Po podatkih raziskave je v Evropski Uniji vsaka tretja ženska, starejša od 15 let, že doživela fizično, spolno ali psihično nasilje. Če posebej pogledamo stanje v Sloveniji, nam primerjava policijskih podatkov od januarja do novembra leta 2020 z enakim obdobjem leta 2019 pokaže porast kaznivih dejanj. Pri nas je na leto povprečno prepoznanih pet do sedem primerov, ko se nasilje nad žensko konča s smrtjo. Pri več kot 50 primerih smrti žensk, ki so se v Sloveniji zgodili od leta 2000 do 2020, v kar dveh tretjinah povzročitelj za nasilje nikoli ni bil prijavljen in žrtev ni iskala strokovne pomoči.
Potek nasilja v odnosu
Nasilje nad ženskami v partnerskem odnosu se navadno začne z blagimi oblikami psihičnega nasilja, ki jih ženska ne prepoznava kot nasilje. Le-to se nato začne stopnjevati tako po moči kot po pogostosti, žrtev pa se ga trudi preprečiti tako, da svoje življenje počasi prilagaja omejitvam in zahtevam partnerja. Med posameznimi dogodki nasilja, žrtve poročajo tudi o obdobju miru – »obdobju medenih tednov«, ko se povzročitelj opraviči in obljubi, da bo z nasiljem prenehal. Ženske ob tem vidijo možnost, da se bo partner spremenil in se odločijo ostati v odnosu.
Povzročitelj nasilja
Povzročitelja nasilja in žrtev težko prepoznamo na prvi pogled. Nasilje nad ženskami se dogaja v vseh družbenih slojih in ni povezano z uživanjem alkohola ali drog, revščino, stopnjo izobrazbe, nacionalnostjo in biološkimi značilnostmi. Nekatere študije so vseeno pokazale, da gre pri tem največkrat za patriarhalne moške z visoko stopnjo tolerance do nasilja ter nižjim osebnim zadovoljstvom in zadovoljstvom s svojim družbenim položajem. Svojo frustracijo tako kažejo z uporabo nasilja nad šibkejšimi, praviloma znotraj domačega okolja, najpogosteje nad partnerico, ki jo dojemajo kot lastnino. Povzročitelji svoje dejanje pogosto napovedo s predhodnimi grožnjami.
Žrtve nasilja
Žrtev nasilja se drži nekakšen mit, da bi partnerja že zdavnaj zapustile, če bi jim bilo v razmerju tako slabo ali pa, da so že same storile in rekle nekaj, s čimer so si zaslužile »udarce«. Pomembno je, da se zavedamo, da za ostajanje v nasilnem odnosu obstajajo številni razlogi, med katerimi zagotovo ni tega, da nasilje ni dovolj huda izkušnja. Žrtev nasilja je lahko vzgojena v prepričanju, da je nasilje sestavni del odnosa in da je treba za dobro vseh malo potrpeti. Zelo verjetno jo je tudi sram spregovoriti o nasilju, počuti se odgovorno, ker je povzročitelja razjezila, meni, da finančno ne bo zmogla preživeti sama ali se boji pritiskov okolice, ker bo “uničila družino”. Nekatere od žrtev poiščejo pomoč, vendar jo zaradi stopnjevanja nasilja in groženj partnerja kasneje opustijo.
Kaj narediti
Dobro je vedeti, da nasilja ne smemo enačiti s konfliktom. Osebe, ki so doživele nasilje, pogosto rečejo, da dolgo niso vedele, da doživljajo nasilje, saj so jim drugi govorili, da so v vsakem odnosu konflikti in da je treba samo malo potrpeti. Konflikti so povsem sprejemljiv in običajen del odnosov med ljudmi, medtem ko je nasilje nedopustno. Pravočasno ukrepanje je pogosto oteženo zaradi odziva okolice. Opazovalke in opazovalci nasilja na primer menijo, da ne smejo posegati v družinske odnose, saj to ni njihova stvar. Vendar nasilje ni osebna težava posameznice, ki ga doživlja, temveč je družbeni problem ter kaznivo dejanje. Pomembno je, da vsi, ki zaznajo nasilje, o njem spregovorijo. Za nasilje je vedno odgovorna oseba, ki nasilje povzroča, ne glede na to, kaj je žrtev rekla ali storila. Zato spregovorite, pokličite in poiščite pomoč. Ta obstaja v različnih oblikah, kot je na primer posredovanje CSD, policije, namestitev v varno hišo…
Vanja Bunderla, mag. psih.
