Mestnik
(Foto: Elica Pavlič, Valerija Vidmar)
Featured

Vodiška planina in Jamnik

Dva ducata planincev se je odzvalo povabilu k vzponu na Srednji vrh v Karavankah, ki naj bi ga izvedli 25. 7. 2020. Vremenoslovci so obljubljali, da bodo nevihte na zahodu ponehale do jutranjih ur, vendar žal temu ni bilo tako. Na Ljubelju, ki je izhodišče za vzpon na naš cilj, nas je pričakal dež in prav nič ni kazalo, da se bo prav kmalu poslovil. Udeleženci smo bili kar malo žalostni, da ne bomo potešili svojih hribovskih želja. Naši vodniki so se po pregledu okolice hitro odločili in izbrali drug cilj.

Odpeljali smo se v Kropo, zibelko kovaštva in železarstva pri nas, na kar spominjajo prenekatere ograje na oknih in balkonih hiš v naselju. Na koncu naselja smo zapustili naše jeklene konjičke in se usmerili na Vodiško planino, ki se nahaja v okviru obsežne gozdne planote Jelovica. Nekaj nad 1.100 metrov visoka planina nam na vznožju ni predstavljala prav velikega izziva. Kmalu pa smo videli, da se pot ves čas strmo vzpenja in je predstavljala kar dober trening za tiste, ki imajo namen letos osvojiti Triglav. Na vrhu, kjer stoji lepo urejen Partizanski dom z dovolj klopcami zunaj, da smo se udobno posedli in si privoščili nekaj počitka. Dom spominja na našo polpreteklo zgodovino, ko so v tem delu naše domovine tekle največje bitke z okupatorjem.

Pot, ki se je še naprej strmo vzpenjala, smo nadaljevali po gozdu Jelovice v smeri Jamnika, kjer smo dosegli najvišjo točko tokratnega pohoda na višini 1.300 metrov. Tu se nam je odprl čudovit razgled v dolino ter Kamniško Savinjske Alpe in Karavanke, ki so bile že prav lepo obsijane s soncem. Sledil je spust do istoimenskega naselja, ki je poznano po cerkvi sv. Primoža in Fenicijana, kjer sta osupljivi razgledni točki, poznani tudi pod imenom »balkon Gorenjske«. Postanek na tej točki je bil tako neizogiben.

Sledil je samo še spust v Kropo, kjer so se šoferji odpravili na izhodišče po avtomobile, ostali pa do prijetnega gostišča, kjer smo zaokrožili naš pohod in izlet. Čeprav nismo realizirali plana, smo bili zadovoljni z izletom, saj smo spoznali spet nov košček naše domovine. Spotoma smo nabrali tudi nekaj gozdnih sadežev. Zadnje maline in jagode smo spotoma pojedli, lisičke in ob koncu še nekaj jurčkov pa so nabiralci odnesli domov in tako še svojcem polepšali dan. Skratka, pot je bila lepa in prijetna, še posebej nam, planincem, ki nam je pot cilj, vrh pa le pika na i celotnega pohoda. Tudi tokrat je bilo tako.

Valerija Vidmar, PD Krka Novo mesto

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih