Daniela Hočevar že nekaj let živi v Novem mestu, prihaja iz Venezuele, države ob severni obali Južne Amerike. Njen ded je bil Slovenec iz Malih Lašč, ki je po 2. sv. vojni odšel v tujino in dobil službo na univerzi Los Andes v Meridi, blizu Kolumbije, ona pa se je odločila vrniti v dedkovo domovino. Kakšni smo Novomeščani? Kakšno življenje je pustila za seboj v Venezueli? In zakaj?
Daniela in njen brat sta se zaradi slabih življenjskih okoliščin, kot so politična in ekonomska kriza, kriminal in močne mafijske združbe, vsiljene avtonomne politične enote, v katerih ne veljajo zakoni, ipd., že leta 2019 odločila vrniti v domovino starih staršev preko programa repatriacije. Slovenijo je sicer prvič obiskala že pet let pred tem, a takrat še ni razmišljala, da bi se sem tudi preselila.
Po zaključku študija plesa v Venezueli je bila tako primorana zapustiti tudi svojo plesno šolo, ki jo danes vodi njena učenka. Po omenjem programu repatriacije je z bratom in njegovo družino v Sloveniji 15 mesecev prejemala denarno pomoč. Sprva so bili nastanjeni v Postojni, nato so se preselili v Novo mesto, in tečaj slovenščine zaradi čim hitrejše vključitve v družbo obiskovali na tukajšnjem Društvu za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD) Novo mesto. Brat je v tem času našel zaposlitev.
Daniela je na DRPD sprva pomagala kot prostovoljka, kasneje pa se je tam zaposlila. Tujce iz njene jezikovne družine, kot so denimo Španci, Portugalci in Italijani, uči slovenskega jezika. Otrokom pomaga pri domačih nalogah in vodi plesno delavnico, s katero so nastopili na nedavnem Tednu kultur. To pa ni vse, Daniela v Beli krajini v plesnem društvu Arabeska poučuje kubansko salso: “V Beli krajini izjemno uživam, predvsem v poletnem času, ko se lahko še skopam v Kolpi.”
Rekli bi, da Danieli ples teče po žilah. Vsi prebivalci Latinske Amerike veljajo za ljubitelje plesa in glasbe, sama pa se je v ples zaljubila, ko je še kot majhna punčka videla posnetek Micheala Jacksona. Njena mama jo je podprla pri odločitvi za ples in jo vpisala v baletno šolo, kjer se je učila baleta in sodobnega plesa. Njena prijateljica pa je plesala orientalske plese in ko jo je pri 11-ih letih povabila na plesni nastop, se je Daniela odločila, da se tega plesa nauči tudi ona. Kasneje je diplomirala iz plesa in odprla svojo plesno šolo v Venezueli, ki pa jo je morala pustiti za sabo. Šolo, a ne ples! Leta 2021 je denimo postala slovenska državna prvakinja v trebušnem plesu.
Ne glede na to, da je Novo mesto lepo in Daniela pravi, da smo Novomeščani zelo topli in prijazni ljudje, še vedno pogreša svoj dom. Najtežje se je navadila na vreme, pozimi je zelo mrzlo, poleti pa imamo vročinske valove, ki so naporni za človeka, ki prihaja iz podnebja, kjer ni letnih časov in so stalne temperature od 24 do 25 stopinj Celzija. Zaupala nam je, da včasih pogreša tudi kakšno sadje ali jed, ki se pri nas težko ali pa sploh ne dobi. Tu nimamo venezuelskega črnega fižola, težje kupimo tudi papajo. Omenila je še posebno vrsto banane, platano, ki se kuha. Če je zelene barve, je slana, če pa je rumena, je sladka.
Štiri leta tečejo, odkar je njen dom Slovenija. Šele letošnjega februarja je prvič po selitvi obiskala svojo družino v Venezueli, a se tja ne namerava vrniti. Pravi, da venezuelska minimalna plača znaša 20 evrov na mesec, cene pa so skoraj enake kot v Sloveniji, zato je tam veliko kriminala. Njeni prijatelji tako živijo zelo skromno, predvsem s podporo sorodnikov iz tujine. In so hvaležni, če pojedo en obrok hrane na dan.
Podobne zgodbe imajo številni priseljenci. In k sreči tudi vsaj svoje talente. Daniela danes svojega nesebično deli z Dolenjci in Belokranjci, barve slovenske zastave pa zastopa na plesnih tekmovanjih doma in v tujini.
D.B.
