fbpx
Mestnik
Featured Intervju Novice

INTERVJU, Janez Janša: »To niso bile besede optimizma, upanja in veselja, temveč besede vere v vrnitev k Jugoslaviji.«

»Dne 31. maja 1988 so organi za notranje zadeve v stanovanju Janeza Janše ter na njegovem delovnem mestu v Mikro Adi opravili hišno preiskavo zaradi suma kaznivega dejanja izdaje vojaške skrivnosti. Pri preiskavi na delovnem mestu je bil pri Janši najden zaupen vojaški dokument, zoper njega je bil izdan sklep o priporu.« Tako se je glasilo poročilo republiškega sekretariata za notranje zadeve, o katerem so tedaj poročali mediji.

Aretacija Janeza Janše, takratnega kandidata za predsednika mladinske politične organizacije Zveze socialistične mladine in komentatorja tednika Mladina, skupaj z aretacijami pripadnika ljudske armade Ivana Borštnerja ter še dveh novinarjev Mladine – Davida Tasiča in Franca Zavrla, je sprožila upor med ljudmi in jih popeljala na ulice. Strah pred režimom je bil dokončno premagan in boj se je zares začel.

O pomembnih (in perečih) zgodovinskih dogodkih tistega časa smo se pogovarjali z osebo, ki je vse to dogajanje ne le spremljala, pač pa v njem prisostvovala, celo igrala eno izmed ključnih vlog na poti osamosvojitve. In to je Janez Janša, danes predsednik vlade Republike Slovenije.

Po zaključeni gimnaziji ste študirali na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, kjer ste leta 1982 diplomirali iz obramboslovja. Kaj je botrovalo temu, da ste se začeli ukvarjati s pisanjem za revijo Mladina, kjer ste se lotevali politično nezaželenih tem?

Uredništvo revije Mladina, ki se je takrat imenovala glasilo Zveze socialistične mladine Slovenije, se je v letu 1987 za kratek čas delno liberaliziralo in meni ter nekaterim mojim sodobnikom omogočilo objavljanje kritičnih komentarjev in prispevkov na temo demokracije, nacionalne varnosti in suverenosti. Objava politično nezaželenih tem, kot je bila diktatura Zveze komunistov ob podpori Jugoslovanske – samo še po imenu ljudske – armade in delovanje tajne policije s kršenjem temeljnih človekovih pravic so našle pot do ljudi, hkrati pa povzročile danes težko razumljivo človeka nevredno represijo oblasti.

Kot član Zveze socialistične mladine Slovenije ste bili med prvimi znanilci političnih sprememb v Sloveniji in Jugoslaviji. Kakšne so bile vaše takratne zahteve oziroma vaši cilji?

Člani smo bili tako ali tako vsi mladi, saj je bilo članstvo avtomatično dodeljeno. No, v osemdesetih letih pa se je v okviru te mladinske organizacije resnično dogajala alternativna scena tudi v politiki. Bila je kritična do partije in do anomalij, ki so se dogajale v sistemu. Sčasoma je to pripeljalo do vse večjih napetosti med vedno bolj vidno mladinsko politiko na eni strani in uradno partijsko politiko na drugi strani. Ko sem leta 1988 kandidiral za predsednika ZSMS, sem pripravil in objavil dokaj radikalen program, ki je izstopal iz tedanjih okvirov. Ko so nam očitali, da nam gre za oblast, smo odgovorili: »točno za to nam gre. Za oblast!« In to je udarilo, saj partijska nomenklatura nikakor ni bila vajena take govorice, kaj šele prakse. Zato so naredili vse, da ne bi bil izvoljen. Za predsednika ZSMS smo bili trije kandidati. Resnično sem bil presenečen, ko mi je zagovornik, medtem ko sem bil v vojaškem zaporu, sporočil, da je Jožef Školč postal predsednik ZSMS. Niso imeli niti toliko kulture, da bi volitve prestavili na čas, ko bi lahko vsi enakopravno kandidirali. To je bilo zame eno od znamenj, da je potrebno poizkusiti iti izven sistema, izven danih okvirov.

Proces proti četverici JBTZ, ki se je začel 31. maja 1988, je predstavljal vrhunec napetosti med slovensko civilno družbo in Jugoslovansko ljudsko armado, mnogi ga tudi označujejo za začetek obdobja »slovenske pomladi«. V znak protesta je bil ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic. Ste pričakovali takšen odziv slovenskega naroda? Kakšni so vaši spomini na ta dogodek?

Najprej bi rad poudaril, da ni šlo le za konflikt med jugoslovansko armado in prebujajočo slovensko civilno družbo, saj se je že takrat vedelo, da si je slovenska oblast močno umazala roke v celotni zgodbi. Ne pozabimo, da je mene in soobtožene sledila in aretirala slovenska tajna politična policija in da so preiskave opravljali slovenski preiskovalni organi. Nenazadnje sem bil zaprt na Dobu in Igu, ne pa v kakšnem vojaškem zaporu jugoslovanske armade. Slovenski partijski vrhuški je šla moja alternativna dejavnost močno na živce; takrat smo ji spodkopavali njeno “brezprizivno” avtoriteto. To dokazujejo tudi arhivi. Znano je, da sta aprila 1988 partijski šef Kučan in šef Službe državne varnosti, nekdanje Udbe, Tomaž Ertl, po vrnitvi s sestanka z zvezno nomenklaturo v Beogradu, v Tacnu skupaj zbobnala vrh slovenskih represivnih organov. Poudarila sta, da je skrajni čas, da se pomladni alternativi, ki po Kučanu spominja na naciste, “porežejo špice”. To je bil čas, ko so represivni organi močno okrepili svoje aktivnosti, saj je partija vse bolj izgubljala legitimnost.

Ta slika ima prazen alt atribut; ime datoteke je Aretacija-JJ.png
Aretacija Janeza Janše. »Ni šlo le za jugoslovansko armado, slovenska oblast si je v celotni zgodbi močno umazala roke!« Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine.

Po aretaciji in vojaškem zaporu sprva nisem vedel nič o tem, kaj se dogaja zunaj. Kasneje mi je znanec prinašal vesti o protestih in dogajanjih, pa tudi sestra mi je prinesla izrezek iz časopisa, ki sem ga pretihotapil v celico in ga v miru prebral. Čutil sem, da se dogaja nekaj velikega, še posebej, ko sem videl, koliko organizacij se je pridružilo Odboru za varstvo človekovih pravic.

Glede na rezultate, ki so bili objavljeni v Mladini, lahko vidimo, da ste na večstrankarskih volitvah aprila 1990 izmed vseh poslancev dobil največ glasov. Kaj je tisto, kar je pripomoglo k vaši priljubljenosti oziroma prepoznavnosti, kljub temu, da vam mediji pogosto niso bili naklonjeni?

»Če Demos ne bi zmagal, danes ne bi bilo samostojne slovenske države.«

Odličen rezultat na državnozborskih volitvah sem kasneje ponovil še osemkrat. Verjetno bodo zgodovinarji in politologi v prihodnje še dodatno analizirali te stvari. A nekaj je gotovo: ljudje so hoteli prelomiti s starim režimom in so glasovali za demokratično alternativo. Takrat sem bil v vodstvu Slovenske demokratične zveze, ki je bila ena prvih demokratičnih lastovk na slovenskem političnem nebu. Zelo smo se trudili za dober rezultat, a so bile volitve precej nepregledne, zapletene in nepoštene. Stare družbenopolitične organizacije so imele organizacijsko, finančno in medijsko absolutno premoč. Še dobro, da smo bili povezani v demokratično koalicijo Demos pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika, zmagali na volitvah ter prevzeli odgovornost za slovensko državo. Če tedaj Demos ne bi zmagal, danes ne bi bilo samostojne slovenske države.

Maja 1990 ste postali minister za obrambo v Demosovi vladi, kjer ste si prizadevali za vzpostavitev Slovenske vojske in za služenje vojaškega roka v Sloveniji. Zavedali ste se, da je za razglasitev samostojnosti potrebno imeti lastne oborožene sile. Zakaj je opozicija nasprotovala zakonom o obrambi in s tem Slovenski vojski? Kakšen je bil vaš odziv na razorožitev Teritorialne obrambe? Koliko orožja je bilo takrat odvzetega? Bi lahko vodilni (npr. Kučan) drugače ukrepali?

Lastne oborožene sile so potreben pogoj za razglasitev samostojnosti in neodvisnosti naroda, zagotovo pa za obrambo in ohranitev nacije. Tisti, ki jim slovenska država ni bila intimna opcija, obenem pa so pokazali strahopetnost, a tudi zlizanost z generali in oficirji jugoslovanske armade, so zato imeli figo v žepu na način, da so bili proti lastni vojski. To pa je bilo najlažje prav z nasprotovanjem sprejetja zakona o obrambi.

Razorožitev TO je bila »veleizdaja Slovenije«.

15. maja 1991 je Republiški štab TO izdal ukaz za razoroževanje slovenske TO, o čemer je bil obveščen predsednik Kučan, ki pa Demosove vlade s tem ni seznanil. Slovenska TO je bila tako dobro leto pred agresijo jugoslovanske armade na Slovenijo skoraj popolnoma razorožena. Razorožitev TO je Jože Pučnik označil kot ”veleizdajo države”. Slovenski narod še nima tožilcev in sodnikov, ki bi obsodili storilce tega zavrženega dejanja, ko bi lahko ukrepali domoljubno, a verjamem, da moralni obsodbi naših zanamcev ne bodo ušli.
Kot takratni sekretar za ljudsko obrambo sem takoj, 17. maja 1991, potem ko je bila na zasedanju skupščine izvoljena Demosova vlada, pričel pridobivati informacije, nato pa prepovedal razoroževanje TO. Kljub temu je bila večina orožja TO takrat že odpeljana v objekte pod nadzorom JLA. Prav je, da naštejem slovenske občine, ki so orožje obdržale, in sicer: Brežice, Dravograd, Jesenice, Kranj, Krško, Lendava, Litija, Mozirje, Radlje ob Dravi, Radovljica, Slovenske Konjice, Šmarje pri Jelšah, Trbovlje, Tržič in Velenje.

Pod vašim vodenjem je iz Teritorialne obrambe nastala Slovenska vojska, ki je v osamosvojitveni vojni poleti 1991 odigrala eno glavnih vlog. Katere so bile tiste ključne ovire, ki so oteževale vzpostavitev slovenske vojske, ki bi bila sposobna upora in zaščite pred JLA? Kakšna zavest je bila prisotna pri tistih prvih 300 vojakih, ki so sprva začeli vojaško usposabljanje?

Prva ovira je bila seveda skoraj popolnoma razorožena TO v maju 1990. Pa tudi del aparata na Republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo, ki je vidno preplašen nekaj časa čakal, kaj bo. Miroval pa ni niti stari Republiški štab TO, katerega komandant je bil narodni izdajalec generalpodpolkovnik JLA Ivan Hočevar.
Druga ovira so bile parlamentarne razprave o proračunu in obrambnih zakonih. Stranki ZSMS – LS in ZKS – SDP sta skupaj z nekaterimi predstavniki civilne družbe celo oblikovali Deklaracijo za mir, ki so jo sramotno podpisali vsi člani slovenskega predsedstva Milan Kučan, Dušan Plut in Ciril Zlobec, razen Ivana Omana.
Tretja ovira pa so bile žolčne razprave o služenju vojaškega roka in odnosu do jugoslovanske armade, ko sem aprila 1992 predstavil predlog Zakona o vojaški dolžnosti. Šlo je za pozivanje levega pola k mirovništvu in zavračanje predloga ne glede na zaostrene geopolitične razmere.
8. marca 1991 smo na moj predlog sprejeli ustavni zakon, ki je za slovenske fante uvedel moratorij za služenje vojaškega roka v enotah jugoslovanske armade. Služenje vojaškega roka v jugoslovanski vojski za državljane Slovenije tako ni bilo več obvezno. Vojaški rok se je služil zgolj na ozemlju Republike Slovenije. Morala fantov in mož je bila visoka. Vojaški rok se je služil ponosno, poveljevalni jezik pa je bila slovenščina. Ko sprašujete o zavesti, o pripadnosti in o morali slovenskih vojakov je potrebno vedeti, da so imeli pred sabo jasen motiv oziroma cilj, da obranijo svoj dom in domovino. Zato je bila morala tako visoka. Nasprotnik je ni imel na ničemer utemeljiti.

Ta slika ima prazen alt atribut; ime datoteke je osamosvojitvena-vojna-1024x463.png
“Ko sprašujete o zavesti, o pripadnosti in o morali slovenskih vojakov je potrebno vedeti, da so imeli pred sabo jasen motiv oziroma cilj, da obranijo svoj dom in domovino. Zato je bila morala tako visoka. Nasprotnik je ni imel na ničemer utemeljiti.”
Kdaj oziroma kaj je bil za vas v času osamosvajanja tisti ključni dogodek, ko ste se zavedali, da poti nazaj več ni? Kako ste se odzvali na grožnje Beograda? Kakšna so bila vaša predvidevanja o dogodkih, ki so sledili ob razglasitvi neodvisnosti?

To je bil čas velikih pričakovanj, hkrati pa tudi velike negotovosti. Pogum in odločnost vseh, ki so takrat sprejemali ključne politične odločitve, sta presegla dvome in omahljivost mnogih. To je bil tudi čas razdeljene politike in enotnega naroda, ki je na referendumu 23. decembra 1990 s plebiscitarno večino odločil, da hoče živeti v samostojni in suvereni Republiki Sloveniji. To svojo odločitev je čez pol leta moral še enkrat potrditi, ko se je v osamosvojitveni vojni odločno postavil v bran svoji komaj nastajajoči suvereni državi.
V času osamosvojitvene vojne je bil odločilen moment, ko smo vedeli, da bomo zmagali, zavzetje skladišča Strmec pri Borovnici. Ko je izvidniški vod Krkovičeve brigade to skladišče zavzel brez žrtev, zgolj z enim ranjenim, sem vedel, da nam bo uspelo v obrambi domovine. Skladišče so namreč zavzeli brez tega, da bi enote JLA, ki so bile na Vrhniki in so bile najmočnejše v celi državi, za to vedele. Ko je zadnji vojak JLA odšel iz Slovenije, pa smo vedeli, da je bilo mednarodno priznanje le še vprašanje časa, naša pot v neodvisnost in svobodo pa povsem prosta.

Po osamosvojitvi Slovenije ste se razvili v uspešnega politika, brez katerega si ni mogoče predstavljati slovenskega političnega prostora. Vedno ste bili pogumni, odločni, brezkompromisni. Slovenska osamosvojitev je v prvi vrsti uspela, ker je bil slovenski narod enoten. Kakšen pogled imate v teh težkih razmerah danes na enotnost slovenskega naroda? Če bi danes ponovno imeli plebiscit o osamosvojitvi, bi bil rezultat isti? Bi bili ponovno sposobni takšne odločitve in enotnosti?

Vsi dogodki, še sploh pa osamosvojitev, so naš vodnjak moči, iz katerega moramo črpati, ko pridejo težki trenutki.

Ne glede na vse, kar se v slovenski družbi dogaja, ostaja neizpodbitno dejstvo, da so tako osamosvojitev Slovenije kot vsi dogodki, ki so pripeljali do nje, sveti čas slovenskega naroda. To je čas, ki nas kot narod ne deli, marveč povezuje in združuje. Slovenski narod je leta 1990 in 1991 pokazal svojo zrelost, ki jo je dokazal že večkrat v svoji zgodovini. Zato smo kot enovit narod tudi obstali ter ohranili svoj jezik in kulturo. Vsi ti dogodki iz zgodovine, posebej pa osamosvojitev, ki je rojstvo slovenskega naroda kot nacije, so naš vodnjak moči, iz katerega moramo črpati, ko pridejo težki trenutki.

Če bi danes ponovno imeli plebiscit o osamosvojitvi, sem prepričan, da bi bil podoben rezultat ali pa še vedno večinski. Nenazadnje je posredno takšno voljo pokazal tudi referendum o EU in o Natu z dvotretjinsko večino.

Ta slika ima prazen alt atribut; ime datoteke je Joze-Pucnik-1024x448.png
Dr. Jože Pučnik je svoje nestrinjanje z jugoslovanskim nedemokratičnim sistemom kazal že v svojih najstniških letih, ko je v šolskem glasilu pisal proti Titovem sistemu.

Ob tem naj spomnim, da je bila Demosova politika, katere temeljni cilj je bil osamosvojitev, vedno povezovalna. Dr. Jože Pučnik je celo razmišljal, da bi na nek način prišlo do združitve vseh socialdemokratskih sil, saj smo verjeli, da se začenja nov čas, ko vsi dobronamerno gledamo naprej. Pozabili pa smo, da je struktura tajne policije in vse, kar je v prejšnjem režimu vladalo, ostalo nedotaknjeno in deluje ves čas od osamosvojitve ter pomembno vpliva na velik del tega, kar se danes označuje kot zgodovina zadnjih 30 let. Skrbi pa me, ker danes, trideset let po osamosvojitvi, tisti, ki nikoli ne bi zapustili Jugoslavije, če narod ne bi drugače odločil, spet brez sramu poveličujejo komunizem in kličejo k uporu. Zlasti mladi, ki niso živeli v nekdanjem komunističnem režimu, so lahke tarče takšnih nevarnih ideologij.

Takratni predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, ki ni bil ravno največji podpornik slovenske osamosvojitve, je ob proslavi z dne 25. junija 1991 izrekel vsem znani stavek: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.« Kako ste si vi razlagali njegove besede?
Ta slika ima prazen alt atribut; ime datoteke je Kucan.jpeg
Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Milan Kučan:
»Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.«
Janez Janša:
»To niso bile besede optimizma, upanja in veselja, temveč besede vere v vrnitev k Jugoslaviji.«

Pravzaprav so bile te besede resnično preroške, vendar smo si jih takrat napačno tolmačili. Izrečene so bile s strani nekoga, ki mu osamosvojitev ni bila intimna opcija, tako da to niso bile besede optimizma, upanja in veselja, temveč besede, ki so jasno nakazovale vero v to, da se bo Slovenija vrnila v objem jugoslovanskega režima.
K temu cilju se je pravzaprav takrat s strani nekaterih politikov tudi jasno intimno sledilo, tudi še po tem, ko je zadnji vojak JLA odšel z našega ozemlja. K temu cilju se je stremelo tudi v zadnjih 30 letih – zgolj temu, da se je jugo-nostalgija zadnjih 30 let umetno ohranjala, lahko pripišemo dejstvo, da še danes z nekaterih pročelij ob različnih praznikih vidimo plapolanje jugoslovanske zastave, da se v šolah nekaterim otrokom še vedno natika pionirske čepice – pa četudi zgolj ob kulturnih prireditvah.

Nekaterim simbolom zločinskih diktatur – kot je rdeča zvezda – v zdravi demokraciji ne bi smelo biti mesta.

Kako bi primerjali položaj Slovenije ob razglasitvi neodvisnosti z današnjim, ko je naš največji sovražnik virus? Menite, kot predsednik vlade Republike Slovenije, da so današnji izzivi večji?

Izzivi so gotovo podobni. Pred 30. leti so bila naša skladišča orožja zaradi razorožitve Teritorialne obrambe prazna. Enako je bilo tudi tokrat, ko smo se morali spopasti z nevidnim sovražnikom – virusom in nam je prejšnja vlada Marjana Šarca pustila skladišča brez ustrezne zaščitne osebne medicinske opreme.
Je pa bistvena razlika med nekoč in danes v tem, da smo se takrat tudi kot narod uspeli poenotiti v obrambi domovine, tokrat pa opozicija jasno kaže, da jim gre zgolj za oblast, vladi mečejo polena pod noge, otežujejo njeno delo z uporabo različnih političnih instrumentov in ustvarjanjem dodatnih izrednih razmer.
Šli so celo tako daleč, da ljudi pozivajo na proteste in s tem omogočajo, da se virus dodatno širi, s čimer se bremeni naše zdravstvene kapacitete, ki so po enem letu spopadanja z virusom že na robu izgorelosti. Žalosti dejstvo, da je postala glavna parola opozicije v tem času in njihov glavni politični program: »Kolikor slabše za ljudi in državo, toliko boljše za nas.«

Ali menite, da v splošnem (mlajši) ljudje sploh vedo, kaj se je takrat dogajalo? Se sploh učimo »pravo« zgodovino?

Na splošno lahko rečemo, da mladi premalo vedo o dogodkih iz časov osamosvajanja, a jih ne gre obsojati za to. Izobraževalni sistem ni izpolnil svoje naloge v tem pogledu. Mnogi, ki bi morali kaj spremeniti, so se izgovarjali na premajhno zgodovinsko distanco, imeli pa so še tisoče drugih izgovorov. Ne moremo čakati, da se generacije učiteljev zamenjajo, da bi lahko učili, kot pravite, pravo zgodovino. Tudi pri drugih predmetih se kurikulumi in programi hitro spreminjajo zaradi novih odkritij. Zgodovina v tem smislu mora biti še manj zacementirana. No, da se da z nekaterimi premiki, smo dokazali v mandatu od 2004 do 2008, npr. s kurikularno prenovo, uvedbo osamosvojitvene teme na maturi, obveznim izobešanjem zastav v šolah itd. Šola ima ključno vlogo pri gradnji nacionalne identitete, vendar ni edina. Danes dobivajo otroci in mladostniki znanje in veščine še iz mnogih drugih virov, npr. socialnih omrežij in medijev. No, pa tudi starši imamo pri tem veliko odgovornost. Ni vedno le šola kriva, če otroci česa ne vedo ali če je kak manjko pri vzgoji.

Ljudje, ki so bili vpleteni v proces osamosvajanja Slovenije so v tistih časih prav tako bili »politično razdeljeni«, pa je bila enotnost in domoljubnost vendarle dosežena in na visokem nivoju. Imate občutek, da smo danes Slovenci (še vedno) domoljubni?

Prepričan sem, da je temu tako. Stranka, ki jo vodim, je v preteklih letih izvedla akcijo slovensko zastavo v vsak dom. Vsi, ki so zastavo prejeli, so jo prejeli z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo. Veliko lepih besed smo slišali v povezavi z ljubeznijo do domovine. Verjemite mi, da če ne bi imeli v srcu velike ljubezni do domovine, ne bi preživeli kot narod in danes ne bi živeli v samostojni in suvereni državi. Mnogi številčnejši narodi od nas nimajo svoje lastne države, veliko pa je tudi takih, ko so skozi zgodovino enostavno izginili, se stopili z drugimi narodi.
Zdravo domoljubje je v slovenskem narodu izjemno živo, je pa res, da imajo tisti, ki domoljubju nasprotujejo, močnejše medijske zvočnike kot domoljubna večina, zaradi česar se morda zdi, da je domoljubje izzvenelo.

Ali menite, da bi bila Slovenija dejansko »druga Švica«, kot se je ob osamosvojitvi govorilo, če bi se odvila politična lustracija, kot se je denimo Češkoslovaški?

Bilo bi bolje, če bi se primerjali z Avstrijo, ker smo nekoč živeli v isti državi in primerljivih okoliščinah. Pred 30. leti je naša razvitost dosegla manj kot 30 % razvitosti Avstrije in Nemčije. V slabih dveh desetletjih je Slovenija bistveno zmanjšala to razliko, na slabih 80 %. Rast BDP na prebivalca se je v tridesetih letih kar štirikrat povečala. Razlike v učinkovitosti obeh sistemov, torej socialističnega in kapitalističnega, so več kot jasne. Toda danes ugotavljamo, da bi morali biti še uspešnejši. Nekatere druge postkomunistične države, ki so imele slabše izhodiščne pogoje prehoda, so nas žal prehitele.

Kar pa se lustracije tiče, je predpogoj za normalen prehod v demokratično družbo in vladavino prava, ni pa zadosten. Veliko drugih stvari je potrebno sočasno izvesti. Ne gre le za simbolni pomen lustracije, v smislu neke splošne družbene katarze. Ima čisto konkretne učinke na družbo. Pri nas bi konkretno lustracija preprečila, da ljudje, ki so dokazano kršili temeljne pravice v prejšnjem režimu, danes ne bi bili na vodilnih položajih, npr. v sodni veji oblasti. Čeprav imamo ravno v sodstvu lustracijski člen, t.i. Pučnikov člen, se ga prav na tem področju najbolj krši. Sistemsko, pa tudi v praksi, so z lustracijo najdlje prišli v Nemčiji in na Poljskem, v ostalih nekdanjih komunističnih državah pa v mnogo manjši meri. Nenazadnje so za to uničevali arhive, kar je svojevrsten zločin, kulturocid.

V Sloveniji so konec devetdesetih let, o tem se zelo malo ve, potekala mučna pogajanja vseh strank o sprejetju zakona o lustraciji, a sta zlasti nekdanja leva politika Tone Anderlič in Darja Lavtižar Bebler to zgodovinsko priložnost, da bi oblikovali kompromisni predlog, ki ga je načelno zagovarjal tudi premier Drnovšek, s svojimi radikalnimi stališči povsem onemogočila.

Veliko medijev jasno sporoča, da s svojimi Twitter objavami, izjavami in stališči, tako glede osamosvajanja kot o drugih temah, razdvajate javnost. Kakšno je vaše mnenje o tem očitku?

Svoboda izražanja je temeljna človekova pravica in tudi izhodiščna pravica za vse druge pravice. Gre za človekovo pravico in ne za pravico institucij ali medijev, kot se jo žal prepogosto razlaga v Sloveniji. Torej pri nas je pravica do svobodnega izražanja v glavnem pravica medijev, da pišejo, kar želijo, o čemerkoli želijo in ob tem nenadzorovano napadajo vsakogar, ki se ne strinja z njimi.

V času digitalizacije in hitrih sprememb zlasti na področju komuniciranja je twitter postal komunikacijski kanal, ki je hiter, učinkovit in predvsem velika konkurenca monopolu velikih medijskih hiš.

V slovenskem izkrivljenem medijskem prostoru pa je možnost sporočanja resnice preko twitterja mnogim trn v peti, saj svobodo govora oziroma izražanja razumejo le kot pravico zase in za svoje. A pravica do svobode govora ni in ne sme nikoli več biti rezervirana samo za eno politično opcijo, temveč imamo to pravico vsi. Sam sem bil zaradi uresničevanja pravice do svobode izražanja zaprt in se za to pravico borim vse od takrat.

N.Š.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih