužen aktualni predsednik NTK Krka Novo mesto gospod Jernej Jedlovčnik, so v majhni klubski pisarnici razstavljeni številni pokali. Pričajo o nenavadni moči igralcev, ki so ob trdem delu vodstva leta in leta zmagovali v vseh možnih konkurencah in neko obdobje kronali z zapovrstnimi osvojitvami ekipnega državnega prvenstva. Del tega vodstva je vse bolj čvrsto tudi Veno Vranc. Človek, ki bi ga, če bi ga ob polnoči srečali pri Kettejevem vodnjaku na prelepem novomeškem Glavnem trgu, lahko zamenjali za pesnika samega. Kajti kdor pozna portret tega pesnika, ki ga je davnega leta 1932 ustvaril Ivan Vavpotič, ve, o čem pišemo: o močno prepoznavni bradi in brkih, kakršne je imel ta pesnik. Tisti rekreativci, ki se z njim druži dobro desetletje, včasih poudarjajo, da bo Veno s svojo podobo lahko postal zaščitni znak kluba, nekakšna prijazna klubska maskota.
Vir: DLib, Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK
Danes Vena Vranca dobro poznajo vsi slovenski namiznoteniški delavci. Najprej morda zaradi njegove ustvarjalne vloge pri pripravi klubskih promocijskih materialov, pri oblikovanju klubske internetne strani, zaradi dopadljivega oblikovanja velikih (jumbo) plakatov, pa opreme dvorane ob številnih mednarodnih turnirjih v organizaciji NTK Krka Novo mesto. Ravno ob teh turnirjih je ta član, skromni krkaš, vedno zraven in kot radi rečemo, deklica za vse. Koliko mizic je s kolegi postavil in po turnirjih pospravil, koliko zastav obesil, koliko panojev oblikoval, kolikokrat je moral s kombijem na letališče v Zagreb ali na letališče Jožeta Pučnika po ekipe z vsega sveta. In nenazadnje – koliko letnih poročil o delu kluba je oblekel v okusno oblačilo, jim dal podobo, da se je nekako lažje bralo ali s svojim bogatim grafičnim znanjem pripravil zahtevne tekste za tisk. Pa še nekaj, namizni tenis je toliko vzljubil, da mu nista bili v klubu dovolj dve funkciji: biti delegat na najzahtevnejših tekmah ali opraviti vlogo glavnega sodnika. To mu ni bilo dovolj. V svoj prosti čas je vtkal še novo klubsko zadolžitev. Opravil je tečaj za vaditelja namiznega tenisa in takoj začel prenašati znanje na najmlajše. V kar dveh klubih: v NTK Krka Novo mesto in NTK Šentjernej. Zlasti v petelinjem mestu so mu iskreno hvaležni za njegovo pomoč. Dandanes je pač tako, da v klubu z mladimi ne more delati nekdo brez uradne licence. Veno jo ima. Pa še nekaj. Res je, da tudi sam rad nastopi za zeleno mizo, zato ga je v dvorani moč videti vsaj trikrat na teden. A ne more iz svoje kože. Namesto da bi igral, stopa od mizice do mizice, svetuje, popravlja napake in tudi čisti začetniki so zaradi njegove pomoči lepo napredovali. Zamislil pa si je še nov projekt: ustanovitev nove dolenjske rekreacijske lige.
Da, Veno Vranc je v slovensko namiznoteniško zgodovino zanesljivo vrezal prepoznavne sledi. Poimenujemo jo lahko kar Venove sledi. In s tem zapisom, ki ni skopo s pohvalami, najbrž ne bo – v svoji značilni skromnosti – najbolj zadovoljen. A dejstva so pač – dejstva.
NTK KRKA.
