Anja Pavlin je posebna že v tem, da se na nek način veseli jeseni. Zakaj? »V meni zbudi neko sladko žalost,« pove. In te note jeseni prinašajo navdih za nova besedila. Članica Tretjega kanuja in skupine Indigo jeseni dobi nov zagon za ustvarjanje, no tudi čez poletje delavnega zagona ni malo. Obrat Festivala novomeško poletje ne počiva, tudi na dopustu ne – »družim se s preveč zanimivimi ljudmi, da bi čas z njimi zapravila za spanje.«
Glede na izobrazbo, vas je življenje neslo v čisto drugo smer, kako to?
Sem magistra hortikulture in še vedno menim, da s študijem še zdaleč nisem udarila v prazno, saj je moje glasbeno ustvarjanje vedno bilo povezano, navdahnjeno z naravo, naravnimi procesi, in opravili. Pa me je neka nevidna sila vedno vlekla na začetek, na zborovske praktikable, kjer sem se počutila bolj svoja kot kjerkoli drugje. Morda so se mi vrata za službo v agronomiji ali hortikulturi zapirala ravno zato – ker je imelo vesolje zame druge načrte in sem zato na stežaj odprla okno, ter se podala na novo poklicno in osebno potovanje. Takrat mi je bilo težko, a zdaj razumem zakaj so se mi poti v smeri moje izobrazbe začele zapirati.
Ste članica dveh zasedb, je to dovolj za vaš bogat umetniški duh? Koliko časa sploh ostane za vas samo, glede na vse obveznosti? In v kateri zasedbi vam je “duša bolj na mestu?”
Ugotavljam, da sem najbolj ustvarjalna ravno takrat, ko imam za to najmanj časa, saj sem si ga primorana skoraj uporniško utrgati iz urnika ali pa ostane moči le za tisto kar prihaja iz srca – ko nekaj pač mora iz mene na papir. Tako sem tudi izgubila zadnjo redno službo v proizvodnji – ponavljajoči zvok mašin je kriv za prvi singel Tretjega kanuja – Tukaj ni prostora za sanjače ….(smeh). Indigo pa je bila prva zasedba v kateri sem začela peti in pisati in težko bi rekla katera mi je ljubša. V indigo lahko izživljam svojo »etno plat«, navdahnjeno s strani običajev starovercev, prisluškom Nikrmane … npr. ugotovila sem tudi, da sem v nekaterih skladbah pisala o stvareh o katerih sem kasneje brala in bila nad precej natančnim opisom kar presenečena. No … Tretji kanu pa že v imenu nosi potovanja, raziskovanja, plovbe, zgodbe o ljubezni prijateljstvu, pogumu, svobodi … vse to v barvah indijanskega poletja. Veliko mi pomeni, da smo se sestavili, da so v Tretjega prisedli pravi ljudje, pa tudi da sva ga ustanovila z mojim Janom – saj bi nama tudi iz praktičnih vidikov za skupni čas sicer verjetno zmanjkovala časa (smeh). Z Indigo za zdaj tudi ne nastopamo v živo, Tretji kanu pa npr. od lanskih Izštekanih nastopa tudi v 7 članski zasedbi. Koncerti v živo pa ustvarjanju seveda dodajo še eno dimenzijo. Šele takrat napisane skladbe resnično začnejo živeti svoje življenje.
-Ali ob množici vseh projektov poleti sploh kaj počivate ali ste bolj za “zimsko spanje”?
Med večeri Festivala novomeško poletje, ki se vrstijo med julijem in avgustom, ter snemanjem novih skladb rada skočim na morje, na Kolpo, v toplice .. samo da sem nekje ob vodi. Ne bi pa temu ravno rekla počivanje saj se tudi na »dopustu« ves čas nekaj dogaja. Se pač družim s čisto preveč zanimivimi ljudmi, da bi čas z njimi zapravila za spanje. Z Janom greva zelo rada v Izolo, se ustaviva tudi pri Mefu na trgu, septembra greva v London, pozimi pa se bodo že delali plani za naslednje festivalsko poletje, snemali komadi za novi album Tretji kanu, pa tudi še nekaj čisto novih projektov in sodelovanj se pripravlja. Npr. s Tokcem nastaja otroški album in slikanica Dogodivščine v polžjem mestu.
Kako je organizirati dogodke, ki so tudi prekinjeni s strani posameznikov?
Vse je v predpripravi in predvidenih nepredvidenih zagatah – no npr. na vreme žal ne moremo vplivati, zato je treba narediti B in C plan. Naj omenim da zadnjega koncerta v sklopu Festivala nove novomeške glasbe pred založbo Goga niso prekinili znani stanovalci mestnega jedra s policijsko intervencijo, ampak smo ga sami v izogib težavam zaključili točno ob 22.00. Seveda pa si vsi organizatorji srčno želimo, da določeni posamezniki nebi krojili usodo dogajanja na Glavnem trgu in v okolici in nas organizatorje držali v primežu birokracije.
Kakšna je Novomeška publika, kakšne glasbe si želijo?
Kljub temu, da je novomeška publika včasih nepredvidljiva, kar se tiče obiskov koncertov, nas je letos večkrat pozitivno presenetila z odličnim odzivom, ki je bil nad našimi pričakovanji. Očitno je, da so naši so-meščani in tudi drugi obiskovalci željni koncertne ponudbe kvalitetne slovenske produkcije. Domače publike ne gre podcenjevati, kot to počnejo nekatere komercialne radijske postaje z enoličnim glasbenim izborom – letos se je v praksi to zelo dobro pokazalo.
Kdaj kot avtorica besedil najlažje ustvarjate?
Ko sem sama, v miru in tišini. Ko zapiha prvi jesenski veter, ki v meni zbudi neko sladko žalost. Tako je nastal tudi zadnji singel Tretjega kanuja – Na zadnji julijski dan.
Kako je ustvarjati glasbo v času, ko še “kruha ni dovolj, kaj šele iger”? Se splača, se da od tega živeti?
Treba se je znajti, iskati nove poti, nove načine preživetja na trgu – pa tudi, če to pomeni, da svoj poklic popolnoma pre-aranžiraš ali pa ga izumiš. Treba se je hitro obrniti, se ves čas izobraževati in iskati načine za izboljšave. Vse se, da če je motivacija prava – menim, da je to v prvi vrsti poslanstvo, ki ga začutiš ali pa ne. Potem je lažje zdržati, ko je težko, ko ne gre po načrtih. Če tega ne bi rada počela, če ne bi imela tako rada svojega mesta bi že zdavnaj obupala. Če se splača? Odvisno od tega, kaj si vsak posameznih predstavlja kot uspeh. (smeh)
Kaj počnete, ko nimate obveznosti, ko niste povezani z glasbo?
Ker sem svoj hobi spremenila v poklic, mi ostalih konjičkov ni prav veliko ostalo. Zelo rada pa kuham (menda mi tudi dobro gre) in obiščem kakšen bolšji sejem. Glede ostalih hobijem se pa še iščem (smeh).
