»Zelo me boli, ko nekateri rečejo, da »nisem več njihova«, v smislu, ker nisem več pri »debelejših«. Moj brat vedno reče »Ti si bajs po duši« in res sem,« že kmalu po začetku pogovora z obilo iskrenosti, smeha, dobre volje – a vseeno tudi resnosti – pove Ana Maria Mitič, »superženska«, ki se je po letu porodniškega »dopusta« (ja, tej besedni zvezi se nismo mogle načuditi…) vrnila prerojena – psihično in fizično, oboje zelo opazno.
Ana Maria Mitič je ženska, ki ima kaj za povedati. Že zelo zgodaj je začela zabavati občinstvo in dokazala, da tudi ženske lahko nasmejemo do solz. V oddaji Znan obraz ima svoj glas je pokazala, da je kraljica preobrazbe, ki jo je doživela tudi v privatnem življenju. Jezikava in iskriva Ana Maria se je z novo vlogo malce umaknila iz sojev žarometov. Ana Maria je postala mama Marija in gostiteljica Druženju z dodano vrednostjo, kjer z raznimi družbeno aktualnimi temami s pomočjo strokovnjakov širi obzorja družbe.
Ob črni kavi nam razkrije skrivnost svojega prijetnega videza in tudi, kako je bila njena izguba teže izrabljena. Za dobro formo stoji njen 4-letni sin Lev, ki je center njenega sveta. In ker smo bile za mizo same ženske in mame, nas je pogovor vodil v teme materinstva in ženskosti. Moški bralci, ne zamerite nam.
Ana Maria Mitič je pravi multipraktik – igralka, voditeljica, improvizatorka, moderatorka, komičarka… Kaj Ana Maria počne danes?
Zadnja leta vse svoje ustvarjalne in delovne sile dajem v mamamaria.si. Po porodniški se namreč nekako nisem več našla v tem »show biznisu«, čeprav, da se razumemo, za nekoga, ki je samski ali vsaj brez otrok in živi ta posel, ta življenjski slog – kar »show biznis« dejansko je, je res prijeten in zabaven. Recimo, 8 let nazaj, oddaja Znan obraz ima svoj glas. Bilo je super – super ekipa, super projekt, jaz z »ogromno časa« (v primerjavi z danes, ko sem mama 4-letnemu navihančku), ki sem ga lahko posvetila temu – in še marsikateremu drugemu – projektu in na račun tega ni trpel otrok – verjetno je trpela moja družina, moji prijatelji, ker so me malo manj videli, ampak oni so odrasli in so bili take Ane Marie tudi že navajeni. Smo seveda potem, po štirih mesecih lahko vse nadoknadili, z otrokom pa se to ne da. Danes pa je popolnoma drugače, drugače sprejemam stvari in morala oziroma želela sem se odločiti, kaj bom v življenju lahko počela poleg tega, da bom »prvo« mama.
In nastala je mamamaria.si?
Ja, tako je. Pravzaprav, vprašala sem se, kaj znam? Znam biti voditeljica, znam operirati s takšnimi in drugačnimi ljudmi – ne le s slavnimi, poznanimi, ampak tudi z »navadnimi smrtniki«, s tistimi, ki imajo kaj povedati in ravno slednji me najbolj zanimajo in nosijo najbolj zanimive zgodbe. Zato sem se odločila, zagrabila šila in kopita in nastala je mamamaria.si. To je seveda tek na dolge proge in tega se zavedam, zavedam pa se tudi tega, da gre svet v smer digitalizacije in se lahko tudi mi, z »malimi« zadevami, hitro in v velikem obsegu približamo širši množici ljudi – seveda tisti, ki jo tvoje delo oziroma tvoja ponudba zanima. Predvsem mi je bilo pomembno tudi to, da so moje vsebine brezplačne, jaz želim širiti dobre vsebine, dobre zgodbe med ljudi in plačljive zadeve naj kar ostanejo pri Netflixu (smeh). Dejstvo, da me zanima marsikaj, sploh teme z globino, o katerih se lahko pogovarjam s strokovnjaki, ki vedo, kaj točno želim vedeti, me žene naprej. Rada tudi predstavim nove podjetnike, ki ima svoje storitve ali produkte in bi jih radi na nek sproščen in koristen način predstavili širši publiki – za to sem tudi vedno odprta. Torej, moja ciljna publika so načeloma mladi, tisti v zgodnjih 20-ih, 25-ih, pa tudi tisti starejši, ki so spremljali moje prve korake na televiziji in sem jim že od takrat nekako prikupna, večina pravi da zato, ker sem vedno iskrena in to se mi zdi pri tem poslu poglavitno.
Pa se vam zdi, da vseeno kdaj pogrešate tiste soje žarometov, tisti življenjski slog pred nosečnostjo oziroma predenj ste postala mama?
Jaz bom vedno ostala Ana Maria in to, da sem zdaj mama Maria je moja poglavitna, prva in glavna služba, kateri bom vedno postavila prioriteto. Otrok je na prvem mestu – dokler bo to želel. Vem, da se z leti to spremeni in prav je tako, ampak zdaj je pa še majhen, komaj je dopolnil 4 leta in se mi zdi, da rabi mamico in to mu z največjim veseljem tudi namenjam. Seveda pridejo tudi razni očitki oziroma opazke s strani kolegov v smislu »huh, konec je tvoje kariere« ali pa »a se ne bojiš, kaj in kako boš naprej…« Moj odgovor je vedno ne, nimam strahu, zato ker vem, da sem sposobna delati marsikaj in za lastno preživetje me definitivno ne skrbi in ta argument takoj odpade. Me je pa strah – oziroma ravno zato sem najprej in prvo mama – ko poslušam starejše, ki jim je sila žal, da niso tistih zgodnjih, »nežnih« let bolj posvetili otrokom. Pravijo, da hitro mine, čeprav no, meni se tale 4 leta zdijo kar nekako dolga doba, ampak spet, po drugi strani pa sem že deležna kakšnega vprašanja v smislu »v katero šolo bo hodil« in podobno pa se res zavem, da čas hitro beži. Iz dneva v dan se razvijajo, znajo nekaj novega in res se mi to zdi spektakularno, tega ne bi rada zamudila, ker se mi zdi to kot darilo. Zavedam se, da otroci niso dobesedno »naši«, dobili smo jih malo na posodo, da jih pripravimo na svet in potem spustimo, kar je v bistvu ta patetika materinskega poklica. Vse daš in ni ti težko prav vse resurse pri tem uporabit, kaj vse vložiš v dobri veri, da bi tega otroka kar najlepše in najboljše pospremil v življenje in potem… gre. In to je ta bridkost našega poklica, ki pa je najboljši poklic na svetu in ga ne zamenjam za nič.
Glede na to, da ste se »poklicu mama« popolnoma posvetili, se tega v veliki meri dotika tudi mamamaria.si?
Ja res je, v tem stilu sem tudi teme, ki so zelo popularne med nami – mamicami, raziskovala in poglabljala pri svojem delu. Pa ne v smislu trendovsko, »kateri je najboljši voziček?« in podobno, tega se ne grem, pač pa bolj v psihološkem, fiziološkem smislu biti mama. Recimo, dojenje – zakaj je pomembno, da se mame med seboj ne obsojamo, do kdaj dojiti oziroma kdaj prenehati z dojenjem … mene je ta tema zanimala z medicinskega aspekta, zato sem našla strokovnjakinjo, ki se na to res spozna in sva se odlično pogovorili. To je nek »ključ«, po katerem iščem sogovornike – koristno, informativno, aktualno. Imela sem denimo tudi sogovornika, ki je ustanovil plesno šolo, a ne tisto »tipično«, ko korakamo levo in desno, pač pa na način, da se je tudi tisti največji »hlod«, kot radi rečemo, naučil plesati. In take ideje so mi res zanimive. Skratka, ponujam res pisan nabor zanimivih tem in v veselje in čast mi je bilo klepetati s prav vsakim gostom, veselim pa se hkrati še vseh naslednjih. S tem namreč rastem tudi jaz, vsako sezono se nekaj novega naučim.
No, ravno zato ste morda marsikoga presenetila … vsi vas namreč poznajo s tega »show biznisa«, z zabavnega vidika, stand upa, sedaj pa se ukvarjate z bolj resnimi, družbeno pomembnimi temami …
Ja, tudi, če se komu ne zdi, te teme že od nekdaj rada naslavljam in zdaj ta »noro« zabavna, smešna, norčava plat Ana Marie, ki jo večinoma poznajo, s tem, ko tudi jaz zorim – ne samo zaradi materinstva, ampak kot ženska – res čedalje bolj hlapi ampak mislim, da s tem ni nič narobe. Skozi mamomario imam svoje oddajice, svojo mini produkcijo, ki jo držim zelo na nivoju in kljub temu, da tukaj ni finančnega izplena, pa je toliko večji družben namen. Naslavljati prave teme in širiti kakovostno vsebino se mi zdi veliko bolj pomembno.
Kako pa je ženski stand up komičarki v pretežno moški družbi? Je težko ali morda ravno zato, ker ste v manjšini, lažje?
Zelo sem vesela in ponosna, da sem lahko bila na slovenski stand up sceni od samih začetkov – od tega je bilo ravno 10 let – in v čast mi je, da sem izpostavila in predstavila tudi ženski princip, ker je jasno, da ne rabiš biti »tip«, da si smešen. Lahko si tudi ženska, tudi brez nekih velikih hib ali pa da se naslanjaš samo na neko svojo spolno usmerjenost, kile … lahko si smešna tudi zgolj in samo iz ženskega principa. Mogoče malo manj ostro, mogoče nam je tudi malo manj dovoljeno zaradi družbene plati, ampak se da. In to sem želela dokazati – tako sebi, kot mojim moškim kolegom, ki so seveda čisto ok, a prihajajo novi, mladi, ki si tega res želijo in jim je ta pusta forma stand upa pisana na kožo. Stand up je narmeč prazen oder, mikrofon in ti. Iz tega delati je res zabavno in fajn, ker je treba ogromno ene kreative in »vlečenja« idej iz vsepovsod, ampak meni je malo premalo – jaz potrebujem klavir, jaz bi plesala, zapela … in mi je res škoda neizkoristiti vseh teh stvari, ki vse skupaj naredijo še bolj pompozno. Tako da sem po desetih letih kariero zaključila in se poslovila. Sicer, nikoli ne reci nikoli, ampak trenutno se v tem ne vidim več.
Bi rekli, da je vaše prioritete »na glavo« obrnilo rojstvo sina ali bi se podobno – torej za pot izven žarometov, za pot mamamarie – odločila tudi, če ne bi postala mama?
Mislim, da bi bilo enako, res pa je, da mi je mogoče materinstvo dalo – poleg ogromno drugih stvari – tudi naučilo reči ne. Ko zdaj razmišljam, se me je včasih še dalo v marsikaj nekako prepričati, danes pa se več ne dam. Sem tudi takšna, da ne delam nič samo na 50 %, ali grem »all in« ali pa raje sploh ne in vem, kaj pomeni predanost projektom in vem, kaj pomeni iti v teater in delati eno konkretno študijo, ki traja dva ali tri mesece in si tam »kuhan in pečen«, kot bi rekli. In, kot sem že rekla, nočem izpuščati pomembnih materinskih trenutkov, nočem izpuščati večernega rituala pravljic, čeprav že nevem katerič berem Obutega mačka (smeh). Vedno bom raje izbrala večer s sinom kot pa večer novih sodelavcev in delanje študij pozno v noč. Trenutno se mi zdi čisto ok tako, da ta stran mene malo počaka. Aha, pa tudi veliko bolj odločna sem pri lastnih stikih – prej sem bila dostopna vedno, vsakomur in povsod. Recimo v trgovini, na ulici, v restavraciji … kjerkoli, vedno sem bila nasmejana, prijazna, tudi takrat, ko so se ljudje spuščali v popolnoma osebne stvari. Skratka, nisem znala dobro postaviti mej in s tem, ko sem se morala naučiti meje postaviti svojemu otroku, sem se jih – hočeš-nočeš (smeh) – naučila postavljati tudi sebi oziroma drugim glede sebe.
Eno od najpogostejših vprašanj je sigurno tudi to, kar je že na prvi pogled očitno – izgubila si veliko kilogramov. Kako, zakaj … ?
Seveda, ta zunanja podoba … dejstvo je, da vsi najprej pogledamo, pač, imamo par oči – z razlogom in naš svet je dejansko narejen »za gledati«. Tudi, če kdo reče, da ni pomembno kaj in kako izgledaš, pač ja, je pomembno, zato grem tudi jaz res rada »v bleščice«. Tam se prepustiš maskerjem, vizažistom, da te konkretno namažejo in uredijo, kar se doma oziroma sama nikoli ne. In ja, to definitivno ima poseben čar. Kakorkoli … meni je bila takoj, ko sem rodila, oziroma že prej, prioriteta dobrobit otročka. Sem imela pa to srečo, da me je hormonsko začelo »pobirat«, zato bi bil vsak nasvet, ki bi ga dala, zlagan. No, je pa tudi tako, da imajo vsake oči svojega »malarja« in eni ljudje recimo pravijo, kako sem bila včasih bolj seksi, bolj karizmatična, vesela, dobrovoljna, spet drugi pravijo »končno« je shujšala … Vsem okusom ne moremo ugodit in s tem je vse v redu. Jaz sem res imela to srečo (ali pa mogoče nesrečo), da me je nosečnost oziroma miks vseh hormonov »pobral«. Zelo sem se posvetila dojenju – bilo je res težko, ni bilo samo »pristavi in sesal bo«, ta »zmaga« pa mi pomeni največ in sem res ponosna nanjo. Kombinacija glave, fizisa in skrbi za otročka je bila zelo zahtevna ampak sem zmogla in zmagala in sem ponosna na to. To vse, kar prinese materinstvo – stres, skrbi, nespanje … moj dragi otrok namreč res ni spal, imel je kar hude krče in mu je ugajal samo določen položaj nošenja in vožnje z vozičkom, s katerimi sem pridelala tudi po 15.000 korakov na dan – tistih, ki jih narediš brez kakršnega koli problema, pritoževanja, nerganja, ki bi ga bil deležen kak osebni trener, ker gre za dobrobit, za ugodje, za spanje tvojega otroka. Vsi ti dejavniki so pač pripomogli k temu, da me je danes toliko manj »pri sebi« (smeh). Eno leto sem bila res posvečena samo materinstvu, delala nisem čisto nič drugega, kot skrbela za otroka in seveda, po enem letu se mi je to poznalo tudi na videzu. Se imam torej »za zahvalit« izredno aktivnemu, nespečemu dojenčku, ki je ob zgodnjih jutranjih urah skrbel za mojo aktivnost in to je to. Pa mogoče partnerju, ki je precej nespretno izpolnjeval vse te izzive (smeh).
Pa je Lev (sin, op. a.) karakterno podoben mamici? Je tudi takšen zabavljač, zgovoren, družaben?
Ne bi rekla, da je zelo družaben oziroma odprt in, če pomislim, tudi jaz nisem ravno bila ampak sem se enostavno takšno nekako naredila. Mogoče so me tudi moji starši kar nekako vrgli v tak izziv že kot otroka, čeprav sem bila zelo nežno, mirno bitje. In potem sem se s tem uspešno spopadla in mi ti izzivi enostavno niso bili več težki. Moj otrok je prav tako zelo nežen, sočuten in jaz sem mama, ki mu to pustim – ne rinem ga v center pozornosti, pustim mu čas ali umik od »tujcev«, pred katerimi ni dovolj sproščen ali mu niso všeč … Se mi zdi, da je bilo v naših časih pri vzgoji vse zelo drugače, tudi na področju tega – jaz sem recimo velikokrat poslušala mamo v smislu »no, pa menda ja boš pozdravila gospo … » to je bilo hočeš-nočeš nujno, nekako »kulturno« oziroma kot dokaz dobre vzgoje. Tudi druženja s prijatelji, sorodniki … včasih so se naši starši dobivali zato, da so se oni imeli fajn, mi otroci smo se pa že nekako znašli po svoje. Danes je že prej obratno – samo, da ima otrok družbo oziroma da se otrok zabava, otroci so na prvem mestu in ne več starši. In ravno zato je toliko mamic izgorelih – ker samo dajejo, dajejo, dajejo, se prilagajajo, vse naredijo za otroka, zase pa bore malo ali nič. Ampak, če bo v redu mama, bo v redu tudi otrok. Seveda je to lažje reči kot storiti, tudi jaz sem taka, da raje letim po otroka v vrtec takoj, ko lahko, kot, da bi si vzela še nekaj minut zase, spila kavico ali se ulegla na kavč. Preobremenjene in tudi »bombardirane« smo z idejami kaj vse bi mogle, kaj vse bi želele … Življenje pa je prekratko, mladost izginja. Pridejo 40-ta, 50-ta, ko se zavemo, da smo izmučene, izgorele, otrok pa je pubertetnik, ki ga ne zanimate več.
Kako pa se soočate z zlobnimi oziroma negativnimi komentarji ali obnašanjem – namreč, kot ste že povedali, ljudje pogosto prestopijo mejo »okusnega« oziroma kulturnega obnašanja …
Pravzaprav sem trdo kožo dobila že zelo zgodaj, saj sem že hitro začela delati in sem se posledično tudi kmalu srečala – predvsem z ženskami – ki so pač podajale nesramne komentarje – ne glede na to, kakšno zunanjo podobo si predstavljal. To me je takrat seveda prizadelo in velikokrat so me kile tudi rešile. Na ta račun namreč nisem bila deležna neke hude ljubosumnosti zaradi »lepote«, ker nisem bila manekenka in to me je še toliko večkrat rešilo zlobnih jezikov in zlobnih pogledov, sigurno pa – po drugi strani – tudi kakšnih izgubljenih priložnosti. A kakorkoli, ni tako samo v našem poslu. Tekom let pa se seveda naučiš oziroma pridobiš trdo kožo in – sploh v zadnjih letih – ne brati komentarjev (smeh). Tudi, če kdo reče kakšno grdo stvar, grdo komentira tvoje delo za katerega veš, da si ves trud, energijo in voljo vložil vanj … seveda zaboli, vsi bi bili raje pohvaljeni, ampak treba je znati pretehtati, ali je vredno te komentarje vzeti resno in se sekirati ali jih razumeti kot »zlivanje svojega gnjeva« na nekoga tretjega. Drugo je konstruktivna kritika ali kritika bližnjega, tem vedno prisluhnem in preverim, ali je na tem kaj resnice, da se bom pa obremenjevala s kritiko vsakega mimoidočega pa še zdaleč ne.
Če bi se lahko vrnila v preteklost, v najstniška leta, ko si že začela s svojo kariero … bi kaj spremenila ali bi ubrala isto pot?
Niti enega trenutka v svojem življenju ne bi zamenjala, pa še zdaleč ni bilo vse lepo. Niti ne bi šla naprej, čisto iskreno, v tem trenutku mi je super, kavica je odlična, moji sogovornici sta super (smeh) in kaj nam manjka?
N.Š.
