Luka Blažič je direktor novomeške Knjižnice Mirana Jarca od leta 2018, od takrat so v knjižnico vpeljali veliko novosti in izpeljali precej različnih projektov. V marcu so praznovali 77 let knjižnice in navkljub tehnologiji knjiga ne bo kar tako izumrla, ker nastajajo nove pismenosti, o katerih se moramo še naprej izobraževati.
Slišim, da imate več fakultet, štiri, pet? Kaj vse ste doštudirali?
Ne vem, kje ste to slišali, ker toliko jih sicer nimam, čeprav rad študiram. Pred bolonjskim programom sem doštudiral komunikologijo na Fakulteti za družbene vede, potem pa sem v bolonjskem času naredil magisterij iz strateškega in tržnega komuniciranja, trenutno končujem magisterij iz družboslovne informatike, tudi na Fakulteti za družbene vede. Spogledujem se z doktoratom, vendar ideja o doktorski temi še ni dozorela. Opravil sem tudi bibliotekarski izpit.
Kako pa je bilo z bibliotekarskim izpitom, ki ste ga morali narediti v prvem letu službovanja?
Načeloma ni bil težak, ker pa nisem doštudiral bibliotekarstva, sem moral opravit še ŠPIK B v prvem letu zaposlitve, to je 10 izpitov na Filozofski fakulteti, izpit iz splošnega upravnega postopka ter bibliotekarski izpit. V okviru izpopolnjevanja ŠPIK B sem pridobil uvid v knjižnično dejavnost, ki je prej nisem imel. V okviru bibliotekarske naloge sem razvil idejo 24 urne izposoje in jo potem tudi udejanjil s pilotno omaro, ki se trenutno nahaja v matični ustanovi, vendar bi ta omara lahko stala na drugih obljudenih območjih, kot je recimo nakupovalni center ali pa tovarna z več tisoč delavci. To je zagotovo vizija za naslednji mandat.
Prvi izziv, s katerim ste se srečali kot direktor knjižnice, je bil zagotovo ta, da ste prevzeli velik kolektiv, 46 zaposlenih ni ravno mala malica?
V Zavodu Situla je bilo res manj zaposlenih, sem pa že delal na večjih projektih kot sta recimo Cvičkarija in Škisova tržnica, ipd. znotraj skupine DNŠ, kjer sem sodeloval na projektu s 15 do 25 člani tima. Je pa bilo seveda drugače, prišel sem v izdelan kolektiv, nekateri zaposleni tukaj delajo skupaj tudi že 35 let, zato sem moral svoj način vodenja prilagoditi. Prav tako so se zaposleni morali prilagoditi meni, in menim da smo se zelo lepo uskladili. To se izraža v naših rezultatih in tudi v klimi na delovnem mestu.
S katerimi izzivi ste se še srečali?
Splošne knjižnice imajo krizo identitete, polje delovanja knjižnice je lahko izjemno široko, ni pa nujno, da so zaposleni in uporabniki v začetku to tako dojemali. Knjižnica Mirana Jarca ni samo knjižna polica Novega mesta, je veliko več. Sam uporabim prispodobo, da je knjižnica soba mesta, nekakšna delovna soba, kjer se lahko otroci igrajo, delajo za šolo, mama se sprosti s knjigo, oče dobi informacije potrebne zanj. Knjižnica mora biti javni servis za različne starostne skupine. Izziv je tako bila normiranost knjižničnega prostora, tako zame, ker sem moral določene ideje prilagoditi knjižničnim normam kot za zaposlene in knjižnični prostor, da smo vsi skupaj razumeli, da se določene projekte in vizije vseeno da izpeljati.
Kaj se dogaja na področju gradbenega dokončanja knjižnice?
Redki vedo, da matična ustanova knjižnice Mirana Jarca (novomeška enota) ni dokončana, ker izgleda dokončana od zunaj. Druga prvotna stavba je v tretji gradbeni fazi, nekaj čez 1000 m2 je nedokončanih, gre za spodnji del, ki med starim in glavnim vhodom meji na cesto, česar mi je najbolj žal, ker gre za zelo perspektiven prostor, v smislu knjižnične kavarne, ki bi lahko imela delovni čas neodvisen od delovnega časa knjižnice. To bi bil tudi nov novomeški prireditveni prostor. Natečaj za dokončanje in obnovo knjižnice je bil v začetku 80ih, v 90ih je bilo izdano gradbeno dovoljenje. 2001 so zgradili prvi prizidek, 2007 je bila obnovljena ena od dveh prvotnih stavb, proces pa še kar ni dokončan.
Torej več prostora bo prineslo več hibridnosti knjižnici?
Hibridnost knjižnice poskušamo doseči na različnih področjih, dodatnih vsebin in knjižnične kavarne, ki bi povezala pritličje, druga je hibridnost knjižnične zbirke, ker jo širimo tako po formatih kot predmetnosti. Po formatih pomeni, da gradimo digitalne zbirke z e-knjigami ter zvočnimi knjigami, po predmetnosti pa tako, da ne gre samo za knjige, temveč tudi recimo knjižnico semen, knjižnico reči, ki jo napovedujem za naslednje leto. Hibridnost se pri nas kaže tudi v povezavi tehnologije in knjižničarja, poskušamo digitalizirati in avtomatizirati določene knjižnične procese in storitve, da razbremenimo knjižničarje enostavnih procesov. Tudi delamo hibridno. hibridno. Veliko zaposlenih dela nekaj dni na teden od doma in nekaj dni v knjižnici. Ob tem izpostavljam, da je delovna vnema in zavzetost zaposlenih v večini primerov višja, kot je bila pred epidemijo oziroma pred uvedbo hibridnega dela.
Kako ste prišli do ideje, da bi prazne izložbe v centru Novega mesta izkoristili kot razstavni prostor?
Na Glavnem trgu imamo dve izložbi zapuščenih trgovin, kjer organiziramo razstave. Prvi je s tem pričel že Bogo Komelj, ustanovitelj knjižnice Mirana Jarca. S tem je želel prikazat, da v knjižnici primanjkuje prostora. Kot sem prej povedal, je naša knjižnica nedokončana in je to tudi poskus komuniciranja, da potrebujemo razstavni prostor, ki je še v izgradnji. Ideja je dozorela v času korona krize in praznovanju 100. obletnice novomeške pomladi, ko se je izkazalo, da v notranjih prostorih ne moremo izvajati razstav. Najprej smo začeli razstavljati z zunanjimi panoji, ker pa trgovine zapuščajo Glavni trg, smo dobili to idejo kot eno izmed oživljanja le tega.
Knjižnica Mirana Jarca je tudi ena redkih (ne samo knjižnic, temveč tudi stavb) s projekcijami na pročelju. V Novem mestu je edina, v Ljubljani pa je projektor na Cankarjevem domu. Kdaj in kako se je to zgodilo? Kdo vse je že imel projekcije in kakšne so te bile?
To je tudi projekt, ki je nastal v okviru 100. obletnice novomeške pomladi in me veseli, da je postal trajen projekt. S takrat pridobljenimi financami, tako ustanovitelja kot sponzorjev smo lahko zagotovili nakup zunanjega projektorja, ki je trajno nameščen nasproti pročelja knjižnice. Vsi so dobrodošli, da predlagajo projekcije, če seveda govorimo o umetniški dodani vrednosti – 3D maping, razstave, sporočila. Ne želimo biti svetlobni jumbo plakat. Projektor tudi omogoča, da se uporabnik preko QR kode neposredno poveže s projektorjem in tako povezan »piše« ali »riše« po knjižnici- to je še neizkoriščen potencial. K sodelovanju bomo povabili mlade, da pišejo in rišejo po knjižnici, objavljajo na družbenih omrežjih, tako bomo potem izbirali bomo najbolj zanimive in prodorne misli mladih.
Dokaj nov projekt je tudi knjižnica semen, za kaj gre pravzaprav?
S konceptom zelene knjižnice smo pričeli leta 2021, ker si želimo načela trajnostnega razvoja vtkati v vse pore delovanja knjižnice. Trajnostni razvoj zame je dialog in odnos s tistimi deležniki, ki ne morejo govoriti zase, torej okolje in prihodnje generacije. Reciklirali smo staro omaro za listkovni katalog, s pomočjo lokalnih društev pridobili avtohtona semena, ki si jih lahko uporabniki zdaj izposodijo. Izposoja se zavede v COBISS, kot bi si izposodil knjigo, v roku enega leta jih je potrebno vrniti, to pa se naredi tako, da se ta semena posadi in počaka na nova semena, ki se jih potem vrne nazaj. V bazi si semena izposoja okoli 200 članov. Trenutno se to nahaja samo v matični ustanovi v Novem mestu, bi pa si želel knjižnico semen razširiti tudi na krajevne knjižnice.
Kaj je SOS točka?
V zadnji strateški petletki smo identificirali tri različne pismenosti, ki bodo ključne v naslednjih letih. Prva je družinska pismenost – govorimo o medgeneracijski pismenosti – otroci zgradijo bistveno bolj trden odnos do knjige in do branja, če pri gradnji tega odnosa sodelujejo ne samo starši, ampak tudi dedki in babice. Delamo na projektu družinske pismenosti in si z ostalimi institucijami želimo narediti takoimenovana sidrišča, ko bomo institucionalno prisotni pri razvoju otrok, še preden se rodijo. Želimo sodelovati že pri šoli za starše, da ti izvedo, zakaj je za otroka pomemben odnos do branja in do knjige, to bi bilo prvo sidrišče. Drugo sidrišče je samo rojstvo, ko nameravamo otroka obdariti s kovčkom in s člansko izkaznico za knjižnico. Tretje sidrišče je vpis v vrtec in četrto prehod v osnovno šolo. Znotraj teh sidrišč razvijamo tako obknjižnični program kot knjižnične storitve za otroke med temi starostnimi skupinami. Na tak način dolgoročno in strateško gradimo otrokov odnos do knjige.
Drugi dve pismenosti sta digitalna ter informacijska oziroma medijska pismenost. Digitalna v tem smislu, da osveščamo o varni uporabi zaslonov – kdaj, ob katerih priložnostih, koliko časa, glede na starost. Informacijska oziroma medijska pismenost pa se nanaša na varno rabo spleta – vrednotenje virov, kaj je varno, zanesljivo, kaj so lažne novice. Gre za projekte pod znamko SOS točka – Skupaj Osvojimo Splet, ki je sicer prvotno nastala zato, da starejšim pomagamo pri uporabi telefona, e-knjižničnih storitev. Delamo tako za starejše kot za mlade, zadnji projekt v okviru SOS točke so bila predavanja za 5. razred – o projektu Časoris – kako na otroški način razložiti vrednotenje virov in varnost na internetu. Imamo tudi predavanja za strokovne delavce, tako socialne delavce kot vse v vzgojno-izobraževalnih ustanovah kot vse ostale storitve. Tako znamčenje pod znamko SOS točka nam omogoča razvijanje široke palete projektov ter storitev digitalne in medijske pismenosti.
