Je zvedava najstnica – trinajst pomladi šteje, ki si je, preden je pokukala v fotoaparat za portret, skrbno poravnala pričesko. Simpatično. Pove, da je nekoč že igrala namizni tenis, pa se mu je odrekla, a jo je družinska namiznoteniška tradicija znova pripeljala za zeleno mizico. Dokaj uspešno!
Kdo te je navdušil za pingpong?
Oh, sploh me ni bilo treba posebej navduševati, saj s to igro rastem od rojstva. Pingpong je igral oče in ga še igra, navdušil je brata Janeza, ki je že član državne kadetske reprezentance… Oba sem kot majhna deklica spremljala na treninge v zeleno dvorano v Drgančevju, gledala… No, tako se je začelo.
Kje si zvedela za klub NTK Krka Novo mesto?
Odgovor najdete pod prvim vprašanjem. Za vse je ‘kriva’ družina (nasmeh). V dobrem smislu!
Koliko časa treniraš in kdo je trener?
No, vadim že kakšnih pet, šest let. Sem pa imela v teh letih kratko pavzo, ko nisem vedela, ali je pingpong zame ali ne. Da sem znova v zelenem dresu je dokaz, da družinsko tradicijo nadaljujem. Mladi v klubu imamo srečo s trenerji. To so Manca Fajmut, Amadej Seničar, prej je bil Joško Šimic, delamo tudi pod vodstvom strogega Daneta Šarlaha. Je pa bil moj prvi trener kar oče.
Kje si že tekmovala?
Začne se seveda v klubu, nato na MRNTZ turnrjih, šolskih tekmovanjih, pa na državnih kadetskih in mladinskih tekmovanjih. Bila sem tudi na igrah prijateljstva v Trstu. No, v Vrsarju smo imeli klubske priprave, ki jih imam v lepem spominu zaradi udobne dvorane, morja, druženja.
Največji uspeh?
(Premislek) Pa saj največjega nisem dosegla. Če dobro premislim, sem bolj uspešna v igrah dvojic. Na državnem prvenstvu za kadetinje, ki je bilo 23. aprila 2022 na Rakeku, sem s soigralko Vito Ekart iz Maribora stopila na tretjo stopničko in dobila bron. To mi je dalo še več spodbude, da nadaljujem in se trudim. Družino sem zelo razveselila, še najbolj ponosen pa je bil oče. No, posamično pa še čakam, da se mi ‘odpre’.
Kaj ti je v klubu najbolj všeč?
Prostori so kar simpatični, le malo tesni. Sicer pa me veseli, da se z vrstniki v klubu lepo razumemo, da so treningi redni in da se na poti na tekmovanja pogovorimo marsikaj zanimivega. Pa še nekaj me veseli, da nas trenerji učijo spoštovanja nasprotnikov in poštene igre.
Koga od igralcev ali igralk v klubu poznaš in si njegov navijač?
Poleg Darka Jorgiča, Petra Hribarja in dogodkov še iz časa, ko je z njimi namizni tenis igral še moj polbrat Luka, starejših osebno niti ne poznam, med vrstniki pa vse. Z veseljem sem prebrala knjigo Prgišče spinov, kjer sem skozi zanimive zgodbe spoznala zgodovino kluba. Jasno je, da zdaj navijam za starejšega brata Janeza, ki pa me včasih malo jezi. Želim mu veliko uspehov na njegovi športni poti.
Kaj želiš v namiznem tenisu doseči?
Rada bi bila bolj uspešna v konkurenci posameznic, a imam zelo močne nasprotnice. V dvojicah bom najbrž ponovila letošnji uspeh in prišla na državnem prvenstvu med trojico najboljših. Ko pa bom odrasla, bi bila rada logopedinja ali delala v vrtcu….
PREBERI ŠE:
