»Pravzaprav sem nekaj izjav o namiznem tenisu že dajal, da pa bi imel resen intervju za kakšen lokalni medij ali celo objavljen intervju v njem, pa se mi v dolgoletni osebni namiznoteniški zgodovini še ni zgodilo,« je v uvodu z njemu značilnim prijaznim nasmehom dejal Jernej Jedlovčnik, aktualni predsednik NTK Krka Novo mesto, ki se mu počasi izteka drugi štiriletni mandat. Prvega je začel leta decembra 2006, ga brez pretresa zaključil po štirih letih, ki so zaznamovala prizadevanja za pridobitev primernih klubskih prostorov. Njemu gre zasluga, da je to postalo Drgančevje, kjer klub domuje že 23. let zapored, in kjer se kali nova generacija igralk in igralcev, pa tudi funkcionarjev in namiznoteniških sodnikov. V njej so vedno dobrodošli tudi veterani in rekreativci. In ni jih malo, ki jim Drgančevje omogoča redno in varno vadbo.
»Da, takrat, ko smo se začeli pogajati za dvorano, nam v klubu ni bilo lahko, še najmanj meni,« nekoliko zamišljeno nadaljuje. »Zavedal sem se odgovornosti na eni strani in zaveze do občine in klubskega članstva na drugi strani. Priznam, bila je ostra preizkušnja in takrat se mi je ogenj dvomov pogosto oglašal. A drobno zrnce vere, vere, ki sem jo zaznal kot seme, iz katerega bo pognalo mogočno namiznoteniško drevo, me ni izdalo. V tej dvorani je novomeški namizni tenis dosegel svoje največje ekipne uspehe, naš član Darko Jorgić pa je bil še lani uvrščen med najboljšo deseterico sveta in upam, da bo ta uspeh ponavljal še nekaj časa. Verjamem, da je k tem uspehom v veliki meri botrovala ravno možnost nemotenega dela v Drgančevju.«
Ob vprašanju, kako se je pravzaprav znašel v namiznem tenisu, se malce zamisli in počasi poudari: »Nisem človek s spominom zlate ribice. Namizni tenis me je očaral že v osnovni šoli, a nikoli tako močno, da bi mu posvetil veliko svojega prostega časa, saj se nikoli nisem videl v krogu najboljših slovenskih igralcev. Radovednost me je sicer gnala po različnih športih, a prednost sem dajal študiju, odkrivanju Slovenije in kasneje Evrope, branju knjig. Po končani gimnaziji sem se od resnega igranja poslovil, a imam lepe spomine na tedanje prijatelje, s katerimi sem vadil. To so bili Drago Klenovšek, Marjan Lukšič, Samo Guštin. Pravzaprav vse, kar sem delal in delam, temelji na morali.«
»Cum grano salis, so dejali stari latinci, in to upoštevam. Torej, cum grano salis, vse, kar delaš, delaj tudi z zrnom soli.«
V tej deželi pod Alpami je že tako, da so tihi, mirni ljudje, ki se ne rinejo v prve vrste, in jim je poglavitno delo za klub, pri nagradah praviloma spregledani. Jedlovčnik ni izjema. Pa vseeno je prejemnik Bronaste Bloudkove značke Mestne občine Novo mesto. Dobil jo je kot priznanje za dolgoletno uspešno delo na področju športa (podeljena l. 2018). A letos marca je na posebni prireditvi v stavbi novomeške Krke dobil tudi Krkino priznanje. Imenuje se Zahvala za izjemen prispevek k razvoju in delovanju kluba, za dolgoletno uspešno, predano in ustvarjalno delo, spodbujanje k sodelovanju, spoštovanju, strpnosti, aktivno vlogo pri predajanju znanja in vrednot mladim ter dejavno predstavljanje sponzorja. Zasluženo! A bolj kot na to je bil ponosen na sinovo Krkino priznanje za uspešnost na tekmovanjih, spodbujanje k sodelovanju, pošteni igri, zdravi tekmovalnosti, spoštovanju, strpnosti in za dejavno predstavljanje sponzorja. Janez Jedlovčnik je to priznanje dobil na isti dan kot oče! Sicer pa, saj poznate tisti lepi pregovor o jabolku in očetu. Pregovori so že od nekdaj sestavni del naših življenj in v njih je pogosto vsa resnica.
»V nas tli želja po ustvarjanju ali preprosto po tem, da bi delali dobro.«
Pogovor z Jernejem Jedlovčnikom je bil dolg, a prostor za intervju omejen. A mimo univerzalnega sporočila gospoda Jerneja Jedlovčnika ne morem: »V nas tli želja po ustvarjanju ali preprosto po tem, da bi delali dobro. Od kluba ob slovesu ne pričakujem zahvale. Jaz se mu zahvaljujem, da mi je omogočil delo s čudovitimi ljudmi, s katerimi smo v Drgančevju, skoraj mojem drugem domu, spisali novomeško čudovito namiznoteniško pravljico!«
(J. P.)
