Ko je sredi poletja leta 1945 iz Grosuplja v Ribnico prisopihal tovorni vlak z nekaj vagoni vsemogoče šare, je na postaji s “kufrčkom” sestopila tudi Valerija Berkopec, rojena leta 1923 v Vavti vasi pri Straži, ki je sicer Novomeščanka. Železničarju je povedala, da je prišla iskat službo, ki jo je kmalu dobila v Šmalčevi trgovini v Ribnici, nato si je kruh služila v upravi trgovskega podjetja Jelka, nazadnje pa v podjetju ITPP. “Ribničani so bili takrat,” so mi povedale punce, ki so delale z mano, “avstrijsko mahnjeni. In mi svetovale, vedoč za moja partizanska leta, naj bom tiho. Nobenemu nič povedat’, še manj pa zaupat’”.
Ko so jih po 25 letih delovne dobe izračunali, da je izpolnila pogoje za upokojitev, je vprašala, ali morda ne gre za pomoto. “Vašim 25 letom ‘šihta’ smo prišteli dvojna leta delovne dobe, saj ste bili v času vojne partizanska aktivistka,” se je ob praznovanju stotega rojstnega dne živo spominjala čila Valerija, ki jo ljubkovalno kličejo Valči. Ponosna je, da je bila trgovka in še posebej na prvo službo, pri družini Deu v Mokronogu, kjer so jo potujoči Ribničani (krošnjarji) nagovorili, naj pride k njim v službo. “Moj oče je bil Maistrov borec in je umrl, ko sem imela sedem let. Mama, ki je bila največja lastnica kmetijskega posestva v Novem mestu, se je drugič omožila.
Verni in domoljubni
Drugače je bila družina napredna, verna ter domoljubna. Fantje po mamini in očetovi strani so bili v partizanih, stric Josip Berkopec pa je visoko napredoval po vojaški hierarhiji,” je dejala. Leta 1949 se je cerkveno poročila z Francijem Zbašnikom, ki je bil takrat operativni oficir JLA v Skopju. Za tiste čase je bila cerkvena poroka skoraj nemogoča. A ker je to izrecno želela njena mama, je njeno željo upoštevala. Obred je v ribniški cerkvi župnik opravil v zgodnjih jutranjih urah. Pri možu, ki ga je zaradi njegovih organizacijskih sposobnosti želel spoznati celo maršal Tito, je bila nekaj časa v Skopju. Iz vojske je kmalu izstopil in dobil službo v Ljubljani, kasneje v Ribnici, kjer sta si zgradila hišo. V zakonu sta se jima rodila sinova, Franc in Ciril. Mož se je poslovil leta 2014 pri 96 letih. Valči, ki živi v hiši s Francijevo družino, pa si dneve krajša s sprehodi, branjem (brez očal), gledanjem televizije (najraje glasbene oddaje), poslušanjem radia in pogovori z domačimi, tudi vnuki in pravnuki.
Najboljše zdravilo je pogovor
Zdravje ji še kar dobro služi, pri hrani in vsem drugem je od nekdaj zmerna. “Sprašujejo me za recept dolgoživosti na tem svetu? Nimam ga, a vseeno sem zagovornica zmernosti. V vsakdanjem življenju, v službi, v pogovoru z domačimi, še posebej v družini. Spoštovanje zakoncev (partnerjev) je prav tako recept. To je bistvo vsega. Mojega Zbašnika – moža je vedno tako milostno nagovarjala – se mi je v mesecih, ko je čutil, da se mu počasi izteka čas, pritrjeval, čeprav si tega nisem hotela vzeti za sveto, da sem mu ravno jaz stala na poti njegove pokončnosti in zrelih let,” mu je Valči prav tako hvaležna, da je bil del nujne celote. Za dolgo življenje in čilo zdravje je hvaležna tudi snahi Ireni in njeni družini, pri katerih živi. “Naša Irena je bila od nekdaj zlata ženska. Takšna je tudi danes.”
(mgć)
