Radijski voditelj Radia 1. Nekoč je s policijsko »liziko« ustavljal promet, zdaj se z nami pelje v službo. Človek, ki nas nasmeje in brez dlake pove, kaj si misli. Vse to je Denis Avdić. Kljub temu, da je že kar nekaj časa ena najbolj markantnih medijskih osebnosti, je takole »ena na ena« prijeten in zelo dostopen sogovornik, ki že uvodoma prosi, da sva na »ti«. Tik preden je pobegnil na dopust, sva se pogovarjala o vzgoji, planih za poletje in kako dobro mu gre kuhanje kosila …
Kako gledaš na ljudi, ki gredo izven svojih zmožnosti, da pomagajo drugim? Nedavno ste na Radiu 1 namreč ponovno izvedli dobrodelno akcijo »Deželak junak«, ki je ob zaključnem znesku – kot vsako leto do sedaj – vsem zaprla sapo …
Miho moraš spoznati, da ga razumeš. Težko ga razumeš, če ga ne poznaš in si ga lahko vzameš tako malo »za hec«. Prva stvar je, da ima res veliko srce. On se zbudi in si reče: »To je pa najboljši dan v mojem življenju.« In on to iskreno misli, gre za malenkosti. On je vesel, srečen, zadovoljen. Druga stvar … za njega so vsi ljudje dobri. Spomnim se, ko je enkrat Zoran Jankovič izjavil, da ni prijetno imeti hišnih preiskav, ga je Miha vprašal, če mu lahko kako pomaga (smeh). In on je to mislil čisto resno. Ni izpadlo kot hec, on bi res rad vsem pomagal. Ko pa se usede na to kolo – priznajmo, ni ravno športen tip – on uživa. On ima to izrazito močno voljo, trdno odločenost, da bo to končal. In njemu ta namen ne dovoli, da bi odnehal. Če bi mu rekli, da naj kolesari do Pekinga bi pač kolesaril.
Glede na to, da so v enem od izzivov tudi tebe posadili na kolo … Lahko pričakujemo tudi akcijo »Junak Avdič«?
Lani sem začel kolesariti in je zelo dobro. Celo od novembra pa do zdaj sem bil recimo dvakrat na teden na trenažerju. In sem kar lepo treniral, nikoli pa nisem naredil več kot 50 km. Nekje dve uri sem odkolesaril. Res sem se počutil pripravljenega, močnega. No, in na poti v Litijo to nisem dojemal kot kazen, temveč kot nagrado. Nekje do 65 km sem se počutil, da grem lahko do Dubaja. Po 65 km pa so se začeli krči. In enostavno nisem mogel obrniti. Drugače bi bil v dveh urah in pol v Laškem. Ampak ni šlo, ulegel sem se na travo in čakal pol ure in si zmasiral noge. Potem sem prevozil še pet kilometrov klanca, spet so se začeli krči. Pa sem spet počival, no naposled sem prikolesaril do Laškega. Počutil sem se dobro, do Laškega mi je šlo. Zdaj, da bi pa jaz kolesaril … to je čisto njegova akcija. In Miha je tukaj v prvem planu. To dela nekdo, kot je Miha, taka srčna, odločna oseba. Obenem zelo preprosta in ljudska. Zanj je to, kot za Pogačarja in Rogliča Tour de France.
V ospredju takšnih akcij je zabava, pozitivno razpoloženje, v ozadju pa težke zgodbe, ki vam verjetno dajo misliti skozi celo poletje …
Ja, res je. V spomin se mi je vtisnila zgodba ene družine, ni tragična, ti pa da misliti. Lani sta bila dva otroka, brat in sestrica prvič na morju. Deklica je stara 12, fant pa 6. In rečeta, da je bil to njun najboljši teden v življenju. In ta doživetja sta opisovala staršema, starima okoli 40 let. Starša sta ju poslušala, seveda sta bila vesela za njuna otroka. Ampak sta na kocu iskreno priznala, da bi si takšnih akcij želela tudi, ko sta bila ona otroka. Pri svojih 40-ih namreč nista še nikoli bila na morju za cel teden, nikjer. Sploh nista imela spomina iz otroštva, da sta bila na morju.
Ali te zgodbe tudi kdaj deliš svojima otrokoma?
Nik, ki je star tri leta, še ne razume. Komaj ga jaz razumem, da hoče na primer pit (smeh). Tim je star 9. In veš, kako je zanimivo … Moja otroka imata vse, ampak kako je zanimiva ta razlika. Otroci, ki so iz socialno ogroženih družin, stari pet, šest let … ti otroci v trgovini ne težijo, ne delajo problemov. Ne mečejo se na tla in ne zganjajo drame. Zanimivo je to, da ti otroci zelo dobro razumejo vrednost denarja, kaj to pomeni. In starše celo tolažijo, rečejo: »Saj tega pa res ne rabim.« Medtem ko večina otrok tega ne razume. Mi recimo »tamal« reče »Kako nimaš denarja, pojdi na bankomat,« pa mu odgovorim »Ne morem, nimam denarja.« »Pa saj imaš kartico,« dobim nazaj. In potem, če ne kupiš se dere, se meče na tla …
Glede na slišane zgodbe potem z ekipo verjetno lažje vstanete, greste v službe. Hvaležni, da jih v časih kot so, sploh imate …
Oh, ja. Sicer jaz velikokrat rečem, da nimam »šihta«, to ni služba. Vem, zato, ker sem imel službo. To ni služba, je neke vrste privilegirana pozicija, ki sicer ni prišla sama od sebe. Imamo se »fajn«, narobe je edino to, da je budilka nastavljena na 4.05. Ne zamenjam pa za službo.
Potem bi težko prešel na osemurni delavnik, s pol ure malice?
Veš, težko. Trpel bi, si namreč želim delati to, kar delam. Želim si delati tam, kjer je zelo veliko smeha in veliko dobre volje.
Kako pa na družinsko dinamiko vpliva takšen delovnik, verjetno veliko odgovornosti pade na Ano?
Tega je bilo prej precej več. Poleg radia sem imel še televizijo, predstave in ja, na Ani je bilo dosti dela. Zdaj, zadnje štiri leta tega ni več toliko. Od leta 2018 ne nastopam več, ne vodim prireditev, nimam stand-upov, predstav. Po novem tudi na tv-ju ne več. Zdaj je precej drugače. Ana ju zjutraj pele v šolo in vrtec, jaz pa ju popoldne poberem in ju vozim na dejavnosti. Nika še nikamor, Tima pa na ogromno njih, vsak dan ima nekaj. Ana dela do 16-ih, tako da je ob pol petih doma, mi trije smo tudi takrat že doma.
Ali tudi kaj skuhaš?
Jaz zelo dobro kuham (smeh). Moji otroci se ne pritožujejo, ko kuha »foter« in vedno dobijo tisto, kar naročijo (smeh). Jaz sem sicer redko na vrsti za kuhanje. Ponavadi se odloči Ana, kdaj sem na vrsti, da jih kam peljem oziroma, da kaj naročimo. Sicer sem poskusil kuhati, pa nisem videl smisla. Ker, ko jaz kuham, vsi slabo jemo. In, ko jaz kuham, ni nihče srečen. In smo se odločili, da takrat, ko sem na vrsti jaz, pač nekaj naročimo. Jaz recimo kuham štiri ure isto stvar, ki jo Ana skuha v pol ure (smeh).
Kmalu te čaka dopust. Kam greste?
Jaz imam celo poletje prosto. Od 1.7. pa do konca avgusta. Nimamo posebnih planov, ali smo doma, gremo na kolo, ali pa smo na Hrvaškem, gremo na Krk, pa v Bosno gremo ponavadi za nekih pet dni. Nikamor ne potujemo, nismo še bili na teh eksotičnih destinacijah.
Kako pa je otokoma všeč del počitnic v Bosni?
Če Tima vprašaš, on je Slovenec, tukaj rojen. On sicer razume vse, govori pa ne in ga ne moreš pripravit do tega, da bi govoril. Verjetno bo sčasoma do tega prišlo. Mogoče noče, ker ga je sram, ker misli, da mu morda ne gre in da se bo kdo delal norca. Drugače mu je pa všeč, saj so počitnice in vsi se vrtijo okoli njiju, se z njima ukvarjajo.
Kaj slovenskega najraje odneseš v Bosno?
Ponavadi jim kar nesem najbolj zaželeno slovensko stvar v Bosni …
Evre?
Tako je (smeh).
Kako se je vrniti nazaj v služno po tako dolgem dopustu?
Meni je dejansko super, komaj čakam, da grem delat. Se zgodi, da se med dopustom kaj zgodi in mi začne delati glava. In si želim, da bi tisti trenutek delal, da lahko nekaj povem, nekaj naredim. Že med dopustom delam plane – kaj bomo, kako bo, ko pridem nazaj. Med dopustom poslušam tuje radijske postaje. Zjutraj, ko vstanem, premikam med angleškimi, ameriškimi radijskimi postajami in spremljam, kaj delajo. In razmišljam, kaj bi lahko naredili mi.
Verjetno si marsikdaj poslušal, da imaš »predolg jezik« … Ti je bilo kdaj morda žal, da se nisi zadržal? Si se v kakšni situaciji posipal s pepelom?
Ne, nikoli. Narobe bi bilo zdaj karkoli govorit, da mi je žal. Takrat sem bil tak in to sem bil jaz. In ne bežim od tega. Sovražim ljudi, ki o preteklosti rečejo, da so bili neka druga oseba. Da se v tem ne prepoznajo. Jaz stojim za tem. Recimo, gledam posnetek iz Kongresnega trga, leta 2013, Udar po moško. In … ja. To sem bil takrat jaz, danes ne vem, če bi na odru počel iste stvari. Za nekatere stvari recimo vem, da jih ne bi. Ampak takrat sem bil pač sto-odstotno prepričan, da je to nekaj najboljšega in je »to to«.
Volitve so že dodobra za nami, kako to, da letos v tvojem studiu na predvolilnih soočenjih niste gostil takrat aktualnega predsednika vlade Janeza Janše? Na prejšnjem soočenju je namreč sodeloval …
Ja, tudi takrat ni želel priti, pa sem vztrajal, vztrajal, vztrajal, da res želim vse gostiti. Takrat sem šel jaz k njemu. Bil sem pri njemu v pisarni in me je vprašal »v čem je fora«, zakaj želim, da bi prišel. Sem mu odgovoril, da zato, ker so volitve in si res želim gostiti vse predsednike strank. Po drugi strani pa se mi je zdelo prav, saj imamo zjutraj res veliko poslušalcev. To je podobno, kot, da zvečer ne greš na soočenje. In se mi ni zdelo pošteno do ljudi, ki poslušajo program, da ne pride. »Štekam« pa, da, če nekdo ne želi nekam iti, pač ne gre. Saj tudi jaz ne bi šel vsepovsod. Potem na koncu sva se dogovorila in je rekel, da pride. In res je prišel in bilo je dejansko dobro. Tudi sam je rekel, da je bilo. Tak zabaven intervju je bil. Veliko ljudi je komentiralo, da ga še nikoli ni videlo tako nasmejanega. Letos smo tudi poskusili, je bilo pa drugače. Bil je predsednik vlade, pa ni bilo časa, »pa ne morem zdaj, pa ne morem tukaj …« Potem sem pa rekel, da naj on pove kdaj in, da se mu bomo prilagodili, da ga lahko tudi posnamemo. Čakali smo do zadnjega. Na koncu sem rekel, da lahko pridejo kadarkoli, samo naj povejo vsaj 24 ur prej. Ampak ga ni bilo in je to to.
Si morda na kakšni »črni listi«, morda koga ne moreš dobiti v studijo, ali pa da ti je iskreno priznal, da mu greš na živce?
Zdaj sva pri politiki … Luka Mesec. Ampak to je bilo prejšnje volitve, ne letošnje. No, takrat je njegova (zdaj bivša) partnerka na Twitter napisala, da, če bi njen Luka šel k Avdiću, ga ne bi volila, kaj šele ljubila. In potem sem rekel, da razumem, zakaj ne pride v studio. Tako je, zdaj razumem, nikoli v življenju se nisem srečal z njim, nikoli nisem govoril z njim. Enostavno so si ustvarili sliko, da k meni pač ne gredo. Ampak jaz imam v mislih, da itak ne hodijo zaradi mene, hodijo zaradi sebe. No, letos je Luka Mesec prišel v studio. Ne poznam pa nikogar, ki ga povabimo in res ne želi priti. Tudi za Dobrodelni maraton, ki smo ga imel decembra, ljudje že sami rečejo, če lahko pridejo. In na kancu ne veš, kam bi jih »spravil« (smeh). Če pa ti za koga veš, da ne želi priti, pa kar povej (smeh)!
Kakšni pa so plani za jesen? Lahko že kaj razkriješ?
Preveč ne smem povedati, recimo, da nas čaka nova podoba. Plan je tudi, da se v prihodnosti štarta televizija. Da nas boš gledal non-stop, da bo nek hibrid med radiem in televizijo. Ampak jeseni še ne.
Te morda partnerka Ana opozori na kakšne šale, da si šel s kakšno besedo predaleč?
Ne, ona ima svojo službo, jaz imam svojo službo. To je podoben princip, kot, ko sem delal Znan obraz ima svoj glas, zjutraj pa sem delal še na Radiu 1. Zdaj pa jaz na radiu govorim tudi o televiziji. Tudi tukaj smo morali začrtati jasne meje med vodstvom televizije in radia. Rekel sem jim, da ni prav, da mi nečesa o televiziji ne dovolijo povedati na radiu, ker si verjetno ne želite tudi v drugo smer. Tako, da dajmo ločit in se sploh ne pogovarjamo, kaj sem jaz govoril na radiu in ne, kaj sem jaz govoril na televiziji. Gre za dve ločeni stvari, podobno je pri nama z Ano. Nimava pogovora o tem, kaj je bilo po radiu. Jaz recimo kdaj pa kdaj tudi njo pokličem – ali ji paše ali ne (smeh).
To je cena, da je Denis Avdić tvoj partner, kajne …
Ja, pač tako je (smeh).
