V tem mesecu obeležujemo svetovni dan knjige in ob tej priložnosti smo poiskali knjige, ki so najbolj dostopne različnim generacijam. Brez članarine in drugih obveznosti so na voljo v tako imenovanih knjigobežnicah – hišicah, ki so postavljene v različnih krajih po Sloveniji, v katerih lahko z neznanci izmenjate knjige. Pogovarjali smo se s pobudnico Knjigobežnic Nino Kožar in poiskali knjigobežnice na Dolenjskem.
Kdaj in kako se je rodila ideja o knjigobežnicah?
Ideja o izmenjavi knjig se mi je porodila med opazovanjem akcije, ki jo je leta 2012 organiziral časnik Guardian. V njej so svoje bralce spodbujali, naj na zanimivih javnih mestih pustijo prebrane knjige in jih tako podarijo neznancem, lokacije pa označijo na skupnem zemljevidu. Podoben sistem je tudi BookCrossing, ki pa ima precej komplicirana pravila in postopke registracije. Razmišljala sem, kako bi lahko izmenjavo poenostavila in si izbrala Facebook, ki je bil takrat najbolj popularno družbeno omrežje. Ime smo si skupaj izmislili na Twitterju in tako je poleti 2012 nastala skupina Knjigobežnice.
Kje je bila postavljena prva knjigobežnica?
Knjige smo si najprej izmenjevali na javnih krajih, kjer si jo pač pustil s sporočilom za najditelja. Prvo knjigo sem v svet spustila na koprski tržnici, to je bil roman Lovely Bones pisateljice Alice Sebold. Minilo je še kar precej časa, preden smo se začeli pogovarjati o tem, kako bi knjige zaščitili pred slabim vremenom. Po internetu sem iskala možne rešitve in našla gibanje Little Free Library, katerega člani postavljajo hišice po vseh ZDA. Vsi smo se strinjali, da bi nekaj takšnega radi imeli tudi pri nas, naša članica Urška, ki je žal ni več z nami, pa je prešla od besed k dejanjem. S sorodnikom sta izdelala 12 hišic, ki smo jih podarili skrbnikom po vsej Sloveniji, čisto prvo pa smo podarili vrtcu Andersen v Ljubljani. Nato pa sta se že javila mlada arhitekta Klemen in Klara z načrtom za enostavno hišico, ki se jo lahko izdela z minimalnimi stroški. Ta tip hišic se je hitro razširil, ni pa to obvezna forma. Vsak jo lahko izdela po lastnem navdihu.
Kako so bile sprejete med ljudmi?
Hišic nikoli ne postavljamo na silo. Nikdar nihče ni prišel v nek kraj in rekel “zdaj boste tu imeli hišico za izmenjavo knjig”. Želja oziroma pobuda vedno pride iz skupnosti, ki hišice tudi same izdelajo. Tako so bolje zaščitene tudi pred vandalizmom, saj je manj verjetno, da jih bo nekdo uničil, če pozna ljudi, ki so jo postavili. Ponekod so okoli njih postavili klopi in si naredili kotičke za branja in pogovore o literaturi.
So bile knjigobežnice doslej povsod dobrodošle?
Do sedaj smo imeli samo en večji primer škode, ko je nekdo razbil vse hišice v Domžalah. Žalosten dogodek, ki pa tamkajšnjih prebivalcev ni ustavil pri izmenjavi knjig.
Kako poteka izmenjava, obstajajo kakšna posebna pravila? Kakšne vrste knjig lahko pustimo v hiški?
Še vedno velja, da posamezno knjigo lahko pustite kjerkoli in v skupini na Facebooku objavite njeno lokacijo. Tega že dolgo ni nihče naredil, jaz pa mislim, da bi navado lahko ponovno obudili v toplejšem delu leta. Sicer pa na zemljevidu poiščete sebi najbližjo hišico, tam pustite knjige, za katere mislite, da bi koga lahko zanimale, če želite, pa najditeljem lahko pustite tudi kakšno prijazno sporočilo. Bralce hitreje najdejo leposlovne knjige in knjige za otroke, zelo nerada pa v hišicah vidim zastarele priročnike, ki se jih želijo lastniki znebiti pri čiščenju stanovanja. Takšne knjige lahko brez slabe vesti vržete v kontejner za papir, da jih reciklirajo in nanje natisnejo kaj novega.
So uporabniki pošteni in knjige dejansko izmenjujejo, ne le vzamejo?
Odvisno od kraja. Ponekod je izmenjava stekla in knjige ves čas krožijo, ponekod pa nekaj entuziastov polni hišice, ostali pa iz njih samo jemljejo. Po dolgem premisleku se mi to ne zdi nič slabega, eden od namenov Knjigobežnic je spodbujanje branja. Nekateri ljudje si knjig ne morejo privoščiti, to pa je zelo priročen način, da pridejo tudi do njih. Če bodo ljudje res brali, jim rade volje podarim velik del svoje knjižnice.
Katera knjiga je vaša najljubša in katera je tista, ki bi jo trenutno priporočali v branje povprečnemu bralcu?
Trenutno se ne bi ločila od knjige Bridkost je stvar s peresi, ki jo je napisal Max Porter, v slovenščino pa sta jo mojstrsko prevedli Anja Golob in Katja Šaponjič. V njej je zelo realistično opisano žalovanje, o katerem sicer v naši družbi ne znamo govoriti. Obožujem tudi roman Wolf Hall pisateljice Hilary Mantel, ki je pravkar izšel v slovenskem prevodu Dušanke Zabukovec. Povprečnim bralcem pa bi priporočila zbirko Antične pripovedke. To je osnova evropske civilizacije in odlična podlaga za vse nadaljnje branje.
Knjigobežnice v Novem mestu najdete na naslednjih lokacijah:
- pri Športno-kulturnem društvu Podbreznik
- na Ulici Mirana Jarca 25
- v skritem parku na Vrhovčevi ulici
- pred knjigarno Goga na Glavnem trgu 6
Postavljene so tudi v drugih krajih na Dolenjskem:
- v Herinji vasi pri Otočcu
- pri Hiši žive dediščine v Šmarjeških Toplicah
- pri Muzeju Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka v Mirni Peči
- pri knjižnici Pavla Golie Trebnje
- v športnem parku Trebnje
- pri Zdravstvenem domu Trebnje
- pri župnijskem toplarju pred župniščem v Zagradcu
- v paviljonu pred gradom Žužemberk
- na plaži ob Krki v Žužemberku
- na trgu pred Kongresno kulturnim centrom Dolenjske Toplice
- pred hotelom Vital v Dolenjskih Toplicah
