fbpx
Mestnik
Reva pri Dobrniču, 1994. Foto: Dolenjski muzej Novo mesto
Dogodki Featured Novice Zanimivosti & Zabava

Cvetnonedeljske butare na Dolenjskem

Novomeška cvetnonedeljska butarica, foto: Borut Križ

Cvetna nedelja je zadnja nedelja pred veliko nočjo. Cerkev jo praznuje kot spomin na Kristusov slovesni prihod v Jeruzalem, ko so ga ljudje navdušeno pozdravili s palmovimi in oljčnimi vejicami. V spomin na ta dogodek se v cerkvi že nekaj stoletij poleg drugih obredij na ta dan blagoslavlja različno zelenje. Cvetna nedelja je uvod v velikonočno praznovanje in obenem znanilka pomladi. Nekateri strokovnjaki menijo, da so se tudi v tem prazniku združili krščanski elementi s predhodnimi običaji praznovanja pomladi. Po vsej Sloveniji je v navadi, da na cvetno nedeljo prinašajo k blagoslovu cvetnonedeljske butare, ki so najrazličnejših oblik in tudi poimenovanja zanje so številna. Na Dolenjskem jih imenujemo butare, butarice, pušelj in kravji ali živinski žegen. Na prvi pogled so si vse dolenjske butare podobne, vendar se po obliki, posameznih sestavinah in načinu okraševanja ločijo med seboj. Nasploh lahko ugotovimo, da so povsod sestavljene iz snopa različnih vrst šib, njihovo število in kombinacija sta seveda odvisna od lokalnega izročila in navad. Vrh napravijo iz bršljana, z bunkicami iz brinja, pušpana in oljčne vejice. Celo butaro nato povijejo s trakom. Večjim naredijo še naramnice, da se lažje nosijo. Ponekod jih okrašujejo še s pisanimi trakovi in rožami iz krep papirja ali pravimi narcisami. Nekateri navežejo nanje še jabolka in pomaranče.

»NOVOMEŠKE« CVETNONEDELJSKE BUTARICE

Med posebno zvrst butaric pa lahko štejemo butarice iz krep papirja, ki smo jih našli na začetku osemdesetih let 20. stoletja ob prenovi meščanske hiše nekdanjega novomeškega odvetnika dr. Franja Ivanetiča na Glavnem trgu. Osem majhnih butaric v velikosti od 13 do 23 centimetrov je bilo spravljenih v kartonski škatli. Malo so bile sploščene, sicer pa zelo dobro ohranjene. Izdelane so bile zelo podobno kot tako imenovane ljubljanske butarice, le da so namesto pobarvanih oblancev okoli lesenih palčk v enojne pentlje nanizali in z vrvico ali nitjo pritrdili raznobarvni krep papir. Kot zimzeleno rastlinje, ki je obvezen sestavni del butarice, pa so v nekaterih uporabili vejice pušpana, v najmanjših pa gozdni mah, ki je malo daljši. Domnevamo, da je butarice iz krep papirja izdelala gospa Minči Ivanetič, odvetnikova žena, rojena Brunner, ali pa kakšna njena sorodnica iz družine Brunner. Verjetno so bile izdelane v obdobju med obema vojnama ali v prvih letih po drugi vojni. Za tovrstne butarice zaenkrat ne poznamo analogij v slovenskem prostoru, zato smo jih poimenovali kar »novomeške butarice«.

Ivica Križ, kustosinja

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih