Navigacija me je pripeljala do naslova v Straži, kjer ne moreš spregledati velikega vrta in rastlinjakov. Zapeljem na dovoz in s širokim nasmehom, ki ni izginil do konca pogovora, me pozdravi Jan Avsenik. Ponudil mi je papirnato vrečko dobrot z njegovega vrta – špinačo, por in redkvice. Gajbice sezonske zelenjave tedensko dostavlja v Novo mesto in okolico, preživlja pa se tudi s prodajo posebnih rastlinjakov.
Jan Avsenik je mlad in nadobuden podjetnik, ki je v zadnjih osmih letih razvijal več poslovnih idej, a nobene zares začutil. Nato pa je med brskanjem po spletu naletel na posnetke ameriških vrtnarjev, ki se ukvarjajo s tržnim vrtnarjenjem. »Pritegnil me je način pridelave, obdelave in tudi končne prodaje, torej dostava tedenskih gajbic. Njihovi vrtovi so me pritegnili vizualno (vrtne poti zastrte s sekanci, na gredah veliko temnega komposta, ki ustvari lep kontrast s sekanci), poleg tega sem bil vedno rad v naravi in rad delam v naravi ne glede na vremenske razmere, zato se je to hitro zdela prava poslovna ideja zame.« Poglobil se je v vsebine predstavnikov tržnega vrtnarjenja, literaturo, obiskal delavnici o sonaravnem vrtnarjenju in o tržnem vrtnarjenju. Začel je na domačem vrtu, se lotil vzgoje lastnih sadik in teorijo začel uporabljati v praksi. Na območju, kjer so pred leti posekali vinograd, je zasadil tristo sadik paradižnika in sto metrov fižola. Da bi nabral še več izkušenj, se je odločil za štiri mesece študentskega dela na bližnji kmetiji, kjer se sicer ukvarjajo z integrirano pridelavo z več mehanizacije, a je pri njih lahko spoznal vse glavne procese. »Pri nas doma se ni nihče ukvarjal z vrtnarjenjem, nisem imel nobenega zgleda, niti ne znanja. Na kmetiji, kjer sem delal, sem določeno zelenjavo (npr. koromač in nadzemno kolerabo) sploh prvič videl. Prvič sem videl proces od majhnega semena do končne rastline, kar me navdušuje še danes.«
Domači vrt je bil premajhen za njegove načrte, zato je od dedka dobil travnik, kjer je vzpostavil 1.000 m2 velik vrt sonaravne pridelave zelenjave, na katerem se tal ne obrača, uporablja se le ročna orodja in prideluje več kot 35 vrtnin. »Pri tovrstnem vrtnarjenju ni oranja, ni umetnega gnojenja, ni škropljenja s pesticidi, vse obdelujem ročno, imam stalne grede, zemlje ne obračam in prekopavam, na nikakršen način je ne vznemirjam, ampak jo pustim na miru, da se ohranja mikrobiološko delovanje v zemlji, da je zemlja čim bolj živa. Uporabljam pa zelo veliko komposta, ki deluje delno kot gnojilo, delno kot mikrobiološko poživilo.«
Lani je bila njegova prva sezona. »Delal sem 12 do 14 ur na dan in pričakujem, da bo letos podobno, naslednje leto pa bo najbrž že nekoliko manj dela, ker bom bolje poznal procese in jih optimiziral.«
»Najboljši nasvet, ki sem ga dobil: začni z majhno površino. Jaz ga nisem upošteval, ampak bi tudi sam zdaj drugim svetoval enako.«
Začel je brez znanja, se sproti učil in delal napake: »Sadike sem dal ven na minus in niso preživele. Lani poleti sem pozabil odpreti rastlinjak in je požgalo vse sadike. En teden sem jih pozabil zaliti, pa so sadike kar izpuhtele. Ampak iz vsega tega sem se veliko naučil.«
Setveni koledar – da ali ne? »Hobi vrtičkarji si lahko privoščijo spremljati setveni koledar, jaz pa imam preveč vsega, da bi uspel usklajevati vse, kar nekateri priporočajo. Ne morem si privoščiti, da bi en dan skrbel samo za plod, drug dan samo za cvet itd.
Upoštevam približne datume, kdaj naj bi se kaj sadilo/sejalo, ampak samo približno. V zemljo dam vse 20 dni pred datumom, ki ga svetujejo (smeh, op.a.). Preizkušam meje, testiram ali bi kaj lahko že prej zraslo.«
Zelenjavo, ki jo pridela v najvišji sezoni med aprilom in oktobrom, tedensko dostavlja strankam v Novem mestu in Straži, sodeluje tudi z dvema novomeškima gostilnama.
Tržni vrtnarji v Ameriki uporabljajo posebne rastlinjake in seveda ga je želel imeti tudi Jan. Ker se jih ne dobi nikjer v Evropi, se je projekta lotil sam. Ko ga je naredil zase, pa je ugotovil, da ga lahko ponudi tudi drugim in tako se je začela zgodba s prodajo rastlinjakov. »Posebnost rastlinjaka je, da folija ni pritrjena na konstrukcijo, zato jo je enostavno odstraniti, kar naredimo recimo pred dežjem, da nam dež zalije rastline. Postavitev je zelo enostavna, pospravimo ali prestavimo ga lahko v eni uri in tako je tudi kolobarjenje enostavno. Ogrodje rastlinjaka je narejeno iz pocinkanih cevi, ki so dovolj močne, da zdržijo tudi sneg. Izbiram najbolj kakovostno folijo na tržišču, ki je elastična in odporna na pretrganje, odlično prepušča svetlobo, kar rastlinam omogoča optimalno rast in razvoj. Ima dodatek proti rosenju, kar jo dela odlično predvsem za vzgojo plodovk, ki rose ne marajo pretirano. Ob primernem ravnanju folija služi tudi do 10 let. Nekatere moti, da rastlinjak vzame nekaj več prostora, saj na vsaki strani potrebujemo dodatna dva metra za pritrditev folije. Poleg tega rastlinjak nima vrat, a lahko preprosto dvignemo folijo in vstopimo notri.« So pa že razvili tudi nadgradnjo, nekoliko drugačen rastlinjak, ki že ima tudi vrata. Dolžina rastlinjakov je 10 ali 15 m, a loki omogočajo modularno podaljšanje ali skrajšanje rastlinjaka.
Jan pravi, da bi na vprašanje, kje se vidi čez pet let, še lani odgovoril, da na večji lokaciji. »Zdaj vidim, da ima ta lokacija še veliko potenciala. Veliko sem vložil v dobro zemljo in bi bilo škoda, da je ne bi izkoristil. Idej za širitev je veliko, a moram najprej optimizirati to, kar delam zdaj. Bi pa rad v prihodnosti imel delavnice, svetovanja itd., poleg tega imam namen v ponudbo dodati še kakšen izdelek, ki ni na voljo ravno v vsaki trgovini, npr. kavlje za vzgojo paradižnikov, kar spet ni neka klasična izbira pridelave.«
M.Z.L.
