fbpx
Mestnik
copyright Bostjan Pucelj www.bostjanpucelj.com
Dogodki Featured Intervju Novice

Predstavljamo: Janez Penca

Janez Penca je profesor angleškega jezika in primerjalne književnosti ter prevajalec. V letih 1970 – 1980 17-krat prvak Slovenije v tekih na 400 m z ovirami, 110 m z ovirami in deseteroboju, 3- krat prvak Jugoslavije v teku na 400 m z ovirami in 1- krat prvak Jugoslavije v deseteroboju, udeleženec Balkanskih in Mediteranskih iger ter polfinalov Evropskega atletskega pokala. Od leta 1972 do 1978 pa slovenski rekorder v teku na 400 m z ovirami. Na letošnji redni seji Občinskega sveta so mu podelili naziv častni občan Mestne občine Novo mesto za življenjsko delo in dosežene pomembnejše trajne uspehe na področju športa, športne publicistike ter prevajalstva.

Imate številne talente, dokazali ste se kot atlet, prevajalec, učitelj, založnik, pisec. Imate mogoče še kakšen skriti talent?

Mislim da znam dobro obdelovati zemljo. Vrt, oz. njiva je svojevrstna učilnica. Na njivi sem se prepričal, da bi si lahko vsak človek s preprostim ročnim orodjem na dovolj veliki krpi zemlje brez fosilnih goriv pridelal lep del hrane, ki jo potrebuje; tam se izvijem iz primeža premočrtnega časa, s katerim nas terorizira industrijska civilizacija; na njivi, tako kot v naravi nasploh, ni nič premočrtnega, vse je krožno – recimo usoda semena; ure, ko sedim pod kozolcem in čakam, da se bodo poletne nevihtu utrudile in me spet spustile med grede, niso izgubljene, ampak so del načrta, ki ga ima za tiste dneve narava; na vrtu sem se naučil, da se s substratom, iz katerega vstaja vse živo, ni smiselno spopadati, ampak da je samo treba ustvariti prave razmere in – čakati.

Vrt je sicer pogosta prispodoba obilja; jaz sem zadovoljen, če je moj podoba zadostnosti.

Zakaj ste se odločili za atletiko? Kdo vas je navdušil zanjo? V kateri disciplini ste tekmovali?

Razlogov je bilo več; otroci iz soseske smo se igrali tako, da smo tekli, metali fižolovke-kopja, na vrtu smo s pomočjo odraslih naredili doskočišče za skok v višino … Ure in ure smo po televiziji (črno-beli, seveda) gledali olimpijske igre v Rimu (1960) in potem žarečih lic in ušes stekli na cesto ali na vrt, kjer smo “utelešali” prizore z olimpijskih iger. Odhajali smo tudi na tedaj novozgrajeni Stadion bratstva in enotnosti. Tam nam je svetoval naš učitelj telovadbe, slovenski rekorder v metu kopja, Marijan Špilar. Bil je naš prvi trener in mi smo bili ponosni, da se je za nas zanimal vrhunski atlet. Ne smem pozabiti, da sem atletske tekme v zgodnjem otroštvu obiskoval z očetom.

Kot mladinec sem tekmoval v skoku v višino in teku na 110m z ovirami, sicer pa je bila moja glavna disciplina tek na 400m z ovirami.

Ste koga potem vi trenirali?

Ko je bila leta 1971 zgrajena OŠ Grm, je tam začel telesno vzgojo poučevati moj nekdanji osnovnošolski razrednik prof. Marijan Špilar. Tedaj sem bil absolvent anglistike in komparativistike in sem, ne več tako vezan na Ljubljano, že imel dovolj časa, da sem v njegovem atletskem krožku prevzel vadbo tekačev. To so bili časi neizmernega navdušenja, v veliki telovadnici se je trikrat na teden trlo otrok, ki so tekli, skakali in metali. Mnoge od njih sem treniral tudi kot mladince, in razvili so se v izvrstne atlete, tudi jugoslovanske mladinske reprezentante in prvake.

Kaj vse ste dosegli oz. kateri so najpomembnejši vaši dosežki v atletiki?

Leta 1966 sem pri mlajših mladincih postal prvak Jugoslavije v skoku v višino. Danes 17-letniki skačejo preko 2m, jaz sem takrat s tehniko straddle (flop se je pojavil dve leti pozneje na mehiških OI) preskočil 185 cm. Leta 1967 so nam v AK Nm sporočili, da nas ne morejo več pošiljati na tekme po Jugoslaviji, in nam svetovali, naj si poiščemo druge klube. Ker sem takrat odhajal študirat v Ljubljano, sem prestopil v AAK Olimpijo. Z 19 leti sem postal še mladinski pokalni prvak Jugoslavije v skoku v višino (195 cm) in v teku na 110 m z ovirami.

V Ljubljani sem se srečal z izvrstnim trenerjem, Jožetom Šturmom, profesorjem na Fakulteti za šport, ki je bil prvi doktor kineziološke vede v Sloveniji. Najino sodelovanje je bila zame dragocena šola atletike in športne etike. Lahko bi rekel, da sva se o temeljnih stvareh športa in življenja nasploh razumela tudi med vrsticami. To je bila zlata doba amaterizma, nečesa, kar bi brez pretirane vznesenosti lahko opisal kot veličastno brezkoristnost športa. Šport brez kančka koristoljubja, čista ljubezen do kraljice športov.

V letih 1969 – 1980 sem nekajkrat izboljšal slovenski rekord v teku na 400 m z ovirami in v tej disciplini osvojil 3 naslove prvaka Jugoslavije, 3 druga in 4 tretja mesta, en naslov prvaka Jugoslavije v deseteroboju in 2 kot član štafete 4×100 m. Na lestvici najuspešnejših državnih prvakov v teku na 400m z ovirami v vseh prejšnjih in sedanjih državah na področju nekdanje Jugoslavije od leta 1920 me statistika uvršča na 2. mesto. V seniorski reprezentanci Jugoslavije sem nastopil 16-krat, 2-krat pa tudi v mladinski. Kolikokrat sem bil slovenski prvak ne vem natančno, pred leti je atletski novinar in strokovnjak Marko Rožman omenjal številko 17.

Foto: Prispevek v Sportskih novostih: “novinar govori o odličnem 6. mestu v Jugoslaviji in po datumu, ki je napisan na vrhu, vidim, da je bilo to po naši prvi uvrstitvi v finale klubskega prvenstva Jugoslavije, kjer smo bili šesti. Dve leti pozneje, 1981, smo bili še boljši, četrti.” Na fotografiji gospod Janez v akciji.

Pokojni dr. Janez Tome, predavatelj na Fakulteti za šport v Ljubljani je dejal: “Gledati ga, ko je tekel čez ovire, je bilo, kot bi bral poezijo.” Kaj pravite na to?

Ne poznam človeka, ki mu pohvala ne bi dela dobro. Tudi meni dene. Če ne bi bilo vašega vprašanja, za te besede najbrž ne bi nikoli izvedel. Zanje sem dr. Tometu hvaležen za nazaj. Ko sva se eno zimo z mlajšim kolegom Darkom Cujnikom, državnim rekorderjem v metu kopja in poznejšim dobitnikom srebrne medalje na Mediteranskih igrah v Splitu, nekoliko bolj posvečala skoku s palico, je dr. Tome, specialist za to disciplino, z avtobusom prihajal v Novo mesto in nama, tega se živo spominjam, kar v obleki na tleh dvorane Marof kazal, kako naj bi se dvigala ob palici. Navdihujoče.

Sicer pa me je trener dr. Šturm usmeril v tek na 400m z ovirami prav zato, ker je ocenil, da je moj sproščen način teka kot nalašč za to brutalno disciplino, pri kateri se zlasti v zadnjih 100 m zaradi utrujenosti začne podirati tehnika. Takrat, pravijo slikovito Angleži, ti na hrbet skoči medved. Vajen te naporne vaje, sem brez predsodkov in brez specialnega treninga enkrat nastopil tudi na DP v deseteroboju, ki ga imajo nekateri za najtežjo atletsko disciplino, in celo zmagal.

Študij ste zaključili iz angleščine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zakaj ravno ta študij?

Čeprav me je moja ljuba gimnazijska profesorica angleščine Eva Simič posvarila, “Janez, to vendar študij za babe!” me je premagala privlačnost angleščine in vsega, kar je v njej napisanega, pa seveda literatura, knjige, ki prinašajo dragocene okruške mnogih življenj, ki jih je treba in jih je edino mogoče oživljati z branjem.

Kako ste ob študiju našli še čas za šport?

Zlahka, to sta bili dve nikoli sprti plati mojega življenja, tako kot pozneje poklic učitelja in atletika.

V času študija ste začeli iz angleščine prevajati tudi športno literaturo. Bi lahko rekli, da je bila ljubezen do športa in angleščine tako močna, da ste se ju odločili združiti?

To dvoje je bilo preprosto praktično združiti. Seveda sem se ob prevajanju športne literature tudi usposabljal v športni stroki, kar mi je prišlo prav, saj sem lepo število let ljubiteljsko treniral lepo število atletov. Strokovni jezik pa mi je koristil tudi, ko sem za tuje strokovne revije prevajal raziskave profesorjev s Fakultete za šport.

Svojo pot ste nadaljevali kot profesor angleščine v novomeškem šolskem centru. Kakšen profesor ste bili, kako bi se opisali?

Upam, da sem bil koristen učitelj, ne samo kar zadeva angleščino, ampak tudi glede vsega drugega, kar mi je vloga učitelja angleščine omogočala delati z dijaki. Zgodaj sem se poučil, da obstajata dve vrsti znanja, eksplicitno, podatkovno znanje, ki nam gotovo koristi pozneje v življenju, in tiho ali neslišno znanje, ki pa je precej bolj zapletena stvar. Tega namreč ne morete poučevati neposredno, ampak z ustvarjanjem razpoloženja, z zgledom, z napotitvijo na pot, ki je namesto nas ne more prehoditi nihče – vse to tiho znanje je podlaga modrosti, ali kot je rekel Proust – na koncu te poti je modrost razgledišče na stvari sveta. Če sem dal od sebe vsaj malo tega vsaj peščici mladih ljudi (kajti to je velika reč in jaz se prevzetnosti bojim kot hudič križa), sem upravičil svojo odločitev za učiteljski poklic.

Leta 2010 ste ustanovili majhno založbo. Zakaj ste se tako odločili? Ste bili mogoče mnenja, da je v Sloveniji premalo poljudnostrokovnih revij?

Pravzaprav sem revijo Vrhunski dosežek začel izdajati že leta 1996; ker sem sam z branjem številnih strokovnih, predvsem atletskih revij z vsega sveta zvedel marsikaj novega o treniranju, sem si mislil, da bi bilo kaj takega všeč tudi slovenskim športnikom in njihovim trenerjem. In jim je bilo. Še več, leta 1999 me je poklicala mama Janice in Ivice Kostelića in je želela revijo naročiti za Ivico, češ da je nekaj izvodov dobil od svojega trenerja in da jih vestno prebira. Ivici sem revijo pošiljal do leta 2016, ko sem jo prenehal izdajati. Vsako leto mi je s kake tekme poslal razglednico, poslal mi jo je tudi iz švicarske klinike, kjer je okreval po eni od številnih operacij kolen. In poslal mi jo je tudi s svoje zadnje tekme v ZDA. Pozornost, ki je zahtevala nekaj konkretnega truda, se me je dotaknila. Ivica ima zelo lep rokopis. Že ob njegovi prvi razglednici me je obšla asociacija na Leona Štuklja. Naš svetovni in olimpijski prvak Iztok Čop pa mi je nekoč sporočil, da ni le bralec Vrhunskega dosežka, ampak tudi njegov uporabnik. Občutek, da tvoje delo komu koristi, je dober.

Smo v neprijaznih časih, časih koronavirusa. Kako je zdaj z založbo v tem času?

Založba je moj “ljubezni trud”. Vse knjige, ki sem jih izdal od leta 2011 sem skrbno izbral po branju recenzij v časniku Guardian in v revijah London Review of Books ter Prospect. Te knjige vabijo k premišljevanju, ki danes ni posebej priljubljena vaja.

Zavzemate se tudi za okolje. Kakšen komentar, kako skrbni smo Novomeščani za okolje?

Zavzemam se za to, da narave ne bi pojmovali kot nekakšne planetarne nepremičnine, ki dobi vrednost šele, ko jo poasfaltiramo in pobetoniramo. Ljudje, ki majo moč, da posegajo v okolje, bi se morali zdrzniti in pomisliti, da je za naš rod in za bodoče rodove pomembnejše tisto, česar ne bomo storili, kot to, da ves čas nekaj počnemo, spreminjamo, betoniramo, asfaltiramo. Arhitekt prof. Janez Suhadolc je v enem od svojih zapisov rekel približno takole: Danes ni težko česa sezidati, podreti, meliorirati itd., danes je težko česa ne sezidati, ne podreti, ne meliorirati…

V industrijski dobi, ki je nakopičila neznansko tehnološko, tehnično in denarno moč, je najbolj etično, če človeštvo svojo moč kaže tako, da se ji v odnosu do narave odpoveduje.

Kaj najraje trenutno počnete v prostem času in kaj počnete sedaj med epidemijo?

Imate kakšne načrte za prihodnost?

V prostem času rad hodim, zlasti po Gorjancih, čeprav zdaj že iz Novega mesta lahko vidimo nekoč nepredstavljive kvadrate golosekov, ki so podoba novodobnega gospodarjenja z gozdovi. Moj oče, ki je bil gozdarski inženir, mi je nekoč dejal: “Ko sekači zapustijo gozd, mora drevje še vedno stati. Zlasti najlepši osebki, da bodo okrog njih zrasli njihovi potomci.” Ja, stari so vedeli nekaj več.

Posebnih načrtov za prihodnost nimam, letos bom do končne oblike poskusil pripeljati okrog 600 strani dolg prevod knjige, ki govori o naših razcepljenih možganih in kako se je nagib v prid leve možganske poloble, ki z dvema krajšima epizodama v prid desne traja že od predsokratikov, odrazil v nastanku zahodnega sveta.

Foto: Boštjan Pucelj

K.N.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih