Zgodb o nastanku tatarskega biftka je ogromno. Logično je sklepanje, da tatarski biftek povezujemo s Tatari. Tatari naj bi meso tovorili pod sedli svojih konj in po celodnevni ježi se je meso pod sedli seveda zmehčalo. Zvečer pa naj bi ga, prepojenega s slanim konjskim potom, pojedli. To je le ena izmed legend, ki je povezana z nastankom te nepogrešljive praznične jedi.
Bolj oprijemljive informacije kažejo na to, da je bila jed priljubljena na prehodu iz 19. v 20. stoletje, v njem so takrat uživali Francozi. Vir iz leta 1921 navaja surovo sesekljano meso, ki so ga jedli s tatarsko omako. Leta 1938 pa ga kuharska enciklopedija opisuje kot sesekljano meso z začimbami in jajčnim rumenjakom.
Kot zanimivost: prvotno so jed izdelovali iz konjskega mesa.
Če se je tatarski biftek včasih jedel le ob praznikih, je zdaj precej dostopen skozi celo leto. Z mesno delikateso so v vseh letnih časih založeni vsi večji trgovci. Ste tatarski biftek morda že kdaj naročili v restavraciji? Pred očmi lačnega ga pripravijo tako, da mesu najprej dodajo majonezo. To pred gostom pripravijo iz svežega rumenjaka, dijonske gorčice in olja. Majonezi postopoma dodajajo inčune, kisle kumarice, pečen česen, kapre, pekoče feferone ali čili, oljčno olje, sladko in pekočo papriko, peteršilj, sol, poper, worcestrsko omako in konjak.
Bistvo priprav je, da je meso ves čas priprave ohlajeno. Med mletjem v aparatu se namreč velikokrat zgodi, da se segreje. Biftek ob tem postane lepljiv in »paštetast«. Najbolje je, da meso na majhne koščke zrežemo z dobrim nožem in na hitro primešamo ostale sestavine oz. začimbe.
V Franciji in v Belgiji tatarski biftek jedo z doma pripravljenim ocvrtim krompirčkom. Mi pa smo navajeni, da si ga privoščimo ob spremljavi masla in popečenega kruha.
