fbpx
Mestnik
Odgovarjata strokovnjakinji Andreja Mlekuž in Tjaša Klavs.
Featured Novice Starševstvo & otroci

Komunikacija, govor in jezik: KDAJ JE ČAS ZA LOGOPEDA?

Otroci. Čudežna bitja. Gobe, ki vpijajo vse informacije, ki jih obkrožajo. Pametni, iskreni in vedoželjni. Čisto vsi. Njihovi možgani so že v prvih letih zmožni neverjetnih zmogljivosti učenja. Dojenček že v trenutku, ko pride na svet, izrazi svoje najosnovnejše potrebe – bližino, toplino, hrano … Prva komunikacija že v nekaj mesecih »napreduje« v učenje grobo motoričnih spretnosti,ki se nadgrajujejo v intelektualne zmožnosti in seveda namenski govor in jezik. Pozornost razumevanja in uporabe besed postaja vse boljše, razvija se v vse daljše izjave in stavke. Ko pa pri govornem razvoju ne gre vse »po planu«, so v veliko pomoč logopedi, ki izvajajo diagnostiko in terapijo govorno-jezikovnih motenj.

Kako pa sploh poteka nek »normalen«, morda bolje rečeno »pričakovan« potek govornega razvoja? Kaj in kdaj so tisti mejniki, ki jih mora dojenček in nato malček dosegati, da lahko sklepamo, da je njegov govorno-jezikovni razvoj ustrezen in kaj je tisti prvi alarm, ki pove, da bi bilo morda dobro obiskat strokovnjaka – logopeda?

»Ko se otrok rodi, je nepopisan list papirja, ki se ne napiše sam, ampak ga v precejšnji meri oblikujeta njegovo ožje in širše okolje,« začne Andreja Mlekuž, logopedinja z dolgoletnimi izkušnjami, ki deluje na osnovni šoli. »Tako se tudi otrokov govor oblikuje v več med seboj povezanih fazah, ki jih starši ne smejo pustiti naključju. Nanje morejo in morajo neposredno vplivati. Za normalen razvoj govora je potreben tudi normalen razvoj sluha. Obe veščini potekata skupaj v različnih fazah,« pojasni Mlekuževa.

Od rojstva do osnovne šole: Od joka do večbesednih stavkov

  • V prvih treh mesecih se od dojenčka pričakuje, da se ob nekih močnih zvokih in glasovih vznemiri, spremeni hitrost sesanja, ob znanem glasu pa se tudi že nasmehne in razširi oči. Ko se z njim pogovarjate se pogosto oglaša, z različnimi vrstami joka pa sporoča različne potrebe.
  • Med četrtim in šestim mesecem z očmi že išče izvor zvoka, zanimive so mu zvočne igrače in glasovno izraža začudenje, vznemirjenje, lahko tudi že kombinira preproste skupine glasov (papa, mama …).
  • Od sedmega do dvanajstega meseca opazno posluša govor in prepozna ter razume najpogostejše besede. Pozornost vzbuja z oglašanjem in ne več toliko z jokom ter uporablja že nekaj besed.
  • Med prvim in drugim letom bi malček že pokazal imenovane slike v slikanici, pokazal dele telesa, razumel preprosta navodila. Tudi sam naj bi iz meseca v mesec uporabljal več besed, pri dveh letih tudi že povezal po dve besedi v stavek (Kaj to? Daj dudo … )
  • Med drugim in tretjim letom se od malčka pričakuje, da razume razlike v pomenu besed, zaznava in prepoznava različne zvoke ter razume dve navodili hkrati. Večino stvari poimenuje z besedo, uporablja že večbesedne stavke, njegov govor pa je pretežno razumljen.
  • Med tretjim in petim letom starosti naj bi otrok normalno zaznaval govor v sosednji sobi, glasove na TV ali radiu, odgovarjal na vprašanja v zvezi s prebrano pravljico in razumel večino govora v družini in v vrtcu. Pripoveduje o doživetjih, uporablja daljše stavke, zna povedati krajši opis, zgodbo, doživetje ter komunicira z ostalimi otroki in odraslimi.

»Kadar v posameznem obdobju starši zaznajo večje odstopanje od mejnikov, je morda čas, da se najprej posvetujejo s pediatrom. Ta jim nato svetuje obisk pri logopedu ali še kakšnemu drugemu strokovnjaku. Večinoma pridejo otroci po dopolnjenem četrtem letu starosti, saj v tem obdobju pričakujemo, da že pravilno izgovarjajo vse glasove (razen glasu R, ki je motorični najzahtevnejši glas),« pove Andreja Mlekuž, ki hkrati opaža, da so v zadnjem času najpogostejši razlog obiska zaradi odsotnosti govora pri otroku, ko bi ta že moral biti prisoten, torej, ko otrok zelo malo ali nič ne govori, besede so nepravilne, uporablja nekako »svoj žargon«, kar se najpogosteje zgodi po 3. letu starosti. Naslednje obdobje, ko pediatri – podobno kot pri 3. letu – preverijo govor, je pred vstopom v šolo. Pogosto opazijo slabšo ali nepravilno artikulacijo posameznih glasov.

Andreja Mlekuž, logopedinja na osnovni šoli.

»Zoprn R« in »tipičen« RRRIBA-RRRACA-RRRAK

»Glas R je pogosta težava, ki pa se največkrat lahko popravi ob vztrajni vaji vsak dan. Obstajajo vaje za urjenje motorike jezika, ki so učinkovite pri pridobivanju vibracij za glas R. Je pa tudi res, da dlje, ko človek izgovarja napačno, več vaj in vztrajnosti potrebuje, da se nauči pravilne artikulacije. Seveda pa jaz ne vztrajam pri vajah in urjenju za vsako ceno. Pri glasu R se ob večjih težavah ustavim pri »angleškem« R, ko je jezična konica dvignjena, ni pa ustreznih vibracij. Ob pretiranem siljenju otroka naj ponavlja za odraslim: »URA, RIBA, RACA, RAK«, pride velikokrat do nasprotnega učinka- otrok noče več izgovarjati besed z R, začne uporabljati tako imenovani uvularni ali mehkonebni R, ko namesto konice zatrese mehko nebo,« spoopadanje s težavnim R-jem pojasni kočevska logopedinja.

KAJ LAHKO STORIMO SAMI?

Pomembno je, da starši del svojega časa namenimo pogovoru s svojim otrokom. Z njim se pogovarjamo umirjeno, o vsakdanjih opravilih, o vsem, kar se dogaja v otrokovem okolju. »Ker se otrok govora uči s poslušanjem, morajo starši paziti, da so otrokov pravilen govorni vzor. V govoru naj bodo kratki, jasni stavki, da jih bo otrok lahko razumel,« poda napotke Mlekuževa in pri tem poudari, da naj se starši ne »pačimo«, ne uporabljamo pomanjševalnic in ne ponavljamo napačnega govora, četudi se zdi še tako prikupno. »Kadar otrok staršem nekaj pripoveduje, si vzemite čas. Otrok naj ima občutek, da ga znate in želite poslušati,« še doda.

MOTNJE FLUENTNOSTI GOVORA: JECLJANJE IN BRBOTANJE

Motnje fluentnosti govora so motnje ritma in tempa govora, med katere spadata jecljanje in brbotanje. »Vsak govorec doživlja oziroma je že doživel nefluentnosti znotraj komunikacije z drugimi ljudmi in te opredelimo kot »normalne« oziroma običajne nefluentnosti, netekočnosti. Mednje prištevamo netekočnosti znotraj stavka npr. medmeti, ponavljanje večzložnih besed, fraz … Netekočnosti oziroma nefluentnosti, ki kažejo odstopanja in jih štejemo med motnje fluentnosti, bolj natančno jecljanje, pa se pojavljajo znotraj posamezne besede, se pravi ponavljanje dela besede (glasov in/ali zlogov), ponavljanje enozložnih besed, slišno ali neslišno podaljševanje glasov, blokade,« pojasni Tjaša Klavs, profesorica specialne in rehabilitacijske pedagogike za osebe z motnjami sluha in govora, logopedinja, zaposlena na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. »Poznamo pa znotraj motenj fluentnosti govora tudi brbotanje, ki je morda ljudem manj poznano. Zaznavni segmenti govora pri brbotanju v domačem jeziku govorca so prehitri, nepravilni ali oboje (preveč »normalnih« nefluentnosti govora, pretirana menjava ali izpuščanje zlogov in/ali neobičajni premori, nepravilno poudarjeni zlogi ali neobičajni govorni ritem,« pa malo manj znano brbotanje razjasni Klavsova.

»Prve nefluentnosti, podobne jecljanju, se običajno pojavijo takrat, ko začne otrok tvoriti daljše stavke, literatura navaja, da je to okrog 33. meseca starosti,« na vprašanje, kdaj pri otroku lahko opazimo motnjo jecljanja odgovori Tjaša Klavs.

Tjaša Klavs, prof. spec. in rehabili. pedagogike za osebe z motnjami sluha in govora, logopedinja.

Obisk logopeda, ki se ukvarja z motnjami fluentnosti govora se priporoča vsem staršem, ki pri svojem otroku zaznajo nefluentnosti podobne jecljanju in te vztrajajo več kot 6 mesecev od prvega pojava, če otrok kaže sekundarna vedenja in/ali negativna čustva ob pojavu nefluentnosti v govoru, v kolikor je v družini prisotna zgodovina jecljanja in vsem staršem, ki so zaskrbljeni zaradi otrokovega govora.

Kako lahko sami pripomoremo k odpravljanju jecljanja?

Tjaša Klavs pravi, da nekega dokazanega recepta aktivnosti, ki bi vplivale na sam potek in razvoj jecljanja ni, v nadaljevanju pa našteje 7 nasvetov za komunikacijo z otrokom, ki so jo priredile logopedinje iz sekcije za motnje fluentnosti govora v sklopu Društva logopedov Slovenije:

7 nasvetov za komunikacijo z otrokom:

  1. Z otrokom govorite na počasen način, s pogostimi premori. Ko otrok neha govoriti, počakajte nekaj sekund, preden začnete vi. Vaš lastni počasen in sproščen govor bo veliko bolj učinkovit kot katerakoli kritika ali nasvet (npr. “Počasneje.” ali “Poskusi znova, počasi.”).
  2. Zmanjšajte število vprašanj. Namesto spraševanja preprosto komentirajte to, kar je vaš otrok dejal.
  3. Z mimiko obraza in govorico telesa otroku sporočite, da poslušate vsebino njegovega sporočila in ne način, na katerega govori.
  4. Vsak dan si ob istem času vzemite nekaj minut, ko lahko vašemu otroku posvetite popolno pozornost. Ta tih, miren čas je lahko za mlajše otroke gradnik zaupanja.
  5. Pomagajte vsem članom družine, da se naučijo ustrezne izmenjave pri govoru in poslušanju. Otrokom, posebno tistim, ki jecljajo, je veliko lažje govoriti, kadar je prisotnih malo prekinitev.
  6. Opazujte način vaše interakcije z vašim otrokom. Poskusite podaljšati čas, ko sporočate vašemu otroku, da ga poslušate in da ima veliko časa za govorjenje.
  7. Predvsem pa sporočite otroku, da ga sprejemate takšnega, kot je. Najmočnejša podpora je vaša, naj otrok jeclja ali ne.

Motnje fluentnosti niso »otroške« motnje …

… pač pa se lahko pojavijo tudi v odrasli dobi. Kot pravi Klavsova, se »motnje fluentnosti govora lahko pojavijo kot posledica nekih poškodb ali obolenj centralnega živčnega sistema, lahko se pojavijo tudi zaradi nenadnih stresnih dogodkov, konfliktov v medsebojnih odnosih ali daljšega psihičnega pritiska na posameznika v sklopu drugih psihodinamičnih procesov kot so nervoza, depresija, motnja osebnosti, postravmatska motnja.«

Zgodnja obravnava je ključna!

»Ena stvar, ki bi jo rada poudarila je zgodnja obravnava vseh motenj komunikacije, govora in jezika, med katere prištevamo tudi motnje fluentnosti govora. Izid terapije je odvisen od mnogih dejavnikov, ki jih je težko splošno opredeliti, ker so vezani na dotično osebo in njegove želje ter pričakovanja. Veliko lahko naredimo že samo, če starše in kasneje osebo z motnjami fluentnosti opremimo z ustreznimi informacijami o motnjah fluentnosti govora in kako se spopadati z njimi konkretno, v vsakodnevnih situacijah. S tem zmanjšamo stiske tako staršev, kot tudi otrok in jim damo boljše izhodišče za življenje,« pojasni Klavsova.

Dejstvo je, da je logopedov in logopedinj v Sloveniji premalo, o čemer priča dejstvo, da je marsikateri zdravstveni dom v Sloveniji brez tovrstnega kadra, prav tako osnovne šole. Čakalne dobe za obravnavo pri logopedu na napotnico v Sloveniji znašajo tudi več kot dve leti, kar je absolutno predolgo, sploh za obravnavo tovrstnega tipa, kateri zahteva ravno obratno – čim prejšnjo reakcijo in odpravljanje težav. Sicer so na voljo tudi samoplačniške obravnave, katerih pa si marsikdo – žal – ne more privoščiti in zato težave v govoru, jeziku in komunikaciji postajajo le še večje in dolgotrajnejše.

N.Š.

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih