Najprej bom naštela dejstva: 3. maja je v osnovni šoli v centru Beograda 13-letni učenec v streljanju ubil osem učencev in varnostnika. Včeraj se je zgodil še en napad v zasebni šoli Ruder Bošković v Beogradu, 15-letna nekdanja dijakinja elitne gimnazije je z nožem zabodla 15-letnega učenca v hrbet in učiteljico porezala po roki, ko ji je ta poskušala vzeti nož, ter utrpela lažje poškodbe. Zvečer je spet pokalo v širši okolici Beograda, 21-letni napadalec je na šolskem dvorišču streljal, svoj strelski pohod je nadaljeval še po dveh vaseh, ubil je 8 ljudi, 13 pa jih je ranil, vsi so bili mlajši od 23 let. Še v eni beograjski osnovni šoli so obravnavali 9-letnika, ki je sestavil seznam sošolcev. V Bosni in Hercegovini pa so aretirali 18-letnika, ki je po spletu grozil, da bo naredil pokol po vzoru 13-letnika. Zgodila se je verižna reakcija.
Tudi v Sloveniji se pogosto soočamo z medvrstniškim nasiljem. V Celju so se nedavno vrstnice nasilno spravile na deklico.
V žužemberski osnovni šoli je lani otrok prinesel nabito pištolo in po nesreči ranil sošolca, prav tako je lani otrok prinesel pištolo na Osnovno šolo Bršljin. Smo se v Novem mestu za las izognili tragediji? V Srbiji so prisotni varnostniki na šolah, pri nas pa to vlogo opravljajo dežurni učenci in učitelji. A jih je kdo pripravil na razreševanje nasilnih situacij, kot sta streljanje in napad z nožem?
Potrebno se je vprašati, kaj se je zgodilo tem otrokom, da jim gnev in bes ne dasta miru, da z nasiljem odgovarjajo na nasilje in da so pripravljeni drugim odvzeti življenje? Zagotovo gre za travmatično izkušnjo teh otrok – psihično, telesno, spolno nasilje ali pa psihično in fizično zanemarjanje, ki ga ne znajo odžalovati in ne najdejo podpore tam, kjer bi jo morali. Morda gre za preveč permisivno ali pa morda avtoritativno vzgojo. Pravega vzroka ne moremo poznati. Gre za otroke, ki jih je še potrebno naučiti, kako se v nasilni situaciji odzvati, zaupati učiteljem ali staršem, le ti pa bi jim morali stati ob strani in tudi ponuditi psihološko podporo. Prikrivanje in lajšanje simptomov ne bo rešilo tega problema, ki je globoko zakoreninjen v samem človeškem (ne)znanju in (ne)zavedanju. Travma vedno vodi v drugo travmo.
Zakaj se dopušča nasilje? Slovenska raziskava Prevalenca iz leta 2019 je pokazala, da je 76 odstotkov anketirancev doživelo vsaj eno obremenjujočo izkušnjo v otroštvu. Zakaj učitelji ne prepoznajo nasilja in ga morda včasih tudi sami izvajajo? Na nasilne dogodke se šole odzivajo s seminarji za pedagoške delavce, dostikrat poskušajo nasilne dogodke zatajiti. Potrebno se bo lotiti sistemskega reševanja teh problemov, morda z usposabljanjem učiteljev in predvsem staršev, ki so otroku najbližje. Teorija predstavlja en segment, v praksi pa starši še vedno kupujejo otrokom igrače v obliki pušk in pištol in jim pustijo igrati nasilne videoigrice, nekateri starši imajo pravo orožje celo doma. Zakaj?
Življenje ni igrica in ko nekdo umre, ne more začeti znova. Kakršnokoli nasilje moramo vedno znova obsojati in se boriti proti njemu.
