fbpx
Mestnik
Dogodki Featured Intervju Novice

INTERVJU: JANJA URBANČIČ: »Ne verjamem v to, da je ena vzgoja prava, druga pa ni.«

Otroci ne upoštevajo meje, ki jo mi odrasli postavimo, otroci upoštevajo odraslega, ki je mejo postavil.

Večina staršev pozna le avtoritarno in permisivno vzgojo, saj so bili sami kot otroci tako tudi vzgojeni. Obstaja pa še tretji način starševstva, in sicer Sočutno starševstvo, ki pa je marsikateremu staršu prava neznanka. Gre za vzgojo, kjer smo hkrati sočutni do otroka in do sebe. Ustanoviteljica Janja je mamica dveh šolskih otrok, njena zgodba o Sočutnem starševstvu pa sega v leto 2011, ko je ugotovila, da na takrat 4-letno hčerko prenaša vzorce iz svoje primarne družine. Tako je začela iskati vzroke za hčerkino neprimerno obnašanja in za svojo nepotrpežljivost, kar jo je pripeljalo na pot Sočutnega starševstva.

Sočutno starševstvo je marsikateremu staršu neznanka. Nam ga lahko predstavite?

Starši večinoma poznajo dve vrsti starševstva: permisivno in avtoritarno. Permisivno je tisto, ko otroku veliko popuščamo, mi se bojimo otroka, bojimo se reči ne, poskrbeti zase in se razdajamo. Po drugi strani pa veliko ljudi pozna drugo skrajnost, in sicer, če otroka ne tepeš, če ga ne kaznuješ, če ne uporabljaš take trde metode, potem ti bo pač skakal po glavi. Se pravi ena skrajnost ali druga skrajnost. Obstaja pa še tretja pot in to je sočutno starševstvo, neka srednja pot. Meje in ljubezen hkrati. Torej ne eno in ne drugo ampak oboje hkrati. Bistvo je, da ohranjamo stik z otrokom. V permisivnem starševstvu, takrat ko ne postavljamo meje takrat izgubimo stik z njim. Spustimo ga od sebe stran, nimamo več stika, ne čuti nas več. Lahko počne kar hoče. Pri avtoritarni vzgoji pa tudi izgubimo stik, ker smo pregrobi, ker odsekamo otrok in ker ga odrinemo od sebe. Sočutna vzgoja je pravzaprav vzgoja s stikom, z odnosom in to je tisto kar je otroku najbolj pomembno, da čuti nas. Tudi če rečemo ne, smo še vedno tam. To se vse da. Nimamo pa tega v sebi noter, ker tega nismo dobili. Kot otroci smo dobili le eno ali drugo. Velikokrat je bilo tako, da so šli naši starši iz ene skrajnosti v drugo. Najprej popuščamo in potem ko je dosti pa znorimo in gremo čisto v drugo skrajnost. Veliko ljudi tudi ne začuti meje, ker imamo te meje tako porušene, ker so nam jih v otroštvu prestopal ali pa jih niso vzpostavili. Se pravi imamo težave z mejami ravno zaradi tega.

Sočutna vzgoja je nekaj kar vseeno veliko ljudi povezuje s permisivnostjo in meni je sicer žal, da je tako, ampak zaradi tega, ker ne poznajo ali pa jo poznajo preveč površinsko. Sama verjamem v to, da starši ne zmorejo, ne znajo, ne vejo, kako bi postavili meje. Bojijo se, da bi otroka prizadeli ali travmatizirali, ker so verjetno sami to doživljali v otroštvu. Zato se bojijo postaviti mejo. Tukaj jim lahko pomagam, kako postaviti mejo na spoštljiv način, na oseben način, pa še vseeno tako, da te otrok upošteva. Veliko vidim, da starši sploh ne čutijo svoje meje in zato gredo preko svojih meja. Torej mislijo, da mu morajo vse ponuditi, vse dati, da more biti otrok središče njihovega življenja in da ne smejo poskrbeti zase. Učim jih, kako meje postaviti, in sicer na tak način, da smo spoštljivi. Po drugi strani pa imam starše, ki so pregrobi v svojih mejah, ki vidijo, da kaznovanje, udarec po riti ne delujejo in da jih oddaljujejo od otrok.

Na spletni strani sočuten.si navajate, da »Sočutnost v besedni zvezi Sočutno starševstvo pomeni, da smo sočutni do otroka in do sebe.« V praksi je to načeloma precej težko – sočutni smo do otroka na račun sočutnosti do sebe. Ker imamo občutek, da če sebe postavimo na prvo mesto, zapostavljamo otroka. Naenkrat ugotovimo, da se naše življenje vrti samo okoli otrok oziroma zadovoljitve njih, njihovih potreb, nase pa pozabimo. Kako »razporediti« čas, na kakšen način se v večji meri posvetiti sebi in nenazadnje tudi partnerju?

Vsaka teorija nam nič ne pomaga, če tega ne zmoremo narediti v praksi. Zakaj pa tega ne zmoremo narediti v praksi je pa zato, ker imamo določena prepričanja ljudje. Prepričanja, da smo slabe mame, če se postavimo na prvo mesto, prepričanje, da smo egoistični, da bo otrok trpel zaradi tega. In to je posledica avtoritarne vzgoje. To je posledica tega, da smo kot otroci bili vzgajani v to, da moramo potrpeti, da moramo biti tiho, se prilagajati, biti na voljo drugim. Bolj kot smo bili vzgojeni na tak način, manj imamo poguma to narediti, ko smo odrasli. Veliko mamic pride, ker na primer kričijo na otroka, so nestrpne, nepotrpežljive in ne vedo, kaj naj naredijo. Potem skoraj vedno pridemo do tega, da mama ne zna poskrbeti zase. In ker ne zna poskrbeti zase , je bolj prazna in potem je jezna. Počuti se izkoriščeno, nevredno in nepomembno. Večinoma taki starši ne znajo postaviti meje tudi drugje. To je ta sindrom cankarjanske matere, ki je še vedno zelo prisoten v slovenskem prostoru. Na tak način se izčrpavamo in smo bolj jezni in potem trpijo ljudje okrog nas. Najprej moramo sploh ozavestiti, kaj se dogaja. Veliko staršev sploh ne ve, da se preveč prilagajajo, da niso sočutni do sebe. Vejo, da so nestrpni, da samo še grizejo okoli sebe. V resnici resnici pa je problem, da se postavljajo na zadnje mesto. Ko jih vprašam, kaj jih bogati, kako bi si vzeli čas zase, velikokrat sploh ne vedo. Tako so izgubili sebe, da ne vedo, kdo so, kaj hočejo v življenju, kaj jim je všeč. In to je osnova, da zmoremo postaviti meje. Poznati sebe. Če ne poznaš sebe, potem lahko drugi ljudje prestopajo meje pa mi sploh ne vemo, da nam prestopajo te meje. Naše telo pa ve. Naše telo pa čuti prestopanje meje. Starši morajo najprej spoznati, kaj se sploh dogaja, zakaj je tako, kaj sploh čutijo ob tem, ko postavijo meje. Se pravi so soočati s svojimi strahovi, pred konflikti. Tudi sama sem šla skozi ta proces. Bila sem izjemno na ven naravnana. Preveč se sprašujem, kaj bi drugi radi , pa kaj drugi potrebujejo, pa še meje sem imela čisto porušene. Zaradi tega sem izgorela. Morala sem se s tem soočiti, ker ne bi preživela in bi spet šla v isto stvar. Morala sem se soočiti s strahovi, pred konflikti, da če bom nekomu rekla ne, da me ne bo več imel rad. To je bil moj najgloblji strah, strah pred zapuščanjem. Tega se sploh ne zavedamo, ker je vse tako zakopano globoko. Smo pa vse to doživljali kot otroci. To so posledice avtoritarne vzgoje. Velikokrat smo bili grobo odrinjeni, stik je bil grobo presekan, ker so nas poslali v sobo, ali so nas tepli, ali so nam govorili, da bo mamica žalostna zaradi tega, torej prisotna je bila čustvena manipulacija. Ves čas smo imeli občutek, da nas bodo zapustili, če ne bomo ubogali, če ne bomo rekli ja, ali ne bomo naredili tistega kar pričakujejo od nas. In to je tisto kar je jedro tukaj. Če ne pridemo do tega, se ne bomo zavedali in si bomo poskušali postaviti meje in si vzeti čas zase in nam kar nikakor ne bo uspelo. Zato je potrebno iti nazaj vase in pozdraviti te strahove.

Kako pa se potem s partnerjem uskladiti glede tega? Kako sodelovati z njim?

Najprej mu je treba povedati sploh kaj se dogaja. Da ugotavljamo, da smo izgorele, da smo energetsko izčrpane in ne vemo, kaj naj naredimo. Prosimo ga za pomoč. Povejmo mu, da si bomo vzele čas zase, za jogo, sprehod. Velikokrat imajo te ženske, ki so izčrpane težave, da so večinoma same za vse. In to je to. Ko imamo prepričanje, da nismo vredne ljubezni, da nam pomagajo, težko prosimo za pomoč. To je potrebno ozavestiti. Lahko rečemo partnerju, da je več prisoten pri vzgoji, če me znotraj sebe ne čutimo, da si to sploh zaslužimo. Včasih je bilo tudi tako, da so bili naši očetje odsotni pri vzgoji in velikokrat je potem tako, da so tudi naši partnerji odsotni. Spet se moramo vrniti nazaj k sebi. Tudi pri partnerju je bilo lahko to, da je bil njegov oče odsoten in potem ne bo vedel, kaj to pomeni biti oče, ki je prisoten. Tega se moramo na novo učiti. Potrebno je veliko govoriti o tem, komunicirati. Ko pa predelamo pri sebi te stvari,začutimo svojo vrednost, ko začutimo, da si zaslužimo, da smo pomembne, da smo vredne, potem bomo oddajale takšno energijo, da se bo to začelo dogajati. Tudi partner bo začel razumeti , tudi same bomo povedale, da gremo na jogo in mu dale otroke in to je to. Ne bomo sploh dale priložnosti, da bo partner rekel, ne. Meje so predvsem energetska zadeva. Če dam primer na učitelju. Vsi smo imeli učitelja, ki smo ga spoštovali, ne da bi on rabil kričati. To pomeni, da smo imeli učitelja, ki je vedel, kdo je, kaj hoče, čutil je svojo vrednost, bil je samozavesten, umirjen,spoštljiv in vse to je oddajala v okolje. In mi smo ga spoštovali. Mi moramo priti do tega, da nas ljudje spoštujejo. Ne da se nas bojijo, ali pa da sploh ne postavimo meje. Priti moramo do tega, da oddajamo energijo spoštovanja. Ko pa pridemo do tega, pa bodo ljudje ravnali z nami tako kot čutimo in si zaslužimo.

Njena zgodba o Sočutnem starševstvu sega v leto 2011, ko je ugotovila, da na takrat 4-letno hčerko prenaša vzorce iz svoje primarne družine.

Kaj porečete na besede starejših, ki pogosto pravijo, da so oni z avtoritarno (ali celo permisivno) vzgojo pa vseeno zrasli in jim danes nič ne manjka.

Lahko se samo ozremo in pogledamo ljudi okoli sebe. Če pogledamo samo Slovence, smo v vrhu glede samomorov, alkohola, depresivnosti, veliko imamo duševne bolezni. Na socialnih omrežjih je trenutno polno nestrpnosti, negative…Če pogledate današnji svet, je to posledica avtoritarne vzgoje – grobosti, nespoštljivosti. Zdrava vzgoja je tista, v kateri smo spoštljivi, kjer se zanimamo za otroka. Ni dovolj, da vidimo samo obnašanja, ampak se vprašamo, zakaj se tako obnaša.

Vzgoja otroka je vzgoja samega sebe!

Pravite, da je naš otrok naše ogledalo. Ampak, nemalokrat se zgodi, da teh vzporednic nismo sposobni prepoznati. Kako lahko nek vzrok, neko vedenje razumemo v tej luči? Kaj se moramo ob izbruhu vprašati? Ali to pravzaprav pomeni, da smo za otrokova vedenja krivi starši?

Ne, nismo krivi. Velikokrat je tako, da nam otrok poskuša s svojim vedenjem povedati, ali je to vedenje neprimerno, da se ne počiti dobro. Če sami pogledamo sebe, kdaj smo do svojega partnerja spoštljivi, prijazni? Takrat ko imamo znotraj sebe občutek varnosti, ko se počutimo povezane z njim. In kdaj težimo in se prepiramo? Takrat ko se ne počutimo povezane in varne. In isto je pri otrocih. Ko se pri nas počuti varnega, spoštovanega, povezanega, ko so zadovoljene te njegove psihološke potrebe pa tudi fiziološke. Ko so majhni otroci lačni, jokajo, kričijo, tepejo in jo to njegova fiziološka potreba, potreba po hrani je nezadovoljena. Ko naše potrebe niso zadovoljene, takrat se iztirimo v vedenju. Na primer tudi ko se mama preveč izdaja, je njena potreba po tem, da je spoštovana,da je vredna, da je videna, neizpolnjena. In zato ona kriči. V bistvu kriči, poglejte me, spoštujte me prosim, nehajte prestopati moje meje, rabim čas zase. To hoče povedati mama. In otroci tudi s svojim vedenjem hočejo povedati, da niso videni, da nimajo občutka varnosti. Lahko vam povem svoj primer, ko je sin prišel iz šole in je vrgel torbo na tla. Rekla sem mu, da naj jo pobere, on pa je začel kričati, da ne bo. V tistem trenutku sem dojela, da se z njim nekaj dogaja. Lahko bi šla v kaznovanje, kričanje, ali pa bi ga udarila…Ampak sem ga objela, pogledala v oči in ga vprašala, kaj se dogaja in mu povedala, da vidim, da je v stiski in da mi naj pove kaj se dogaja. Skozi jok je izjavil, da ga je sošolec davil. Ni se znal soočiti s svojimi čustvi in je dajal jezo ven, tako kot je čutil tisti trenutek. Ko se je zjokal in mi povedal in ko sem ga objemala sem se mu zahvalila, da mi je to povedal. V tistem trenutku je bil čisto drugi otrok. Pomiril se je. Torej, če bi razmišljala samo o njegovem vedenju, bi se poslužila kaznovanja. Tako pa sem takoj ugotovila, da je pod njegovim vedenjem nekaj drugega. Te situacije so vsakodnevne. Velikokrat pa ni težava samo v trenutni situaciji ampak je otrok ogledalo tega, česar mi pri sebi ne zmoremo še ozavestiti. In to so naše otroške rane. Če se otrok vrže v trgovini na tla in nas to vznemiri, smo besni, se je v tej situaciji vklopil sram. Se pravi nisem dovolj dobra mama, moj otrok je razvajen, sram me je zaradi tega. Bolj kot je ta sram močan, bolj močno reagiramo. Ampak ta sram ne izvira samo iz te situacije, večinoma izvira iz našega otroštva. Pri otroku večinoma starši reagiramo z jezo. Kateregakoli starša vprašam pravi, da ima izzive z jezo. Vendar jeza je zelo malokrat tista ta prava jeza. Zelo velikokrat je to sram ali strah ali pa žalost. In otrok nam samo pritisne na rano.

Informacije o vzgoji in partnerstvu je danes toliko, da smo ljudje z njimi prenasičeni…ne vemo več, kaj in komu verjeti, kaj je dobro in kaj ni in to nas – sploh mlade starše – prej obremenjuje, kot pomaga. Katere so tiste stvari pri sočutni vzgoji, ki jo opravičujejo kot »pravo« oziroma kot pozitivno, koristno in vredno poznavanja?

Ne verjamem v to, da je ena vzgoja prava, druga pa ni. Vzgoja ni aplikacija metode na otroka. Se pravi, da ima sočutna vzgoja to pa to metodo in da to aplicirate na otroku in bo vse super. Ne, to ne deluje tako. Vzgoja je grajenje odnosa z otrokom in to z vsakim otrokom posebej. Torej če ima en starš tri otroke, bo pri enem nekaj drugega kot pri drugem, ker en otrok potrebuje več spodbude, en otrok pa je preveč pogumen in potrebuje, da ga malo nazaj potegnemo. En otrok je lahko zelo senzitiven, se pravi moramo biti pazljivi, kako mu kakšno stvar povemo, drugi otrok je pa lahko tak, da mu gre lahko vse čez eno uho noter, čez drugo pa ven. Veliko je odvisno od karakterja otroka. Če bomo delali po neki metodi na primer sočutnega starševstva ali pa po metodi, katero je rekel neki drugi strokovnjak, potem ne bomo zgradili stika, ker to nisem jaz. Če v sebi čutimo, da je to nekaj kar nas povezuje z otrokom, je to pravo. Sočutna vzgoja je opazovanje in vzgajanje samega sebe in celjenje svojih ran zato, da ne reagiramo iz svojih ran ampak zavestno. Ne bi rekla, da je to prava in ne prava vzgoja.

Dan danes so mame deležne velikega pritiska, predvsem glede tega, kakšna mora biti »popolna« mama. Ali ta sploh obstaja?

Absolutno ne. Popolni starši ne obstajajo, popolni ljudje ne obstajajo in zelo škodljivo je, če stremimo k temu, da bi bili popolni. To pomeni, da si ne dovolimo delati napak, da nas je strah delati napake, da si jih ne priznamo. Bolj ko stremimo k popolnosti, bolj si je boleče priznati napake in bolj, kot si je boleče priznati napake, manj jih lahko popravimo. Sami vemo, da zelo težko pridemo v stik s človekom, ki ima občutek, da mora biti popoln. Takega človeka sploh ne čutimo, težko vzpostavimo stik z njim. Ti ljudje so zelo občutljivi na kritiko. S takimi ljudmi je težko vzpostaviti stik, ker se niti ne odprejo, bojijo se odpreti, ker se bojijo pokazati pravo sliko, takšni kakršni so v resnici. In isto je s starši. Bolj kot igramo neko vlogo popolnega starša,bolj izgubljamo stik, manj nam otroci verjamejo. Otroci zelo vidijo, kje smo mi dvolični. Če si ne dovolimo, da bi nam otrok povedal te stvari, če si ne dovolimo, da nam otroci povejo, kje mi delamo napake, potem bomo zelo vznemirjeni takrat, ko nam bo otrok pokazal našo dvoličnost. Ko nekaj govorimo, delamo na nekaj drugega, se tega velikokrat ne zavedamo. In tukaj velikokrat vstopijo naši otroci, ki počnejo točno tisto, kar počnemo mi pa se tega ne zavedamo in nam gre to blazno na živce. Se pravi tisto vedenje, ki nam gre pri otroku na živce, je zelo verjetno, da mi to isto počnemo pa se tega ne zavedamo, ali pa če se zavedamo to pri sebi zelo obsojamo. Bolj ko obsojamo sebe zaradi tega kar počnemo, bolj obsojamo otroka, ko počne te stvari.

K.N.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih