Dušan Obradinovič ali Obra je za marsikoga znan kot bobnar iz skupine Dan D, ene izmed najuspešnejših slovenskih zasedb. Pred tem je igral v številnih drugih zasedbah: Bacili, Drevored, Strip, Pandan, Zdene Kockar, Goga band, pa še kakšna bi se našla. Nekaj besed je povedal o svojih glasbenih začetkih ter o tem, kaj danes pogreša v Novem mestu.
Kdaj in kako ste pričeli z glasbo?
Moj prvi band so bili Bacili, punk zasedba, ki smo jo sestavili skupaj leta 1981, ko sem zaključil z osnovno šolo. Do vrhunca je prišlo leta 1983, ko smo igrali na Novem rocku v Ljubljani in na Rock Otočcu. Igral sem tudi pri drugih zasedbah, vendar so bili Bacili stalnica. Nikoli nismo zares razpadli, še leta 1996 smo imeli koncerte po Dolenjski. Mercedez Band se je zgodil leta 1991, ko jih je skupaj zbral Đoko. Zdene Kockar je bil kasneje, pozna devetdeseta. Bilo nas je 10 glasbenikov, ki smo igrali v 5 zasedbah.
Kako ste reagirali na to, da so za zasedbo Bacili govorili, da je bila škodljiva za mladino
To so zapisali celo v Dolenjskem listu, mi sicer nismo imeli tega občutka, je pa res, da so bili teksti za tedanji režim malce sporni. Celo na nekem kongresu mladine so nam zato prepovedali nastopati, čeprav nismo govorili proti socialističnemu režimu, temveč proti tedanjim družbenim anomalijam. Zdelo se nam je dobro, da so bili teksti “umazani”, ker smo hoteli biti “barabe”, čeprav to nismo bili. Imeli smo se super, družili in zabavali smo se, prav nič nismo trpeli pod tem sivim socializmom.
Veliko ste igrali tudi v Krkinem klubu?
Tam smo nastopali z različnimi skupinami, to je bil takšen klub kot eno obdobje Lokal Patriot. Govorilo se je, da je klub leglo zla in narkomanije, ki je seveda ni bilo, občasno je kdo pokadil “travo”, se pa sploh ne da primerjati s tem, kar se danes dogaja z drogami pri mladini. Krkin klub je bila pozitivna točka Novega mesta. Predvsem iz moje odrasle perspektive (napiši, da sem odrasel v narekovajih), ni bilo nič spornega, bili so koncerti, druženja. To je bil edini klub poleg treh gostiln (Kegljišče, Ribja, Slon) v Novem mestu.
V intervjuju leta 2012 ste rekli, da je novomeške glasbenike spremljala “fama” Rudolfovega, a bi danes lahko rekli, da danes le ta spremlja Dan D?
Rudolfovo je res spremljala nekakšna “fama”, oni pa so le prenehali ustvarjati in igrati, ko sem jaz pričel. Za Dan D se mi zdi, da to ne drži. Fantje, ki so prišli iz Karlovca (Tokac in Tičo) so na drugačen način z drugačnim pogledom pristopili h glasbi. Eni sicer romantično gledajo na našo starejšo glasbo, ampak to se zgodi v vseh manjših mestih, ena skupina je vodilna, ki potegne ljudi za sabo. Dobro je, da vsakdo razvije svoj stil.
Kaj zdaj ustvarjate poleg Dan D-ja, ali ste zvesti Tokcu?
Danes bi težko zmogel ob tej glasbeni zasedbi igrati še kje drugje, ker le zahteva vso pozornost. Ko sem bil mlajši, je bilo vse bolj sproščeno, nismo igrali tako “zares”, tudi nastopali smo zgolj lokalno, razen z Bacili in Pandan, ki je bila od vseh še najbolj “slovenska” skupina. Obdobje korone sem preživel v studiju pri Edisu (Brivbarnica), kjer sem pridobil nove informacije o glasbi, bolj spoznal rap in hiphop. Improvizirali smo in nastalo je nekaj skladb. Zame je bila to lepa glasbena izkušnja. Z Dan D igramo po celi Sloveniji, bi si pa želel narediti koncert antologije naše skupine na Glavnem trgu, da bi imeli tako velik oder kot zasedba Pink Floyd, z vsemi zvočniki in lučmi.
Kako kombinirate delo in glasbo, nekoč je bilo delo na področju glasbe slabo plačano?
Ves čas že delam v Dolenjskem muzeju, do upokojitve imam še 6 let. Samo od prihodkov skupine Dan D (ki je precej uspešna) ne bi mogel živeti, morda kdo drug bi, vendar jaz ne, ker nisem mojster z denarjem. Kljub temu nisem niti priden niti deloven. Včasih je bila glasba zabava, zdaj predstavlja odgovornost. To je normalno in pride z leti. Eni so dozoreli bolj, eni smo pač manj.
Kaj pogrešate v Novem mestu?
Pogrešam gostilno Slon, ki je bil naša stalnica v mladosti in do konca, novembra 2022, ko je zaprl svoja vrata. Slon je veljal za gimnazijski lokal, nekdo ki je prišel iz strojne kovinarske šole ali pa ekonomske, ni bil ravno najbolj zaželen. Cvet (Cveto Šali, lastnik gostilne Slon) je bil kitarist v zasedbi Rudolfovo, zato smo glasbeniki radi zahajali tja. Tudi organiziral je koncerte, tako da smo se veliko družili. Tega ni več, manjka en takšen lokal, družabni prostor za mojo generacijo (tiste med 50-70let), da bi vrgli karte na mizo, igrali šah… Zdi se mi, da tudi malce mlajša generacija pogreša takšen prostor. Za mlade je ponovno svoja vrata odprl Lokal Patriot, pričakujemo še odprtje kluba. Pumpnca je prijetna v poletnih mesecih, samo to ni lokal, niti klub, je knjižnica na prostem. Se pa veselim upokojitve, ko bom hodil na učne ure bridža v dom upokojencev.
