Na Glavnem trgu v Novem mestu so se včeraj zbrale ženske oblečene v rožnato. Rožnata barva je sicer barva oktobra, a boj proti raku dojk se odvija skozi vseh 12 mesecev. Mimoidoče so vabile na kavo, še bolj pomembno – na prikaz samopregleda dojk. Za rakom dojk v Sloveniji letno zboli do 1400 žensk in okoli 10 do 15 moških. Presejalni program Dora, ki je namenjen zgodnjemu odkrivanju raka dojk, je rešil življenje naši sogovornici Almi. Kako so se ženske soočile z diagnozo »rak dojk« in kaj dobrega jim je diagnoza prinesla?
Pred nas stopi ženska v najlepših letih, oblečena v roza srajco in z uhani v obliki roza petlje. Njen nasmejan in svež obraz ne priča, da bi njeno življenje bilo kadarkoli na preizkušnji.
Wanda: “Prve tri dni se kar malo ščipaš”
Wanda se je z diagnozo rak dojk soočila leta pred 14 leti. »Čutila sem rahlo bolečino, ki je segala od bradavice do pazduhe. Nisem pa zatipala ničesar. Nato je sledil pregled pri ginekologu, ultrazvok, mamografija. Bila sem mlada, stara 38 let. Na ultrazvoku niso zaznali ničesar. Zdravnica me je vseeno naročila na pregled čez pol leta. Takrat pa se je videlo.«
Raka so ji odkrili v tretjem stadiju, zatrdlina je bila takrat že velika. Sprejeti diagnozo je bilo težko, še posebej, ker so jo doma čakali otroci.
»Prve tri dni se kar malo ščipaš, če je to sploh res. Moji otroci so bili takrat stari pet, devet in deset let. Bilo je hudo, bila je kriza, depresija…« A vse prebolele izpostavijo, da jim je diagnoza prinesla tudi pozitivne stvari.
»Ni mi več nerodno, če kdo k meni pride v razmetano stanovanje. Če me v služni kdo razjezi, pustim za seboj. Prej bi se za takšne stvari obremenjevala,« prizna Wanda.
Sogovornice so pripovedovale, da so se razdajale, da niso imele časa zase, da bi se posvetile sebi.
»Za raka dojk pogosto pravijo, da je diagnoza žensk, ki se razdajajo. Bolezen žensk, ki sebe postavljajo na drugo mesto. Marsikatera je rekla, da je rak darilo, da je sebe dala na prvo mesto,« potrdi dr. med. Radka Tomšič Demšar.
Tomšič Demšarjeva je skozi kariero na Onkološkem inštitutu videla vse. »Moja najmlajša pacientka je bila stara 22 let. Pokojna prim. prim. Mojci Senčar je imela pacientko staro 17 let. Med mladimi gre za dekleta stara dvajset plus. Meja za diagnozo se premika navzdol.«
Upokojena zdravnica dodaja, da nihče ni premlad za raka. Ko združenje Europa Donna izvaja delavnice po šolah, svetujejo, da mladostniki hitro začnejo s samopregledovanjem.
Alma: “Ko je pravzaprav vse že za tabo, me je takrat res zadelo”
Almi so raka odkrili, ko se je prvič odzvala na presejalni program Dora. »Imela sem netipnega raka, tako, da si ga sama ne bi mogla zatipati. Naprej je šlo vse zelo bliskovito. Najprej operacija, kemoterapije, hormonska in biološka zdravila, nato še obsevanja. Zdaj mineva šest let od zaključka zdravljenja, k sreči je vse dobro. Imam pa posledice in sicer limfedem. Odstranili so mi vse bezgavke, prekinjeni so limfni vodi in mi roka zateka. Zato nosim veš čas kompresijsko rokavico. To je ena taka neprijetna posledica.«
Preventivni program Dora ji je rešil življenje, dodaja, da je bil rak stvar mesecev.
»Kako ste psihološko sprejeli diagnozo?« zastavim vprašanje. Brez oklevanja in obotavljana pove, da slabo. »Na začetku niti nisem dobro dojemala, kaj se dogaja. Vse okoli zdravljenja je organiziral moj mož. Po koncu intenzivnega zdravljenja sem padla v težko psihološko krizo. Ko je pravzaprav vse že za tabo, me je takrat res zadelo. Nenadoma si prepuščen sam sebi, v času zdravljenja si vedno okoli zdravnikov. Takrat sem si poiskala pomoč na psiho-onkologiji. Tam je psihološka pomoč dobro vzpostavljena. Hodila sem tudi na srečanja Europe Donne in ta srečanja so mi pomagala.« Čeprav v takšne skupine sprva ni verjela, prizna.
Rak dojke deluje tiho, velikokrat brez bolečin, zato se odzovite na presejalni program Dora, ne pozabite tudi na Zoro (preventivni program za odkrivanje predrakavih in zgodnjih rakavih sprememb na materničnem vratu) in Svit (program presejanja in zgodnjega odkrivanja raka na debelem črevesu in danki).
